Peneplen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pogled iz zraka na skoraj raven in utopljen peneplen na otokih Belcher v Hudsonovem zalivu v Kanadi, ki seka čez številne geološke gube.
Skica hipotetične formacije peneplena po orogenezi

V geomorfologiji in geologiji je peneplen Zemeljsko površje z nizkim reliefom, ki je nastal zaradi dolgotrajne erozije. To je definicija v najširšem smislu, čeprav naj bi uporaba peneplena pogosto pomenila predstavitev skoraj končne (ali predzadnje) stopnje rečne erozije v času razširjene tektonske stabilnosti. Peneplene včasih povezujejo s teorijo o eroziji cikla Williama Morrisa Davisa,[1][A] vendar so Davis in drugi strokovnjaki ta izraz uporabljali tudi na čisto opisen način brez kakršne koli teorije ali posebne geneze.[3]

Obstoj nekaterih peneplenov in peneplenacija kot proces v naravi ni brez polemik zaradi pomanjkanja sodobnih primerov in negotovosti pri prepoznavanju reliktnih primerov.[1][4] Po nekaterih definicijah se penepleni spustijo do osnovne ravni, ki jo predstavlja morska gladina, v drugih definicijah pa je tak pogoj zanemarjen. Geomorfologinja Karna Lidmar-Bergström in sodelavci menijo, da je merilo osnovnega nivoja ključnega pomena in nad natančnim mehanizmom nastanka peneplenov, tako tudi nekaterih peneplenov med penepleni.[5]

Medtem ko se običajno domneva, da se penepleni oblikujejo blizu morske gladine, je bilo tudi predpostavljeno, da lahko penepleni nastanejo na višini, če obsežna sedimentacija dovolj dvigne lokalno osnovno gladino[6] ali če so rečna omrežja nenehno ovirana zaradi tektonskih deformacij.[7] Penepleni Pirenejev in Tibetanske planote lahko ponazarjajo ta dva primera.

Pogosta napačna predstava o peneplenih je, da bi morali biti tako preprosti, da so brez značilnosti. Pravzaprav so lahko nekateri penepleni gričevnati, saj odražajo nepravilno globinsko preperevanje in tvorijo ravnino, ki se stopnjuje do osnovne ravni le v velikem merilu.

Za peneplene velikega obsega je značilno, da se zdijo vklesani v kamnino brez upoštevanja strukture kamnine in litologije, vendar je v podrobnostih njihova oblika strukturno nadzorovana, na primer drenažne ločnice v peneplenu lahko sledijo bolj odporni kamnini.[8] Po Davisovem mnenju so veliki potoki postali neobčutljivi na litologijo in strukturo, kar pa niso bili med dolinsko fazo erozijskega cikla. To lahko pojasni obstoj prekrivajočih se tokov.

Dolina reke Canisteo iz državnega parka Pinnacle v New Yorku. Oddaljeni vrhovi na isti nadmorski višini predstavljajo ostanke peneplena, ki je bil dvignjen, da je oblikoval planoto Allegheny, ki je razčlenjena planota v jugozahodnem New Yorku. Na tem območju je bil oster relief, ki ga vidimo na nekaterih delih planote Allegheny, zaokrožen zaradi poledenitve.

Vrste peneplanov[uredi | uredi kodo]

Obstajajo različni izrazi za oblike reliefa, ki so bodisi alternativa klasičnim peneplenom, podmnožica peneplenov ali pa se delno prekrivajo z izrazom. Slednji je primer ravnih površin, ki so lahko penepleni ali ne, medtem ko nekateri penepleni niso ravninske površine.

Green, Lidmar-Bergström in sodelavci v svojem delu iz leta 2013 ponujajo naslednjo klasifikacijsko shemo za peneplaine:

  1. Planirane površine
    1. Pediplen
    2. Inselberška ravnica
    3. Etchplain
  2. Hriboviti relief
    1. Vgraviran hriboviti relief

Rhodes Fairbridge in Charles Finkl trdita, da so penepleni pogosto mešanega izvora (poligenetski), saj so bili morda oblikovani z jedkanjem v obdobjih vlažnega podnebja in pediplanacijo v obdobjih sušnega in polsušnega podnebja. Dolgi časovni razponi, v katerih se razvijajo nekateri penepleni, zagotavljajo različne podnebne vplive. Isti avtorji navajajo tudi morsko abrazijo[B] in ledeniško erozijo med procesi, ki lahko prispevajo k oblikovanju peneplenov.

Poleg tega je mogoče epigene peneplene razlikovati od ekshumiranih peneplainov. Epigenski penepleni so tisti, ki nikoli niso bili zasuti ali prekriti s sedimentno kamnino.[10] Ekshumirani penepleni so tisti, ki so ponovno izpostavljeni, potem ko so bili zakopani v sedimente.

