Faust (Goethe)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Skulptura Mephistophelesa, ki uročuje študente v prizoru "Auerbachs Keller" iz Fausta, na vhodu v današnjo restavracijo Auerbachs Keller v Leipzigu

Faust je tragedija v dveh delih Johanna Wolfganga von Goetheja, znanih kot Faust, prvi del in Faust, drugi del. Čeprav jo redko uprizarjajo v celoti, gre za gledališko predstavo v nemškem jeziku, ki si jo je do zdaj ogledalo največ občinstva. Mnogi menijo, da je Faust Goethejev magnum opus in največje delo nemške literature. [1]

Najzgodnejše oblike dela, znane kot Prafaust, so nastale med letoma 1772 in 1775, vendar podrobnosti tega razvoja niso popolnoma jasne. Prafaust ima dvaindvajset prizorov, enega v prozi, dva pretežno v prozi in preostalih 1441 vrstic v rimanih verzih. Rokopis je izgubljen, vendar pa so leta 1886 odkrili kopijo. [2]

Delo je v tiskani obliki prvič izšlo leta 1790 kot Faust, Fragment. Goethe je leta 1806 dokončal predhodno različico besedila, ki je danes znana kot Prvi del. Njegovi objavi leta 1808 je sledila revidirana izdaja 1828–29, zadnjo pa jo je uredil sam Goethe.

Goethe je leta 1831 napisal Faust, drugi del; delo je bilo objavljeno posmrtno naslednje leto. V nasprotju s Faustom, prvi del, se tukaj ne osredotoča več na dušo Fausta, ki je bila prodana hudiču, temveč na družbene pojave, kot so psihologija, zgodovina in politika, poleg mističnih in filozofskih tem. Drugi del je pomenil glavnino zadnjih let Goethejevega dela.

Poimenovanje[uredi | uredi kodo]

Na naslovni strani prvotne Goethejeve igre iz leta 1808 je pisalo preprosto: "Faust. / Eine Tragödie "(" Faust. / Tragedija "). Dodatek "erster Teil" (v slovenščini "prvi del") so založniki retrospektivno uporabili, ko je bilo leta 1832 objavljeno nadaljevanje z naslovnico, na kateri je pisalo: "Faust. / Der Tragödie zweiter Teil "("Faust. / Drugi del tragedije").

Faust, prvi del[uredi | uredi kodo]

Faust I, prva izdaja, 1808
  • Znanstvenik Heinrich Faust, za katerega včasih pravijo, da temelji na Johannu Georgu Faustu ali na dramatizirani pripovedi Jacoba Bidermanna Legende o pariškem doktorju Cenodoxusu ; glej tudi Faust
  • Mefistofel, hudič
  • Gretchen, Faustova ljubezen (kratko za Margarete; Goethe uporablja obe obliki)
  • Marthe, Gretchenin sosed
  • Valentin, Gretchenin brat
  • Wagner, Faustov spremljevalec

Tragedija Faust, prvi del, se odvija na več prizoriščih, od katerih so prva Nebesa. Demon Mefistofel sklene stavo z Bogom: pravi, da lahko s prave poti zvabi Bogu najljubše človeško bitje (Fausta), ki si prizadeva, da bi se naučil vsega, kar je mogoče vedeti. Naslednji prizor se zgodi v Faustovi delovni sobi, kjer se Faust, obupujoč ob ničevosti znanstvenega, humanističnega in religioznega učenja, za pridobivanje neskončnega znanja obrne k magiji. Sumi pa, da so njegovi poskusi neuspešni. Razočaran razmišlja o samomoru, vendar misel nanj opusti, ko zasliši odmev bližnjih velikonočnih praznovanj. S pomočnikom Wagnerjem odide na sprehod, domov pa ga spremlja potepuški pudelj (izraz je takrat pomenil psa srednje velikosti, podobnega ovčarju).

V Faustovi delovni sobi se pudelj prelevi v Mefistofela. Faust se z njim dogovori: Mefistofel bo naredil vse, kar Faust želi, medtem ko je tu na Zemlji, v zameno pa bo Faust služil Hudiču v peklu. Faust se pogodi, da bo takoj umrl, če bo s čim, kar mu bo dal Mefistofel, tako zadovoljen, da bo želel v danem trenutku ostati za vedno.

Ko Mefistofel reče Faustu, naj pogodbo podpiše s krvjo, se Faust pritoži, da Mefistofel ne zaupa njegovi častni besedi. Mefistofel na koncu zmaga v prepiru in Faust pogodbo podpiše s kapljico lastne krvi. Faust odide na nekaj izletov in nato spozna Margaret, znano tudi kot Gretchen. Privlači ga in Mefistofel z nakitom ter pomočjo sosede Marte zvabi Gretchen v Faustove roke. Z Mefistofelovo pomočjo Faust zapelje Gretchen. Gretchenina mati umre zaradi uspavalnega napitka, ki ji ga da Gretchen, da bi jo Faust lahko v intimi obiskal. Gretchen nato odkrije, da je noseča. Gretchenin brat obtoži Fausta, ga izzove na spopad in v Faustovih in Mefistofelovih rokah obleži mrtev. Gretchen svojega nezakonskega otroka utopi in jo obsodijo zaradi detomora. Faust jo poskuša osvoboditi iz zapora in jo tako rešiti pred smrtjo. Ko ugotovi, da Gretchen ne želi pobegniti, Faust in Mefistofel pobegneta iz ječe, medtem ko glasovi z Neba sporočajo, da bo Gretchen odrešena – "Sie ist gerettet" – tu se delo razlikuje od strožjega konca Prafausta – "Sie ist gerichtet!" – "Pogubljena je."

