France Dejak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
France Dejak
Rojstvo20. september 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Smrtseptember 2003
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Poklicvojaška osebnost

France Dejak (20. september 1925, Dolenji Lazi pri Ribnici, Slovenija - 1. junij 2003, Cleveland, ZDA,[1]), slovenski domobranec in eden od redkih znanih preživelih v komunističnih povojnih pobojih okupatorjevih kolaborantov v Kočevskem Rogu.

France Dejak je bil kot 19-letni domobranec po prevari britanskega 5. korpusa maja 1945 iz Vetrinja skupaj s soborci repatriiran v Jugoslavijo. V koncentracijskem taborišču je bil določen za usmrtitev v Kočevskem Rogu. 8. junija 1945 je bil ustreljen in vržen v brezno, vendar je preživel. Naslednji dan je splezal iz brezna in se po večdnevnem tavanju, ranjen, gol in lačen, skrivaj vrnil domov, kjer sta zanj poskrbeli mati in sestra. Mater so zato oblasti obsodile na 22 mesecev zapora.

Leta 1948 je skupaj z bratom in še enim preživelim iz Roga, Francetom Kozino, preko Karavank skrivaj pobegnil v Avstrijo. Kasneje je pri prebegu iz Jugoslavije pomagal še drugim emigrantom. Preselil se je v ZDA, ustvaril si je družino in delal kot zidar.

O preživetju in pobegu iz roškega brezna je večkrat natančno pričeval v slovenski emigrantski skupnosti. Leta 1989 je za časnik Mladina z njim napravil obsežen intervju novinar Gorazd Suhadolnik.[2]

France Dejak, France Kozina in Milan Zajec so bili dolgo edini znani preživeli iz masovnih pobojev v Rogu. Iz brezna se jim je posrečilo splezati preko debla podrtega drevesa.[3][4][5][6]

27. junija 1993 se je France Dejak v Kočevskem Rogu, na mestu pobojev, udeležil spravne maše za pomorjenimi domobranci. V govoru je povedal med drugim:[7]

Dragi moji soborci! Danes stojim ob vašem grobu in izpolnjujem obljubo, ki smo si jo dali v jami. Molim za vas, v težavah in stiskah pa se zatekam k vam in sem vselej uslišan. Moja največja želja je bila, da sem še enkrat v vaši bližini. In danes sem tukaj z vami. Zato sem srečen in pomirjen.

Komunizem se je zrušil, govorimo o odpuščanju in spravi. Še vedno pa se izogibamo imena domobranci ... Kaj ni bilo dovolj, da smo bili pozabljeni in osovraženi pol stoletja? Če smo res v demokraciji, potem jih sprejmimo take, kakršni so bili, saj so za domovino žrtvovali vse - tudi svoja mlada življenja !

Bog - Narod - Domovina!

Počivajte v miru v tem gozdu junakov ... In še enkrat, kot takrat, na svidenje nad zvezdami! Slava vam, soborci, domobranci!

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Julka Žagar (2003). In memoriam France Dejak. Nova slovenska zaveza št. 50.
  2. Bernard Nežmah (2003) Človek, ki ga niso opazili (A Man Who Was Not Noticed), Mladina 5. 3.
  3. Milač, Metod (2002). Resistance, imprisonment & forced labor:a Slovene student in World War II, Studies in Modern European History, Vol. 47, P. Lang, ISBN 0820457817, page 207.
  4. Corsellis, John & Marcus Ferrar (2005) Slovenia 1945: memories of death and survival after World War II, I.B.Tauris, ISBN 1850438404
  5. Zajec, Milan; Dejak, France; Kozina, France (1998). Poročila treh rešencev iz množičnega groba v Kočevskem Rogu, Mohorjeva družba, ISBN 9783850135948
  6. France Dejak - Beg iz jame, Zaveza št. 2, transcribed from the Radio Študent, Nova Slovenska Zaveza, Ljubljana
  7. Pričevanje domobranca, zvočni zapis govora Franceta Dejaka 27. junija 1993 v Kočevskem Rogu.