Dižveplov monoksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Dižveplov monoksid
Structure of S2O
solid ball model of S2O
Imena
Druga imena
žveplov suboksid
Identifikatorji
ChemSpider
Lastnosti
S2O
Molska masa 80,1294 g/mol[1]
Videz brezbarven plin ali temno rdeča trdnina[2]
Struktura
Koordinacijska
geometrija
nelinearna
Nevarnosti
Glavne nevarnosti Hazard T.svg strupeno (T)
Sorodne snovi
Sorodne snovi trižveplo
žveplov monoksid,
ozon,
žveplov dioksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

Dižveplov monoksid ali žveplov suboksid je anorganska spojina s formulo S2O, ki spada med nižje žveplove okside. Je brezbarven plin, ki kondenzira v bledo obarvano, pri sobni temperaturi neobstojno trdnino.[3] Molekula ni linearna. Kot, ki ga oklepajo atomi S-S-O, meri 117,88°. Vez S-S je dolga 188,4 pm, vez S-O pa 146,5 pm.[4]

Sinteza[uredi | uredi kodo]

S2O se lahko pripravi na več načinov. Eden od njih je nepopolno zgorevanje žvepla. Nastane tudi z oksidacijo žvepla z bakrovim(II) oksidom:[5]

¾ S8 + 3 CuO → 3 CuS + S2O + SO2

Med druge načine priprave spadata reakcija tionil klorida s srebrovim sulfidom:

SOCl2 + Ag2S → 2 AgCl + S2O

in termični razpad žveplovega dioksida v razelektritvah.[6]

Raztopina dižveplovega monoksida v ogljikovim tetrakloridu je rumeno obarvana.[5] Trdni S2O se tvori pri temperaturi tekočega dušika. Zaradi nečistoč je pogosto temno obarvan. Med razpadom pri sobni temperaturi nastajajo najprej poližveplovi oksidi in nato SO2.[6]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Disulfur monoxide. NIST. 2008.
  2. B Hapke and F Graham (May 1989). "Spectral properties of condensed phases of disulfur monoxide, polysulfur oxide, and irradiated sulfur". Icarus. 79 (1): 47. Bibcode:1989Icar...79...47H. doi:10.1016/0019-1035(89)90107-3.
  3. R. Steudel. Sulfur-Rich Oxides SnO and SnO2. Elemental Sulfur und Sulfur-Rich Compounds II, Steudel, R., 2003, Springer, Berlin-Heidelberg. ISBN 9783540449515.
  4. D.J. Meschi, R.J. Myers (1959). The microwave spectrum, structure, and dipole moment of disulfur monoxide. Journal of Molecular Spectroscopy 3 (1–6): 405–416. Bibcode: 1959JMoSp...3..405M. doi: 10.1016/0022-2852(59)90036-0.
  5. 5,0 5,1 S. R. Satyanarayana, A.R. Vasudeva Murthy (1964). Reactions with Disulphur monoxide Solutions Obtained by the Reduction of Cupric Oxide by Elemental Sulphur (PDF). Proceedings of the Indian Academy of Sciences Section A 59 (4).
  6. 6,0 6,1 Cotton in Wilkinson (1966). Advanced Inorganic Chemistry A Comprehensive Treatise. str. 540.