Ervina Petrovčič-Wrischer

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ervina Petrovčič-Wrischer
Portret
Rojstvo16. januar 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
Pazin
Smrt10. julij 2007({{padleft:2007|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (103 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicgledališka igralka

Ervina Petrovčič-Wrischer, slovenska gledališka igralka, * 16. januar 1904, Pazin, † 10. julij 2007, Ljubljana.

Ervina Petrovčič-Wrischer je bila od leta 1927 članica ansambla Šentjakobskega gledališča Ljubljana, kjer je oblikovala številne nosilne vloge.


Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodila se je 16. januarja 1904 v Pazinu v Istri. Njen oče je bil Matija Wrischer, rojen 1850 v Laškem pri Celju. Po poklicu je bil načelnik železniške postaje v Pazinu, pozneje pa višji inšpektor državnih železnic v Ljubljani. Njena mati je bila Ivana Mozetič, rojena 1858, iz Bilj pri Renčah. Bila je gospodinja. V družini je bilo dvanajst otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Pazinu in jo končala leta 1916. V Pazinu je obiskovala tudi dva razreda klasične gimnazije do leta 1918.[1]

Takoj po italijanski okupaciji Primorske se je začelo nasilje proti slovenskim, hrvaškim in nemškim železničarjem. Zato je bil oče junija leta 1922 izseljen skupaj z mnogimi primorskimi železničarji. Po letu 1926 na Primorskem ni bilo več slovenskih železničarjev. Bili so odpuščeni in izseljeni ali pa preseljeni v notranjost Italije. Zaradi italijanske okupacije je bila šola zaprta, družina se je preselila v Ljubljano. V šolskem letu 1919/1920 je Ervina Wrischer Petrovčič vstopila v tretji razred realne gimnazije na Poljanah, kjer je maturirala leta 1925. Nato se je vpisala na Pravno fakulteto in opravila tri semestre.[2]

Leta 1927 se je zaposlila v kartonažni tovarni Bonač kot samostojna korespondentka za tuje jezike in ostala tam do 30. junija 1948. Leta 1933 se je poročila s pravnikom Miranom Petrovčičom (1904 – 1969), ki je pozneje postal ravnatelj Šentjakobskega gledališča v Ljubljani. Leta 1948 so jo sprejeli v službo pri Poverjeništvu za kulturo in umetnost pri mestnem ljudskem odboru Ljubljana in jo dodelili Šentjakobskemu gledališču kot člana uprave in umetniškega osebja. Tu je bila zaposlena do leta 1961 kot igralka in uradnica, nato se je upokojila in še nekaj časa delala honorarno v upravi. Umrla je 10. julija 2007 v Ljubljani, kjer je tudi pokopana.[3]

Delo v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani[uredi | uredi kodo]

Ervina Wrischer Petrovčič se je pridružila Šentjakobskemu gledališču, to je bilo prvo stalno ljubiteljsko gledališče v Ljubljani, ki je imelo redne predstave. Postala je ena prvih igralk.[4]

Ervina Wrischer Petrovčič je v Šentjakobsko gledališče vstopila v sezoni 1927/1928 in ostala neprekinjeno do sezone 1962/1963. V tem času je odigrala 74 različnih gledaliških vlog, v katerih je nastopila 1038 krat. Je ena izmed tistih igralk, ki je izoblikovala domala vse vidne like svetovne in domače dramatike od naivk do zrelih karakternih junakinj. Njena veščina in obvladovanje odrskega jezika sta jo dvignila v vrh slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Predvsem so najpomembnejše stvaritve njenega obširnega repertoarja vse tiste vloge, ki zahtevajo življenjsko vitalnost, zrelost in prefinjenost odrskega jezika. Njene najbolj nepozabne vloge so lik baronice v Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Nastasja Filipinova v Idiotu, Regina v Kobilicah, Jelisava v Veroniki Deseniški, Belina v Namišljenem bolniku, Jokasta v Kralju Ojdipu, grofica Ana v Otok in struga, Elizabeta v Mariji Stuart, Fema v Jari meščanki, ministrica in Barbara v Hvarčanki. Igrala je tudi v predstavah Svetnik, Ljubezen sedemnajstletnega.[5]

V vseh njenih vlogah je podala izredne igralske kreacije, ki daleč presegajo nivo amaterskega gledališkega ustvarjanja. Povzpela se je med vrhunske igralke Šentjakobskega gledališča. Z vlogo Pepine v Školjki je gostovala tudi na odru SNG Drama Ljubljana. Svojega matičnega gledališča ni nikoli zapustila, kljub vabilom, ki so prihajala iz drugih gledališč. V Šentjakobskem gledališču je prehodila velik del življenjske poti in izoblikovala svoj gledališki jaz, ki je privabljal jok in smeh gledalcev. Prav hvaležno občinstvo ji je morda dajalo moč in rast, da je dosegla veliko igralsko ustvarjalnost. V dolgoletni gledališki karieri je Ervina Wrischer Petrovčič dosegla velik uspeh.[6]

