Geografija Bolgarije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Geografija Bolgarije
CelinaEurope
RegijaBalkanski polotok, Jugovzhodna Evropa
Koordinati42°45′N 25°30′E / 42.750°N 25.500°E / 42.750; 25.500
Površinarang 103.
 • Skupaj110.993,6 km2
Obala378 km
Meje1,867 km
Najvišja točkaMusala,[2]
2925 m
Najnižja točkaČrno morje, 0 m
Najdaljša rekaIskar, 368 km
Največje jezeroJezero Burgas 27 km²
Podnebjezmerno na severu do sredozemsko na jugu
Terengore in hribi z nižinami na severu in jugovzhodu
Naravni viribaker, svinec, cink, premog, les, njive
Nevarnost naravnih nesrečpotresi (na določenih območjih), zemeljski plazovi
Okoljski problemitežave z onesnaževanjem zraka in vode, krčenjem gozdov, onesnaženjem tal[3]
Izključna ekonomska cona110.879 km²

Bolgarija je država v jugovzhodni Evropi in zavzema vzhodno četrt Balkanskega polotoka in je največja država znotraj svojih geografskih mej. Na severu meji na Romunijo, na zahodu na Srbijo in Severno Makedonijo, na jugu na Grčijo in Turčijo ter na vzhodu na Črno morje. Severna meja z Romunijo poteka po reki Donavi do mesta Silistra. Ozemlje Bolgarije šteje 110.994 kvadratnih kilometrov, kar je nekoliko več od Islandije ali za 5,5 Slovenij. Glede na relativno majhnost ima Bolgarija veliko različnih topografskih značilnosti. Celo v majhnih delih države je ta razdeljena na ravnine, planote, hribe, gore, kotline, soteske in globoke rečne doline. Geografsko središče Bolgarije je v Uzani.[4]   

Bolgarija ima opazno raznolikost pokrajine, ki sega od zasneženih vrhov v Rili, Pirinu in Balkanskih gorah do sončne obale Črnega morja; od kontinentalne Donavske nižine (stara Mezija) na severu do močnega sredozemskega podnebnega vpliva v dolinah regije Makedonije in v nižinah v najbolj južni Trakiji, najnižjih predelih Zgornjetrakijske nižine, ob reki Marić ter bolgarske obale Črnega morja. Večina države je v vlažnem celinskem podnebju, z alpskim podnebjem v najvišjih gorah in subtropskim podnebjem v najbolj južnih regijah.[5]

Država ima gosto rečno mrežo, vendar so z izjemo Donave reke večinoma kratke in z majhnim pretokom. Povprečna letna količina padavin je 670 mm; padavine so manjše v nižinah in večje v gorah. Najbolj suha regija je Dobrudža na severovzhodnem delu Donavske nižine (450 mm), največ padavin pa so izmerili v zgornji dolini reke Ogoste v zahodnem Balkanskem gorovju (2293 mm).[6]

Bolgarija ima velik delež kmetijskih zemljišč in gozdov. Leta 2006 sta bila raba zemljišč in pokritost tal 5 % intenzivne človeške rabe, 52 % kmetijstva, vključno s pašniki, 31 % gozdov, 11 % grmovja in travnikov ter 1 % vode.[7]

Meje[uredi | uredi kodo]

Bolgarija ima skupno 2245 km meje; od tega je 1181 km kopne, 686 km pa tvorijo reke. Dolžina obale je 378 km.

Severna meja z Romunijo je dolga 609 km. Večino meje (470 km) tvori reka Donava od ustja reke Timok na zahodu do mesta Silistra na vzhodu. Kopenska meja od Silistre do rta Sivriburun ob Črnem morju je dolga 139 km. Donavo s strmimi na bolgarski strani ter širokim območjem močvirij na romunski strani prečkata dva mostova – most Nove Evrope med Vidinom in Kalafatom ter Donavski most med Ruse in Giurgiu. Ob reki Donavi je 48 bolgarskih in 32 romunskih otokov; največji Belene (41 km²) pripada Bolgariji. Kopenska meja ima tri mejne prehode Silistra, Kardam in Durankulak ob Črnem morju. Prečka jo tudi velik plinovod, ki prenaša zemeljski plin iz Rusije v Bolgarijo.

