Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije

Centralni komite komunistične partije Jugoslavije (kratica CK KPJ) je bil najvišji organ odločanja Komunistične partije Jugoslavije. Generalni sekretarji CK KPJ so bili med leti 1919 in 1937 Filip Filipovič, Sima Markovič, Jovan Mališić, Vladimir Čopić, od leta 1937/38 oziroma 1939/40 do 1980 (po letu 1964 v funkciji predsednika) pa Josip Broz Tito.

Centralni komite je bil med kongresi odločilni oz. vsaj fomalno osrednji organ KPJ /ZKJ (na 5. kongresu KPJ 1948, prvem po osvojitvi oblasti, je bilo izvoljenih 63 članov (od teh 9 Slovencev) in 42 kandidatov (7 iz Slovenije); ožje izvršilno telo - politbiro pa je imel 9 članov /3-je Slovenci/ in 4 kandidate), na 6. kongresu 1952 v Zagrebu, ko je bil preimenovan v CK ZKJ, 109 članov (od teh 17 Slovencev; IK 13 članov - 3 Slovenci), 1958 135 članov (22 Slovencev; IK 15 članov), 1964 155 članov (24 Slovencev); IK 19 članov (3 Slovenci) do 1966, ko je bilo izvoljeno namesto Izvršnega komiteja 35-člansko predsedstvo CK, med katerimi je bilo 5 Slovencev: Kardelj, Marinko, Maček, L. Šentjurc in B. Kraigher oz. po njegovi smrti 1967 predsednika CK ZKS Jakopič oz. Popit); le v obdobju med 9. in 10. kongresom ZKJ (1969-74) je bil CK ukinjen in namesto njega uvedeno razširjeno (52-člansko) predsedstvo ZKJ, ki je bilo sestavljeno že po vnaprejšnjem paritetnem "ključu" ter na novo tudi prav tako "paritetna" konferenca ZKJ, ki je imela del stalnih članov, del pa je bil izvoljen "ad hoc" za vsako zasedanje konference posebej. Na 10. kongresu 1974 je bil izvoljen 189?-članski (skupaj z dosmrtnim predsednikom ZKJ Titom), na 11. kongresu pa 167-članski CK, ki je imel po Titovi smrti 1980 do konca obstoja 165 članov, med katerimi je bilo vsakokrat najmanj 20 Slovencev) in sprva 15-članski Izvršni biro, potem 8-članski IB/IK, ki so ga 1982 zamenjali izvršni sekretarji Predsedstva CK. To je imelo po 1974 39, od 1978 pa 23 članov, od katerih je imela Slovenija zagotovljene 3 člane (2 voljena in enega po funkciji - predednika CK ZKS). Po letu 1969 se je uveljavilo tudi načelo nacionalne paritete (številčno enake zastopanosti) v sestavi osrednjih organov ZK, in sicer iz 9-ih sestavnih (konstitutivnih) delov ZKJ: 6-ih republiških zvez/organizacij, 2-h pokrajinskih in organizacije ZK v JLA (zadnje 3 so imele sorazmerno manjši delež zastopanosti, predsedniki vseh 9-ih sestavnih delov ZKJ pa so bili člani vodilnih teles (CK oz. njegovega predsedstva) avtomatično, torej "po funkciji" in jih v te organe ni volil kongres ZKJ.

Med vodilnimi člani CK KPJ (oz. kasneje - od 1952 CK ZKJ) so bili tudi številni Slovenci: mdr. Josip Polanec, Lovro Klemenčič, Viktor Koleša, Jakob Žorga, Dragotin Gustinčič, Lovro Kuhar, Karel (Karlo) Hudomalj, Franjo Kralj, Franc Leskošek, Miha Marinko, po 1938 zlasti Edvard Kardelj. Na 5. državni konferenci - "malem kongresu" KPJ v Zagrebu leta 1940, ko je bil izvoljen nov CK z 22 člani, med katerimi je bilo 5 Slovencev: Edvard Kardelj, Franc Leskošek (ta dva sta prišla tudi v njegov 7-članski politbiro), Boris Kidrič, Miha Marinko in Vida Tomšič ter med 16 in 19 kandidati (Slovenci: Franc Salomon, Slavko Šlander, Miloš Zidanšek, Tone Tomšič in Boris Kraigher, ki je edini med temi preživel vojno). Po zmagi med NOB v Jugoslaviji in prevzemu oblasti so se jim v CK KPJ/ZKJ pridružili še: Ivan Maček, Ivan Regent, Lidija Šentjurc, Boris Ziherl, Aleš Bebler, Stane Kavčič, Janez Hribar, Sergej Kraigher, Viktor Avbelj, Vladimir Krivic, Jože Potrč, po 1958 mdr. še Albert Jakopič, Marijan Brecelj, Janez Vipotnik, Mitja Ribičič (1982/83 predsednik predsedstva CK ZKJ), Roman Albreht, France Popit, po 1969 predvsem Stane Dolanc (sekretar IB predsedtva /IK P CK/ ZKJ 1972-79), Stane Kranjc, Jože Smole, Andrej Marinc, v 80. letih pa še zlasti Milan Kučan, Franc Šetinc, Štefan Korošec in Boris Muževič.

Glej tudi

Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Spletne zbirke normativne kontrole
Nacionalno	ZDA
Drugo	Yale LUX