Pojdi na vsebino

Dižveplov dioksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dižveplov dioksid
Struktura S2O2
Model molekule S2O2
Imena
Druga imena
dižveplov(II) oksid,
SO dimer
Identifikatorji
3D model (JSmol)
  • InChI=1/O2S2/c1-3-4-2
    Key: AXYLJRYHRATPSG-UHFFFAOYNA-N
  • O=[S][S]=O
Lastnosti
S2O2
Molska masa 96,1299 g/mol
Videz plin
Struktura
Koordinacijska
geometrija
upognjena
Nevarnosti
Glavne nevarnosti strupen
Sorodne snovi
Sorodne snovi tetražveplo,
žveplov monoksid,
dižveplov monoksid,
trižveplov monoksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Dižveplov dioksid, dimerni žveplov monoksid ali SO dimer[2] je anorganska spojina s formulo S2O2. Molekula je nestabilna z življenjsko dobo samo nekaj sekund.[3] Ima asimetričen vrh[1] in cis-planarno zgradbo s simetrijo C2v z dvema povezanima žveplovima atomoma.[4] Oblika molekule je enaka molekuli tetražvepla S4.[4] Vez S=O je dolga 145,8 pm in je krajša od vezi S=O v monomeru. Vez S-S je dolga 202,45 pm. Kot med atomi O-S-S meri 112,7°. Dipolni moment S2O2 je 3,17 D.[5]

Sinteza

[uredi | uredi kodo]

Žveplov monoksid (SO) se spontano in reverzibilno pretvarja v dižveplov dioksid.[5] To pomeni, da so za njegovo sintezo uporabne vse reakcije za sintezo žveplovega monoksida. Pripravi se lahko tudi z razelektritvami v žveplovem dioksidu.[4] Ena od laboratorijskih metod je reakcija kisika z ogljikovim oksisulfidom ali parami ogljikovega disulfida. [6]

Elementarno žveplo in žveplov dioksid se ne spajata, nekatere eksotične vrste atomarnega žvepla pa so izjemno reaktivne in se spontano spajajo z žveplovim dioksidom in tvorijo žveplov monoksid. Vmesni produkt je dižveplov dioksid:[7]

S + SO2 → S2O2
S2O2 ⇌ 2SO

Dižveplov dioksid nastaja tudi po mikrovalovnem praznjenju v žveplovem dioksidu, razredčenim s helijem.[8] Pri tlaku 0,1 mmHg je 5 % produkta S2O2.[9]

S2O2 je tudi prehodni produkt bliskovne fotolize zmesi vodikovega sulfida in kisika.[10] V preteklosti so na osnovi ultravijoličnega spektra domnevali, da nastaja tudi med gorenjem žvepla.[11]

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]

Ionizacijska energija dižveplovega dioksida je 9,93±0,02  eV.[6]

Reakcije

[uredi | uredi kodo]

Četudi obstaja S2O2 v ravnotežju z žveplovim monoksidom, z njim tudi reagira in tvori žveplov dioksid in dižveplov monoksid S2O.[8][12]

S2O2 je lahko ligand prehodnih kovin. Veže se na η2-S,S' položaj z obema žveplovima atomoma vezanima na atom kovine,[13] kar so prvič dokazali leta 2003. Bis-(trimetilfosfin) tiiran S-oksidni kompleks platine pri segrevanju v toluenu pri 110 °C odcepi eten in tvori kompleks (Ph3P)2PtS2O2.[14] Iridijevi atomi lahko tvorijo kompleks [(dppe)2IrS2O], ki se pretvori v [(dppe)2IrS2O2], v katerem je dppe 1,2-bis(difenilfosfino)etan.[15][16] Kompleks ima S2O2 na cis položaju. Pri enakih pogojih lahko nastane tudi trans kompleks, vendar ta vsebuje dva ločena SO radikala. Iridijev kompleks se lahko razgradi s trifenil fosfinom, pri čemer nastaneta trifenil fosfin oksid in trifenil fosfin sulfid.[15]

Makro obroč S2O2 nima nobene zveze z molekulo S2O2. Obroč žveplovih in kisikovih atomov je lahko ligand za kovinske ione, na primer v 5,8-dioksa-2,11-ditia-[12]-o-ciklofanu.[17]

Anion

[uredi | uredi kodo]