Najstarejši prepoznavni peneplen v regiji je znan kot primarni peneplen.[3][C] Primer primarnega peneplena je subkambrijski peneplen na južnem Švedskem.[11]

Pedipleni[uredi | uredi kodo]

Koncept peneplena se pogosto primerja s konceptom pediplena. Vendar pa avtorji, kot je Karna Lidmar-Bergström, pediplene razvrščajo med vrste peneplenov. Nasprotno, Lester Charles King jih je imel za nezdružljive reliefne oblike in trdil, da penepleni ne obstajajo. King je napisal/a:[12]

»Peneplain v davisovskem smislu, ki nastane zaradi zmanjševanja naklona in obrabe, v naravi ne obstaja. Ponovno bi ga morali definirati kot 'namišljeno reliefno obliko'.«

Po Kingu je razlika med pedipleni in Davisovimi penepleni v zgodovini in procesih, ki stojijo za njihovim nastankom, manj pa v končni obliki. Razlika v obliki, ki je lahko prisotna, je razlika v preostalih gričih, ki naj bi imeli v Davisovih peneplenih rahla pobočja, medtem ko bi morala biti v pediplensih enako strma kot pobočja v zgodnjih fazah erozije, ki vodi v pediplenacijo. Glede na to, da združeni pedimenti pediplenov tvorijo vrsto zelo blagih konkavnih pobočij, je razlika z Davisovim razumevanjem peneplenov morda v dejstvu, da so imeli njegovi idealizirani penepleni namesto tega zelo rahla konveksna pobočja. Vendar pa Davisovi pogledi na to temo niso povsem jasni. V nasprotju s tem stališčem Rhodes Fairbridge in Charles Finkl trdita, da je natančen mehanizem nastanka (pediplenacija itd.) nepomemben in da je bil izraz peneplen uporabljen in se lahko uporablja zgolj opisno. Poleg tega je zaradi menjave procesov z različnimi podnebji, relativno gladino morja in živimi organizmi malo verjetno, da so stare površine istega izvora.

Ohranjanje in uničevanje peneplainov[uredi | uredi kodo]

Planota Hardangervidda na južnem Norveškem je peneplen, ki je nastal v miocenski dobi in se je nato dvignil na današnjo nadmorsko višino 1200 m.[13]

Peneplene, ki so ločeni od svoje osnovne ravni, prepoznamo bodisi po tem, da vsebujejo kopičenje sedimentov, ki jih pokoplje, bodisi po tem, da so v dvignjenem položaju. Pokop ohranja peneplen. Vsak izpostavljeni peneplen, ki je ločen od svoje osnovne ravni, se lahko šteje za paleopovršje ali paleoplen.[14] Dvig peneplena običajno povzroči ponovno erozijo. Kot je dejal Davis leta 1885:[15]

»dotrajalo površje mora počakati, dokler ne ugasne s potopitvijo pod morje ali pa se regenerira z dvigom v nov cikel življenja«.

Dvignjeni penepleni se lahko ohranijo kot fosilne oblike reliefa v pogojih izredne suše ali pod neerodirajočim hladnim ledeniškim ledom. Erozija peneplenov s strani ledenikov v ščitastih regijah je omejena.[16] V Fenoskandijskem ščitu znaša povprečna erozija ledenika v kvartarju več deset metrov, čeprav ni bila enakomerno porazdeljena. Da bi bila ledeniška erozija učinkovita v ščitih, je morda potrebno dolgo »pripravljalno obdobje« preperevanja v neledeniških razmerah.