Vzhodna meja (378 km) je morska in obsega bolgarsko obalo Črnega morja od rta Sivriburun na severu do ustja reke Rezovo na jugu. Bolgarsko primorje tvori 1/10 celotne obale Črnega morja in vključuje dva pomembna zaliva, Varnski in Burgaški zaliv, v katerih sta dve glavni pristanišči države.

Južna meja je dolga 752 km, od tega 259 km s Turčijo in 493 km z Grčijo. Bolgarsko-turška meja poteka od ustja reke Rezovo na vzhodu skozi pogorje Strandža in Derventsko višavje, prečka reko Tundža pri vasi Matočina in se konča pri reki Marica pri vasi Kapitan Andreevo. Obstajajo trije mejni prehodi Malko Tarnovo, Lesovo in Kapitan Andreevo. Meja z Grčijo poteka od Kapitan Andreevo preko več grebenov Rodopov, običajno po razvodju rek Arda in Vača na bolgarski strani, poteka preko gore Slavjanka, prečka reko Strumo pri vasi Kulata in poteka preko grebena gore Belasica do vrha Tumba. V Svilengradu, Ivajlovgradu, Makazi, Zlatogradu, Ilindenu in Kulati je šest mejnih prehodov.

Zahodna meja je dolga 506 km, od tega 165 km s Severno Makedonijo in 341 km s Srbijo. Meja s Severno Makedonijo poteka od vrha Tumba na jugu preko gora Ograzhden, Maleševo, Vlahino in Osogovo do gore Kitka. V bližini mesta Petrič ter v vaseh Logodaž in Gjueševo so trije mejni prehodi. Meja s Srbijo poteka od Kitke skozi gorsko regijo Kraište, vključno z goro Ruj, prečka dolino reke Nišave, skozi glavno povodje zahodnega Balkana in sledi reki Timok 15 km do njenega sotočja v Donavo. V Dolnem Ujnu, Strezimirovcih, Kalotini, Vraški Čuki in Bregovu je pet mejnih prehodov.

Biotska pestrost[uredi | uredi kodo]

a forest
Gozdni habitat blizu naravnega parka Strandža, JV Bolgarija.

Zaradi medsebojnega vpliva kompleksnih podnebnih, hidroloških, geoloških in topografskih razmer je Bolgarija ena biološko najbolj raznolikih držav v Evropi.[8] Fitogeografsko se Bolgarija razprostira med ilirskimi in evksinskimi provincami Circumborealne regije znotraj Borealnega kraljestva. Država spada v šest kopenskih ekoregij palearktičnega kraljestva: balkanski mešani gozdovi, rodopski gorski mešani gozdovi, evksinsko-kolhiški listopadni gozdovi, egejski in zahodnoturški sklerofilni in mešani gozdovi, Vzhodnoevropska gozdna stepa in Pontsko-kaspijska stepa.[9] Približno 35 % ozemlja Bolgarije sestavljajo gozdovi,[10] ki vključujejo nekatera najstarejša drevesa na svetu, kot sta Bajkušev bor in hrast dob imenovan po vasi Granit Granitni dob. Bolgarska flora vsebuje med 3800 in 4200 višjih rastlin, od katerih je 170 endemičnih in 150 jih velja za ogrožene. Obstaja več kot 6500 vrst nežilnih rastlin in gliv.

a lynx
Ris ima v Bolgariji naraščajočo populacijo.

Bolgarska favna vretenčarjev je med najbolj raznolikimi v Evropi. Zoogeografske regije so tri: evrosibirska regija, ki obsega Donavsko nižino in gorske regije države, iransko-turanska regija, ki obsega južno Dobrudžo in sredozemsko regijo, ki vključuje Zgornje Trakijsko nižino, spodnjo dolino Strume in obalo Črnega morja. Bolgarijo naseljuje okoli 100 vrst sesalcev, vključno rjavi medved, sivi volk, ris, zlati šakal (Canis aureus), navadni jelen in srna med drugim. Ptičjo favno predstavlja 426 vrst ptic, kar je drugo največje število v Evropi.[11] Pomembne ohranitvene vrste so kraljevi orel, rjavi jastreb, rožnati pelikan, kodrasti pelikan (Pelecanus crispus) itd. V Bolgariji najdemo 38 vrst plazilcev in 20 vrst dvoživk. Ihtiofavna države ni v celoti raziskana. Od leta 2000 obstaja 207 vrst rib. Ocenjuje se, da je 27.000 vrst žuželk in drugih nevretenčarjev.

