Dižveplov monoksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Dižveplov monoksid
Structure of S2O
solid ball model of S2O
Druga imena žveplov suboksid
Identifikatorji
Številka CAS 20901-21-7[1]
InChI
ChemSpider 124163
Lastnosti
Molekulska formula S2O
Molekulska masa 80,1294 g/mol[1]
Videz brezbarven plin ali temno rdeča trdnina[2]
Struktura
Koordinacijska
geometrija
nelinearna
Nevarnosti
Glavne nevarnosti Hazard T.svg strupeno (T)
Sorodne snovi
Sorodne snovi trižveplo
žveplov monoksid,
ozon,
žveplov dioksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Dižveplov monoksid ali žveplov suboksid je anorganska spojina s formulo S2O, ki spada med nižje žveplove okside. Je brezbarven plin, ki kondenzira v bledo obarvano, pri sobni temperaturi neobstojno trdnino.[3] Molekula ni linearna. Kot, ki ga oklepajo atomi S-S-O, meri 117,88°. Vez S-S je dolga 188,4 pm, vez S-O pa 146,5 pm.[4]

Sinteza[uredi | uredi kodo]

S2O se lahko pripravi na več načinov. Eden od njih je nepopolno zgorevanje žvepla. Nastane tudi z oksidacijo žvepla z bakrovim(II) oksidom:[5]

¾ S8 + 3 CuO → 3 CuS + S2O + SO2

Med druge načine priprave spadata reakcija tionil klorida s srebrovim sulfidom:

SOCl2 + Ag2S → 2 AgCl + S2O

in termični razpad žveplovega dioksida v razelektritvah.[6]

Raztopina dižveplovega monoksida v ogljikovim tetrakloridu je rumeno obarvana.[5] Trdni S2O se tvori pri temperaturi tekočega dušika. Zaradi nečistoč je pogosto temno obarvan. Med razpadom pri sobni temperaturi nastajajo najprej poližveplovi oksidi in nato SO2.[6]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Disulfur monoxide. NIST. 2008.
  2. B Hapke and F Graham (May 1989). "Spectral properties of condensed phases of disulfur monoxide, polysulfur oxide, and irradiated sulfur". Icarus 79 (1): 47. Bibcode:1989Icar...79...47H. doi:10.1016/0019-1035(89)90107-3. 
  3. R. Steudel. Sulfur-Rich Oxides SnO and SnO2. Elemental Sulfur und Sulfur-Rich Compounds II, Steudel, R., 2003, Springer, Berlin-Heidelberg. ISBN 9783540449515.
  4. D.J. Meschi, R.J. Myers (1959). The microwave spectrum, structure, and dipole moment of disulfur monoxide. Journal of Molecular Spectroscopy 3 (1–6): 405–416. Bibcode: 1959JMoSp...3..405M. doi: 10.1016/0022-2852(59)90036-0.
  5. 5,0 5,1 S. R. Satyanarayana, A.R. Vasudeva Murthy (1964). Reactions with Disulphur monoxide Solutions Obtained by the Reduction of Cupric Oxide by Elemental Sulphur (PDF). Proceedings of the Indian Academy of Sciences Section A 59 (4).
  6. 6,0 6,1 Cotton in Wilkinson (1966). Advanced Inorganic Chemistry A Comprehensive Treatise. str. 540.