Faust, drugi del[uredi | uredi kodo]

Faust II, prva izdaja, 1832
Naslovnica prve izdaje Fausta, drugi del, 1832

V drugem delu, ki je bogat s klasičnimi aluzijami, je romantična zgodba prvega dela Fausta odrinjena na stran in se Faust zbudi na polju vil, kjer začne nov cikel dogodivščin. Delo sestavlja pet dejanj (dokaj ločenih epizod), od katerih vsako predstavlja drugo temo. Na koncu gre Faust v nebesa, saj izgubi le polovico stave. Angeli, ki prispejo kot glasniki božjega usmiljenja, na koncu 5. dejanja povedo: "Kdor si prizadeva in živi, da bi si prizadeval / Si še vedno lahko zasluži odrešitev" (V, 11936–7).

Razmerje med deli[uredi | uredi kodo]

Faust v celotnem prvem delu ostaja nezadovoljen; končni zaključek tragedije in izid obračunov se razkrijeta šele v drugem delu. Prvi del predstavlja "mali svet" in se odvija v Faustovem lastnem krajevnem in časovnem miljeju, drugi del pa se odvija v "širokem svetu" ali makrokozmosu .

Prevodi[uredi | uredi kodo]

Plakat za predstavo Faust 28. decembra 1922 v Narodnem gledališču v Mariboru

V sredini 19. stoletja je prvi del Fausta v slovenščino prevedel Valentin Mandelc, vendar za prevod ni našel založnika.

Fausta je v slovenščino v celoti prvič prevedel Janko Moder leta 2005.[3] Delo je zaznamovalo 255-letnico Goethejevega rojstva in prevajalčevo 90-letnico. Ta prevod se uvršča med Modrove največje dosežke.

V glasbi in filmu[uredi | uredi kodo]

  • Franz Schubert je leta 1814 uglasbil besedilo iz Fausta, 1. del ,18. prizor, kot " Gretchen am Spinnrade " (D 118; op. 2). To je bila njegova prva uglasbitev Goethejevega besedila. Pozneje je na podlagi Fausta spisal svoje samospeve skladatelj Franz Schubert: D 126, 367, 440 in 564.
  • Posvetni oratorij Roberta Schumanna Prizori iz Goethejevega Fausta (1844–1853)
  • "Dramatična legenda" Hectorja Berlioza Faustovo prekletstvo (1846)
  • Faustova simfonija Franca Liszta (1857)
  • Opera Faust Charlesa Gounoda (1859)
  • Opera Mefistofele Arriga Boita (1868; 1875)
  • Drugi sklop Mahlerjeve simfonije št. 8 (1906) ima za libreto besedilo zadnjega prizora II. dela Goethejevega Fausta.
  • Ferruccio Busonijeva opera Doktor Faust (1916)
  • Film Faust (1926) F. W. Murnaua temelji na starejših različicah legende in Goethejevi različici.
  • Roman Pierra Maca Orlana Marguerite de la nuit (1935)
  • Priredba romana Marguerite de la nuit Clauda Autant-Lara (film, 1955)
  • Muzikal Faust Randyja Newmana (1993)
  • Film Faust Jausta Švankmajerja (1994)
  • Film Faust: Ljubezen prekletih Briana Yuzna (2000)
  • Radiohead omenja Fausta in Mefistofela na skladbah "Faust Arp" in "Videotape" albuma In Rainbows (2007)  [ <span title="This claim needs references to reliable sources. (January 2020)">navedba potrebna</span> ][ <span title="This claim needs references to reliable sources. (January 2020)">navedba potrebna</span> ]
  • Film Faust Aleksandra Sokurova (2011)
  • Na igri temeljita konceptualna albuma Epica in The Black Halo skupine Kamelot.
  • Like in zgodbo je po Goethejevem Faustu povzel film American Satan iz leta 2017.
  • Neposredno na Goethejevem Faustu je temeljil umetniški film Philippa Humma Zadnji faust (2019), ki je bil prvi film, zasnovan na podlagi I. in II. dela Fausta.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Portor, Laura Spencer (1917). The Greatest Books in the World: Interpretative Studies. Chautauqua, NY: Chautauqua Press. str. 82.
  2. Goethe's Plays, by Johann Wolfgang von Goethe, translated into English with Introductions by Charles E. Passage, Publisher Benn Limited 1980 ISBN 0510000878, ISBN 978-0510000875
  3. "Celoten Faust prvič v slovenščini". MMC RTV Slovenija. 1. september 2005.
  4. Feay, Suzi (2019-11-29). "The Last Faust: Steven Berkoff stars in Philipp Humm's take on Goethe". Financial Times. Pridobljeno dne 2019-12-31.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]