Anion S
2
O
2
lahko nastane v plinski fazi. Ion ima verjetno trikotno obliko z žveplovim atomom, vezanim na dva kisikova atoma in drugi žveplov atom. [18]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 J. Demaison, J. Vogt (2011). 836 O2S2 Disulfur dioxide. Asymmetric Top Molecules, Part 3 (PDF). Landolt-Börnstein - Group II Molecules and Radicals 29D3. Springer. str. 492. doi: 10.1007/978-3-642-14145-4_258. ISBN 978-3-642-14145-4.
  2. A.F. Holleman, E. Wiberg, N. Wiberg, urednik (2001). Oxides of sulfur. Inorganic Chemistry. Academic Press. Str. 530.
  3. S.C. Mitchell (2004). Biological Interactions Of Sulfur Compounds. CRC Press. Str. 7. ISBN 0203362527.
  4. 4,0 4,1 4,2 S. Thorwirth, P. Theulé, C. A. Gottlieb, H.S.P. Müller, M.C. McCarthy, P. Thaddeus (23. februar 2006). Rotational spectroscopy of S2O: vibrational satellites, 33S isotopomers, and the submillimeter-wave spectrum (PDF). Journal of Molecular Structure 795: 219–229. doi: 10.1016/j.molstruc.2006.02.055.
  5. 5,0 5,1 F.J. Lovas, E. Tiemann, D.R. Johnson (1974). Spectroscopic studies of the SO2 discharge system. II. Microwave spectrum of the SO dimer. The Journal of Chemical Physics 60 (12): 5005-5010. doi: 10.1063/1.1681015.
  6. 6,0 6,1 Cheng, Bing-Ming; Wen-Ching Hung (1999). Photoionization efficiency spectrum and ionization energy of S2O2. The Journal of Chemical Physics 110 (1): 188. doi: 10.1063/1.478094. ISSN 0021-9606.
  7. Murakami, Yoshinori; Shouichi Onishi, Takaomi Kobayashi, Nobuyuki Fujii, Nobuyasu Isshiki, Kentaro Tsuchiya, Atsumu Tezaki, Hiroyuki Matsui (2003). High Temperature Reaction of S + SO2 → SO + SO: Implication of S2O2 Intermediate Complex Formation. The Journal of Physical Chemistry A 107 (50): 10996–11000. doi: 10.1021/jp030471i. ISSN 1089-5639.
  8. 8,0 8,1 T.A. Field, A.E. Slattery, D.J. Adams, D.D. Morrison (2005). Experimental observation of dissociative electron attachment to S2O and S2O2 with a new spectrometer for unstable molecules (PDF). Journal of Physics B: Atomic, Molecular and Optical Physics 38 (3): 255–264. doi: 10.1088/0953-4075/38/3/009. ISSN 0953-4075.
  9. B.S. Pujapanda, N.C. Nayak, A. Samantaray, K. Prafulla, S. Balaram, N.N. Charan, A. Samantaray, P. Kumar. Inorganic Chemistry. PHI Learning Pvt. Ltd. str. 461. ISBN 9788120343085. Pridobljeno 16. maja 2013.
  10. R. G. Compton, C.H. Bamford, C.F.H. Tipper (1972). Oxidation of H2S. Reactions of Non-Metallic Inorganic Compounds. Comprehensive Chemical Kinetics. Elsevier. str. 50. ISBN 0080868010.
  11. A.R. Vashudeva Murthy (1952). Studies in the chemical behaviour of some compounds of sulphur. Springer. Pridobljeno 16. maja 2013.
  12. J.T. Herron, R.E. Huie (1980). Rate constants at 298 K for the reactions sulfur monoxide + sulfur monoxide + M -> dimeric sulfur monoxi de + M and sulfur monoxide + dimeric sulfur monoxide -> sulfur dioxide + sulfur oxide (S2O). Chemical Physics Letters 76 (2): 322–324. doi: 10.1016/0009-2614(80)87032-1.
  13. M.A. Halcrow, J.C. Huffman, G. Christou (1994). Synthesis, Characterization, and Molecular Structure of the New S2O Complex Mo(S2O)(S2CNEt2)3.cntdot.1/2Et2O (PDF). Inorganic Chemistry 33 (17): 3639–3644. doi: 10.1021/ic00095a005. ISSN 0020-1669.
  14. I.P. Lorenz, J. Kull (1986). Complex Stabilization of Disulfur Dioxide in the Fragmentation of ThiiraneS-Oxide on Bis(triphenylphosphane)platinum(0). Angewandte Chemie International Edition in English 25 (3): 261–262. doi: 10.1002/anie.198602611.ISSN 0570-0833.
  15. 15,0 15,1 G. Schmid, G. Ritter, T. Debaerdemaeker (1975). Die Komplexchemie niederer Schwefeloxide, II. Schwefelmonoxid und Dischwefeldioxid als Komplexliganden. Chemische Berichte 108 (9): 3008–3013. doi: 10.1002/cber.19751080921. ISSN 0009-2940.
  16. K. Nagata, N. Takeda; N. Tokitoh (2003). Unusual Oxidation of Dichalcogenido Complexes of Platinum. Chemical Letters 32 (2): 170–171. doi: 10.1246/cl.2003.170. ISSN 0366-7022.
  17. Yoon, Il; Ki-Min Park, Jong Hwa Jung, Jineun Kim, Sung Bae Park, Shim Sung Lee (februar 2002). Synthesis and Crystal Structures of S2O2 Macrocycle L, and its Silver(I) and Platinum(II) Complexes (Where L = 5,8-dioxa-2,11-dithia-[12]-o-cyclophane). Journal of Inclusion Phenomena and Macrocyclic Chemistry 42 (1/2): 45–50. doi: 10.1023/A:1014558814416. ISSN 0923-0750.
  18. T.G. Clements, H.-J. Deyerl, R.E. Continetti (2002). Dissociative Photodetachment Dynamics of S2O2- (PDF). The Journal of Physical Chemistry A 106 (2): 279–284. doi: 10.1021/jp013329v. ISSN 1089-5639. Pridobljeno 13. maja 2013.