Ni bila samo igralka, ampak je tudi režirala. Za Šentjakobsko gledališče je zrežirala tri pravljične igre: Taufer-Novy Mojca in živali, Janko in Metka dramatika Škufce in Fitzovo Srebrno lilijo. V teh delih se je predstavila kot toplo, čuteče človeško bitje, ki je bilo živo nasprotje njenim vlogam, ki so predstavljale ostro in neupogljivo osebnost. Pomagala pa je tudi pri pripravi kostumov in urejanju skladišča z garderobo.[7]

Med drugim je igrala v:

1927/1928 Školjka (Dr. A. Kraigher, režija M. Skrbinšek)

1929/1930 Grožnja (Frondaie, režija M. Skrbinšek)

1931/1932 Ljubezen sedemnajstletnega (Dreyer, režija M. Petrovčič)

1932/1933 Matiček se ženi (A. T. Linhart, režija D. pogorelec)

1934/1935 Hčerki njene ekselence (Trafika) (L. Bus-Fekete, režija M. Petrovčič)

1934/1935 Kozarec vode (Scribe, režija D. Pogorelec)

1935/1936 Legijonarji (Jurčič-Govekar, režija M. Petrovčič)

1936/1937 Pobegla nevesta (G. Middleton, režija M. Bučarjeva)

1937/1938 Njena velika ljubezen (F. Molnar režija M. Petrovčič)

1938/1939 Školjka (Dr. A. Kraigher, režija M. Petrovčič)

1939/1940 Ujež (B. Nusić, režija M. Petrovčič)

1945/1946 Tugomer (Jurčič-Levstik, režija M. Petrovčič)

1947/1948 Idiot (F. Dostojevski-Putjata, režija M. Petrovčič)

1948/1949 Veseli dan ali Matiček se ženi (A. T. Linhart, režija M. Petrovčič)

1949/1950 Veronika Deseniška (O. Župančič, režija M. Petrovčič)

1950/1951 Namišljeni bolnik (J. B. P. Molliere, režija D. Flere)

1951/1952 Kralj Ojdip (Sofoklej, režija M. Mahnič)

1951/1952 Na razpotju (Gaslworthy, režija M. Petrovčič)

1951/1952 Sveti plamen (Maugham, režija C. Debevec)

1952/1953 Krog s kredo (Klabund, režija C. Debevec)

1953/1954 Otok in struga (Tavčar, režija M. Petrovčič)

1954/1955 Pepelka (Görner, režija M. Petrovčič)

1954/1955 Klobčič (Budak, režija B. Baranovič-Battelinova)

1954/1955 Marija Stuart (Schiler, režija M. Petrovčič)

1955/1956 Jara meščanka (Popović, režija B. Baranovič-Battelinova)

1955/1956 Idealni soprog (Wilde, režija M. Petrovčič)

1956/1957 Čudovite pustolovščine (Stuart, režija M. Petrovčič)

1956/1957 Družina Blo (Bobič, režija M. Petrovčič)

1957/1958 Za pravdo in srce (Medved, režija M. Petrovčič)

1958/1959 Gospa ministrica (Nušić, režija M. Petrovčič)

1959/1960 Otok in struga (Tavčar, režija M. Petrovčič)

1960/1961) Hvarčanka (Benetič, režija M. Mahnič)

Priznanje[uredi | uredi kodo]

29. 9. 1971 Red dela s srebrnim vencem


Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Osebni podatki, posredovala prof. Marija Janežič iz Lj.; V. Smolej, SGL II, 515.

2013, Šentjakosko gledališče 1921-1971, jubilejni zbornik ob 50-letnici, str: 17.

2012, Zbornik Šentjakobskega gledališča Ljubljana ob 90-letnici.

2013, Šentjakobsko gledališče Ljubljana. Leta ljubezni in dela : 1921-1996

2013, Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča Ljubljana 1920-1961.

2013, Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča Ljubljana.1920-1950


Glej še[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Osebni podatki, posredovala prof. Marija Janežič iz Lj.; V. Smolej, SGL II, 515.
  2. Osebni podatki, posredovala prof. Marija Janežič iz Lj.; V. Smolej, SGL II, 515.
  3. Osebni podatki, posredovala prof. Marija Janežič iz Lj.; V. Smolej, SGL II, 515.
  4. Osebni podatki, posredovala prof. Marija Janežič iz Lj.; V. Smolej, SGL II, 515.1
  5. Ervina Wrischer – Petrovčičeva v Šentjakosko gledališče 1921-1971, jubilejni zbornik ob 50-letnici, str: 17.
  6. Ervina Wrischer – Petrovčičeva v Šentjakosko gledališče 1921-1971, jubilejni zbornik ob 50-letnici, str: 17.
  7. Ervina Wrischer – Petrovčičeva v Šentjakosko gledališče 1921-1971, jubilejni zbornik ob 50-letnici, str: 17.