Heraclea Lyncestis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ruševine Heracleae Lyncestis
Antična Via Egnatia

Heraclea Lyncestis (tudi Herakleia Lynkestis) je zgodovinsko mesto, ustanovljeno pod Filipom II. Makedonskim sredi 4. stoletja pred Kristusom na severozahodnem delu ozemlja tedanjega Makedonskega kraljestva. Mesto je bilo poimenovano v čast grškega mitološkega junaka Herkula. Pridevek Lyncestis v grščini pomeni »zemlja risov«. Danes spominjajo nanj njegove ruševine, ki se nahajajo v bližini makedonskega mesta Bitole. Lokacija je sestavljena iz plasti, ena naselbina je nad drugo. Prva in najnižja je naselbina iz poznobronastega in starejše železnega obdobja, nad njo je helenistično obdobje, nad njo rimskim, ter nad rimsko zgodnje Bizantinska Herakleja.[1]

Rimsko obdobje[uredi | uredi kodo]

V času obdobja helenizma je bil strateško pomemben, ležal je na robu meje Makedonije z Epirom na zahodu in z negrškim svetom na severu vse do srede 2. stoletja pred Kristusom, ko so Rimljani osvojili Makedonijo in zrušili njeno politično moč. Sledila je porazdelitev Makedonije na štiri dele, sama Heraclea pa je pripadla četrti regiji. Glavna rimska cesta na tem ozemlju, Via Egnatia, je šla skozi njo, s tem pa se je mesto razvilo v središče pokrajine. Na tem ozemlju so odkrili predmete iz tega obdobja, kot so: amfiteater, kopališče, mestno obzidje, stebri, votivni predmeti.

Amfiteater[uredi | uredi kodo]

Rimski cesar Hadrijan ga je dal zgraditi v središču mesta na hribu v času, ko so bile številne zgradbe v tej provinci obnovljene. Znotraj njega so bile postavljene tri živalske kletke, v zahodnem delu pa tunel. Amfiteater je služil namenu od časa vladavine Antonina Pija do poznega 4. stoletja AD, ko so bili gladiatorski boji s širitvijo krščanstva v Rimskem cesarstvu prepovedani.

Pozna antika in bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

V zgodnjem bizantinskem obdobju (4. do 6. stoletje) je Heraclea postala pomembno škofijsko središče. Nekateri izmed njenih škofov so bili omenjeni na sinodah v Serdici (Sofija) in ostalih okoliških mestih. Iz tega obdobja sta mala in velika bazilika (rezidenca škofa) ter pokopališka bazilika v bližini nekropole.Tri cerkvene ladje v veliki baziliki so pokrite z mozaiki zelo bogate rastlinske in figurativne ikonografije, ti dobro ohranjeni mozaiki so pogosto upoštevani kot zgled zgodnje krščanske umetnosti.

Mesto je bilo opustošeno od združene vojske Ostrogotov in Vizigotov pod poveljstvom Teodorika Velikega v letu 472 in kljub bogatemu darilu njemu s strani mestnega škofa ponovno v letu 479. Obnovljeno je bilo v poznem 5. in zgodnjem 6. stoletju.

Mozaiki[uredi | uredi kodo]

Mala bazilika je bila odkrita med izkopavanjem pred drugo svetovno vojno 1936-1938. Sprva je bilo mišljeno, da predstavlja starodavno palačo, vendar je v kasnejših raziskavah 1960-1964 postalo jasno, da gre za zgodnjekrščansko baziliko. V njej se nahaja okrasni talni mozaik, izdelan v tehniki »opus sectile«, prav tako pa je bilo odkritih tudi več prostorov. Prvi je bil uporabljen za krščevanje, v drugem se nahaja talni mozaik v tehniki »opus tessalatum«. Po izgradnji kompleksa Velike Bazilike, so bile funkcije spremenjene.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]