V državi ostaja zaskrbljenost glede ohranjanja biotske raznovrstnosti močna. Leta 1998 je bolgarska vlada odobrila nacionalno strategijo ohranjanja biološke raznovrstnosti, ki se je zgledovala po vseevropski strategiji za biološko in krajinsko raznovrstnost.[12] Bolgarija ima nekaj največjih območij Natura 2000 v Evropski uniji, ki pokrivajo 33,8 % njenega ozemlja.[13] Državno politiko urejanja in upravljanja zavarovanih območij izvaja Ministrstvo za okolje in vode. Biotska raznovrstnost Bolgarije je ohranjena v treh narodnih parkih, 11 naravnih parkih in 54 naravnih rezervatih. Od tega sta Pirinski narodni park in Naravni rezervat Srebarna uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.[14][15] Naravni park Strandža, ki obsega ozemlje 1161 kvadratnih kilometrov, je največje zavarovano območje v državi. Naravni park Vitoša, ustanovljen leta 1936, je najstarejši v Bolgariji in na Balkanskem polotoku.[16]

Skrajne točke[uredi | uredi kodo]

Skrajne točje Bolgarije

Skrajne točke Bolgarije vključujejo koordinate, ki so bolj severno, južno, vzhodno ali zahodno kot katera koli druga lokacija v Bolgariji; ter najvišje in najnižje nadmorske višine v državi. Ta seznam izključuje bolgarsko postajo na Antarktiki. Z izjemo rta Šabla, najbolj vzhodne lokacije Bolgarije, so vse druge skrajne točke nenaseljene.

Zemljepisna širina in dolžina sta izraženi v decimalnih stopinjah, pri čemer se pozitivna vrednost zemljepisne širine nanaša na severno poloblo, negativna vrednost pa na južno poloblo. Podobno se pozitivna vrednost zemljepisne dolžine nanaša na vzhodno poloblo, negativna vrednost pa na zahodno poloblo. Koordinate, uporabljene v tem članku, izvirajo iz programa Google Earth, ki uporablja svetovni geodetski sistem (WGS) 84, geodetski referenčni sistem.

Najsevernejša točka Bolgarije je tam, kjer se reka Timok izliva v Donavo. Severna konica Bolgarije je v provinci Vidin in je soseda okrožju Mehedinți v Romuniji. Najbližja bolgarska vas temu območju je Vrav. Najbolj južna točka Bolgarije je gora Vejkata v provinci Kardžali. Vejkata je s 1463 metri najvišji bolgarski vrh grebena Gjumjurdžinski Snežnik v vzhodnih Rodopih in meji na Vzhodno Makedonijo in obrobje Grčije v Trakiji. Najbolj zahodna točka Bolgarije je v sedlu Vraška čuka. To je točka, kjer Vidinska pokrajina meji na Zaječarski okraj v južni in vzhodni Srbiji. Rt Šabla je najbolj vzhodna točka Bolgarije; leži v provinci Dobrič, na izstopu države v Črno morje. Ta tabela ne vključuje baze St. Kliment Ohridski, bolgarske postaje na Antarktiki.[17]

