Povojna koncentracijska taborišča v Sloveniji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Povojna koncentracijska taborišča so maja 1945 ustanovili zmagovalci v drugi svetovni vojni za potrebe zbiranja, izgona in usmrtitve nasprotnikov nove oblasti v Sloveniji: nemške manjšine, madžarske manjšine, slovenskih protikomunističnih vojaških enot (predvsem slovenskega domobranstva) in sovražno razpoloženih posameznikov. Obstajala so do pozne jeseni 1945, ko so bila reorganizirana v kazenska taborišča za prisilno delo.[1]

Nastanek in poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Načelstvo OZNE za celjsko okrožje je 16. maja 1945 sporočalo osrednjemu načelstvu OZNE za Slovenijo, da so "osnovali koncentracijsko taborišče v Teharju".[2] V glavah dopisov, ki jih je vodstvo koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju pošiljalo župnijskemu uradu Sv. Lovrenc na Dravskem polju (v dopisih je vodstvo taborišča zahtevalo pokop umrlih internirancev na župnijskem pokopališču), je bilo zapisano: »Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju«. O njihovem obstoju se po vojni ni govorilo ali pisalo.[3]

Ravnanje z interniranci[uredi | uredi kodo]

Z interniranci so ravnali podobno kot v nacističnih in fašističnih taboriščih.[4] Bivši interniranci in uradni dokumenti pričajo o visoki stopnji smrtnosti med taboriščniki, ki so bili izpostavljeni najokrutnejšim oblikam fizičnega in psihičnega nasilja. Po krutosti izstopata taborišči za pripadnike Slovenskega domobranstva in repatriirane civilne begunce s Koroškega: koncentracijsko taborišče Šentvid in koncentracijsko taborišče Teharje. Večina internirancev iz obeh taborišč je bila pomorjena v Kočevskem Rogu, Hudi jami, Hrastniku.[5] Mnogi taboriščniki so pomrli zaradi izredno slabe hrane, izčrpanosti, nalezljivih bolezni, slabih higienskih razmer in nezadostne zdravstvene oskrbe.[6]

Lokacije koncentracijskih taborišč v povojni Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Za interniranje pripadnikov nemške manjšine so bila ustanovljena naslednja taborišča:

Za interniranje pripadnikov madžarske manjšine:

Za interniranje pripadnikov Slovenskega domobranstva in slovenskih civilistov:

V taboriščih so bili skupaj pripadniki vseh narodov, vendar je bila večina Nemcev interniranih v Strnišču in okolici Maribora, večina Madžarov v Prekmurju in na Vzhodnem Štajerskem, večina Slovencev pa v Šentvidu in Teharjah.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012.
  2. Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, RSNZ, Mikrofilmi Sove, MF U 0001998.
  3. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012.
  4. Irena Mavrič Žižek, Zgodovina Kidričevega, Knjižnica Slovenskega umetnostno zgodovinskega društva.
  5. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012.
  6. Rajko Topolovec, Kraj prišlekov, Ptuj, 2002.