Silicifikacija površin peneplena, ki so dovolj dolgo izpostavljene subtropskemu in tropskemu podnebju, jih lahko zaščiti pred erozijo.[17]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ The term was coined around 1900 by William Morris Davis who described it as follows: Given sufficient time for the action of denuding forces on a mass of land standing fixed with reference to a constant base-level, and it must be worn down so low and so smooth, that it would fully deserve the name of a plain. But it is very unusual for a mass of land to maintain a fixed position as long as is here assumed.... I have therefore elsewhere suggested that an old region, nearly base-levelled, should be called an almost-plain; that is a peneplain.[1][2]
  2. ↑ Coastal geomorphologist Douglas Wilson Johnson has proposed to use the term "peneplane" instead of "peneplain" when a planation surface is thought to be of marine origin.[9]
  3. ↑ Akin to what in German scientific literature is known as a Primärrumpf.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Phillips, Jonathan D (2002). »Erosion, isostatic response, and the missing peneplains«. Geomorphology. 45 (3–4): 225–241. Bibcode:2002Geomo..45..225P. doi:10.1016/S0169-555X(01)00156-8.
  2. ↑ Chorley, R.J. (1973). The History and Study of Landforms or The Development of Geomorphology. Vol. Two: The Life and Work of William Morris Davis, Methuen.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Fairbridge, Rhodes W.; Finkl Jr., Charles W. (1980). »Cratonic erosion unconformities and peneplains«. The Journal of Geology. 88 (1): 69–86. Bibcode:1980JG.....88...69F. doi:10.1086/628474. S2CID 129231129.
  4. ↑ Migoń, Piotr (2004). »Peneplain«. V Goudie, A.S. (ur.). Encyclopedia of Geomorphology. Routledge. str. 771–772.
  5. ↑ Lidmar-Bergström, Karna; Bonow, Johan M.; Japsen, Peter (2013). »Stratigraphic Landscape Analysis and geomorphological paradigms: Scandinavia as an example of Phanerozoic uplift and subsidence«. Global and Planetary Change. 100: 153–171. Bibcode:2013GPC...100..153L. doi:10.1016/j.gloplacha.2012.10.015.
  6. ↑ Babault, Julien; Van Den Driessche, Jean; Bonnet, Stephanie; Castelltort, Sébastien; Crave, Alain (2005). »Origin of the highly elevated Pyrenean peneplain«. Tectonics. 24 (2): n/a. Bibcode:2005Tecto..24.2010B. doi:10.1029/2004TC001697.
  7. ↑ Yang, Rong; Willett, Sean D.; Goren, Liran (2015). »In situ low-relief landscape formation as a result of river network disruption«. Nature. 520 (7548): 526–530. Bibcode:2015Natur.520..526Y. doi:10.1038/nature14354. PMID 25903633. S2CID 1017663.
  8. ↑ Palmquist, Robert C. (1980) [1975]. »The Compatibility of Structure, Lithology and Geomorphic Models«. V Melhorn, W.N.; Flemal, R.C. (ur.). Theories of Landform Development (2. izd.). Allen & Unwin. str. 145–168.
  9. ↑ Miller, A.A. (1955). »The origin of the South Ireland Peneplane«. Irish Geography. 3 (2): 79–86. doi:10.1080/00750775509555491.
  10. ↑ Twidale, C.R. (1985). »Old landsurfaces and their implications for models of landscape evolution«. Revue de Géomorphologie Dynamique. 34: 131–147.
  11. ↑ Lidmar-Bergström (1988). »Denudation surfaces of a shield area in southern Sweden«. Geografiska Annaler. 70 A (4): 337–350. doi:10.1080/04353676.1988.11880265.
  12. ↑ King, L.C. (1953). »Canons of landscape evolution«. Geological Society of America Bulletin. 64 (7): 721–752. Bibcode:1953GSAB...64..721K. doi:10.1130/0016-7606(1953)64[721:cole]2.0.co;2.
  13. ↑ Japsen, Peter; Green, Paul F.; Chalmers, James A.; Bonow, Johan M. (17. maj 2018). »Mountains of southernmost Norway: uplifted Miocene peneplains and re-exposed Mesozoic surfaces«. Journal of the Geological Society. 175 (5): 721–741. Bibcode:2018JGSoc.175..721J. doi:10.1144/jgs2017-157. S2CID 134575021.
  14. ↑ Bonow, Johan M.; Lidmar-Bergström, Karna; Japsen, Peter (2006). »Palaeosurfaces in central West Greenland as reference for identification of tectonic movements and estimation of erosion«. Global and Planetary Change. 50 (3–4): 161–183. Bibcode:2006GPC....50..161B. doi:10.1016/j.gloplacha.2005.12.011.
  15. ↑ Orme, Anthony R. (2007). »The Rise and Fall of the Davisian Cycle of Erosion: Prelude, Fugue, Coda, and Sequel«. Physical Geography. 28 (6): 474–506. doi:10.2747/0272-3646.28.6.474. S2CID 128907423.
  16. ↑ Lidmar-Bergström, Karna (1997). »A long-term perspective on glacial erosion«. Earth Surface Processes and Landforms. 22 (3): 297–306. Bibcode:1997ESPL...22..297L. doi:10.1002/(SICI)1096-9837(199703)22:3<297::AID-ESP758>3.0.CO;2-R.
  17. ↑ Fairbridge, Rhodes W. (1988). »Cyclical patterns of exposure, weathering and burial of cratonic surfaces, with some examples from North America and Australia«. Geografiska Annaler. 70 A (4): 277–283. doi:10.1080/04353676.1988.11880257.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Peneplen&oldid=6206360«