Heading Lega Provinca Mejna država Koordinate[18] Ref
Sever Ustje Timoka v Donavo Provinca Vidin okrožje Mehedinți, Romunija 44°12′52″N 22°40′29″E / 44.214555°N 22.67459°E / 44.214555; 22.67459 (Timok Mouth (Northernmost)) [19]
Jug gora Vejkata Provinca Kardžali Vzhodna Makedonija in Trakija, Grčija 41°14′10″N 25°17′17″E / 41.236022°N 25.288167°E / 41.236022; 25.288167 (Mount Veykata (Southernmost)) [20]
Zahod Sedlo Vraška čuka Provinca Vidin okrožje Zaječar, južna in vzhodna Srbija 43°48′20″N 22°21′15″E / 43.805688°N 22.354275°E / 43.805688; 22.354275 (Vrashka chuka saddle (Westernmost)) [21][22]
Vzhod rt Šabla Provinca Dobrič Črno morje 43°32′22″N 28°36′25″E / 43.539550°N 28.607050°E / 43.539550; 28.607050 (Cape Shabla (Easternmost)) [23]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Penin, Rumen (2007). Природна география на България [Natural Geography of Bulgaria] (v bolgarščini). Bulvest 2000. str. 18. ISBN 978-954-18-0546-6.
  2. ↑ »Musala«. Българска енциклопедия А-Я (v bolgarščini). Bulgarian Academy of Sciences / Trud. 2002. ISBN 954-8104-08-3. OCLC 163361648.
  3. ↑ Kanev, Petar (2009). »Bulgaria from space: Logging, concrete and hope«. *8* Magazine (v bolgarščini) (2/09).
  4. ↑ Donchev & Karakashev 2004, str. 55, 59–61
  5. ↑ Donchev & Karakashev 2004, str. 57–58
  6. ↑ Donchev & Karakashev 2004, str. 68
  7. ↑ »European Union Project CORINE, "CLC2006 technical guidelines"«. 18. december 2007. Pridobljeno 8. marca 2016.
  8. ↑ »Bulgaria's Biodiversity«. Biodiversity in Bulgaria. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 april 2016. Pridobljeno 3 marec 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ »Ecoregions of Bulgaria«. The Encyclopedia of Earth. Pridobljeno 19. julija 2015.
  10. ↑ »Bulgaria – Environmental Summary«. United Nations. Pridobljeno 3. marca 2016.
  11. ↑ »The Birds of Bulgaria«. Pridobljeno 3. marca 2016.
  12. ↑ »Biodiversity Conservation«. Biodiversity in Bulgaria. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 april 2016. Pridobljeno 3 marec 2016.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  13. ↑ »Report on European Environment Agency about the Nature protection and biodiversity in Europe«. European Environment Agency. Pridobljeno 3. marca 2016.
  14. ↑ »Pirin National Park«. UNESCO Official Site. Pridobljeno 3. marca 2016.
  15. ↑ »Srebarna Nature Reserve«. UNESCO Official Site. Pridobljeno 3. marca 2016.
  16. ↑ »Vitosha Nature Park: History«. Official Site of Vitosha Nature Park. Pridobljeno 3. marca 2016.
  17. ↑ »St. Kliment Ohridski Base« (zemljevid). Google Maps. Google. 22. oktober 2008. Pridobljeno 22. oktobra 2008.
  18. ↑ Coordinates obtained from Google Earth. Google Earth makes use of the WGS84 geodetic reference system.
  19. ↑ »Timok Mouth« (zemljevid). Google Maps. Google. 11. oktober 2008. Pridobljeno 11. oktobra 2008.
  20. ↑ »Mount Veykata« (zemljevid). Google Maps. Google. 11. oktober 2008. Pridobljeno 11. oktobra 2008.
  21. ↑ »Vrashka chuka saddle« (zemljevid). Google Maps. Google. 11. oktober 2008. Pridobljeno 11. oktobra 2008.
  22. ↑ Сарафов, А., А. Балтакова, В. Методиев, Р. Янков. Две най-западни точки на България?
  23. ↑ »Cape Shabla« (zemljevid). Google Maps. Google. 11. oktober 2008. Pridobljeno 11. oktobra 2008.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • География на България. Физическа и икономическа география. АИ "Марин Дринов". 1997.
  • География на България. "ФорКом". 2002. ISBN 9544641238.
  • Дончев (Donchev), Дончо (Doncho); Каракашев (Karakashev), Христо (Hristo) (2004). Теми по физическа и социално-икономическа география на България (Topics on Physical and Social-Economic Geography of Bulgaria) (v bolgarščini). София (Sofia): Ciela. ISBN 954-649-717-7.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Geografija Bolgarije.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Geografija_Bolgarije&oldid=5963046«