Pojdi na vsebino

Boštjan Penko

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Boštjan Penko
Rojstvo13. oktober 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (62 let)
Ljubljana
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
Alma materPravna fakulteta v Ljubljani (1987)
Poklicpravnik, sodnik, državni tožilec, kinolog
Otroci2

Boštjan Penko, slovenski pravnik in kinolog, * 13. oktober 1961, Ljubljana[1]

Bil je sodnik, direktor vladnega urada za preprečevanje korupcije, državni podsekretar na Ministrstvu za pravosodje in višji državni tožilec. Od leta 2008 dela kot odvetnik.[1]

Leta 2003 je kandidiral za položaj generalnega direktorja policije,[2] leta 2008 pa za položaj sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.[3] Leta 2004 je umaknil kandidaturo za položaj predsednika novoustanovljene Komisije za preprečevanje korupcije.[4]

Sopodpisal je pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja.[5] Izbran je bil v deseterico najvplivnejših slovenskih pravnikov leta 2003 v glasovanju spletnega portala družbe IUS Software.[6]

Pravo

[uredi | uredi kodo]

Po diplomi se je 4 semestre dodatno izobraževal na področju kazenskega prava. Med letoma 1987 in 1991 je bil asistent na sodniji. Leta 1991 je postal kazenski sodnik na takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani. Med letoma 1995 in 1999 je bil državni podsekretar na ministrstvu za pravosodje (tam je vodil oddelek za kazensko pravo in mednarodni oddelek), nato pa kazenski sodnik na ljubljanskem okrožnem sodišču.[7][8][9][10]

Urad za preprečevanje korupcije

[uredi | uredi kodo]

Med letoma 2001 in 2004 je bil prvi in zadnji direktor Urada Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije,[11] ki je bil pod pristojnostjo predsednika republike Janeza Drnovška[12] in ki je bil deležen očitka, da je v prvem letu svojega delovanja poskrbel le za Penkovo promocijo.[13] Penko naj bi s prenagljenimi javnimi ocenami o prisotnosti korupcije v posamezni zadevi služil le vladajoči politiki.[14]

Tožilstvo

[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je bil imenovan za višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.[15] V zadevi Orion je odstopil od kazenskega pregona.[16] Še kasneje je trdil, da Orion ni goljufal in da so se oškodovanci zavestno spuščali v posle.[17]

Bil je član skupine tožilcev za posebne zadeve[18] in njene naslednice, skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki je začela delovati leta 2006.[19] Izključen je bil februarja 2008 na predlog Barbare Brezigar zaradi napačnega dela in neupoštevanja napotkov za drugačno vodenje zadeve.[20]

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar mu je še pred tem izrekla opomin, ker naj bi 5. januarja 2006 v enem izmed ljubljanskih lokalov z nespodobnim vedenjem nadlegoval goste in kršil zakon o prekrških zoper javni red in mir. Penko je trdil, da je v konfliktu z osebjem lokala prišlo do nepotrebnega posega v njegovo osebno integriteto, zato je zahteval, da posreduje policija, ter da ni dobil opomina, ampak je šlo le za pisno in ustno izraženo stališče.[21][22] V zvezi s tem je Penko uspešno tožil tabloid Direkt Bojana Požarja zaradi žaljivega pisanja.[23][24]

Odvetništvo

[uredi | uredi kodo]

Zastopal je na primer Natašo Vodušek, veleposlanico v BiH, ki naj bi opita povzročila prometno nesrečo,[25] pediatrinjo Zlatko Kanič, obtoženo malomarne obravnave pacienta,[26] evropskega poslanca Zorana Thalerja, ki je sprejel fiktivno podkupnino britanskih novinarjev pod krinko,[27] prvega moža urada za okolje v Piranu, Klavdija Mallyja, obtoženega zahtevanja podkupnine glede gradbenih dovoljenj,[28] novinarja Vladimirja Voduška, obtoženega izsiljevanja predsednika uprave Uniorja,[29] Marka Jakliča, obtoženega zlorabe položaja in pranja denarja v času vodenja zavarovalnice Vzajemna,[30] poslovneža Rajka Hrvatiča, obtoženega oškodovanja evropskih sredstev,[31] Nella Marconija, obtoženega snovanja ponzijeve sheme[32] in Andreja Lasbaherja, lastnika podjetja Progresija, ki je pred volitvami leta 2008 izdalo 38 številk brezplačnika Slovenski tednik.[33]

Bil je eden od odvetnikov Enverja Sekiraqaja, ko je bil ta v Prištini obsojen na 37 let zapora zaradi spodbujanja k umoru bivšega policaja Triumfa Rize.[34][35] Bil je omenjen kot izmed odvetnikov v sojenju pripadnikom Osvobodilne vojske Kosova.[36][37]

Sodelovanje z Nino Zidar Klemenčič

[uredi | uredi kodo]

Po koncu tožilske kariere je nekaj časa sodeloval z odvetnico Nino Zidar Klemenčič.[38] Kljub uradnim dokumentom ter skupnemu e-naslovu, telefonski številki in strokovnemu vodji pisarne sta zanikala obstoj odvetniške pisarne Zidar Klemenčič & Penko, ki je bil problematičen zaradi njunega zastopanja nasprotnih strani v nekaterih sodnih primerih.[39][40] Zaradi tega ju je Tomaž Slivnik prijavil na Odvetniško zbornico Slovenije. Njegova pritožba je zastarala.[41] Matjaž Nekrep, oče Bora Nekrepa, ju je prijavil na etično komisijo te zbornice, ki je ugotovila kršitev kodeksa odvetniške poklicne etike.[40]

Zidar Klemenčičeva je Penka zastopala v tožbi proti Direktu.[23]

Sodelovanje z Ivanom Zidarjem

[uredi | uredi kodo]

Junija 2008 se je večkrat sešel s poslovnežem Ivanom Zidarjem in na koncu meseca so oba aretirali, pri čemer so uporabili zatezne lisice. Decembra istega leta je bil Penko ovaden zaradi suma zlorabe položaja tožilca.[42][43] Penko je zaradi tega zahteval 1,5 milijona evrov odškodnine.[44] Zanikal je, da bi mu pomagal s svojimi dokumenti kot tožilec, saj naj bi z njim govoril kot s potencialno stranko, ker se je že odpravljal na samostojno odvetniško pot. Dokumente naj bi dobil od Zidarja.[45] Kasneje je Ivana Zidarja zastopal v zadevah Čista lopata,[46] Šentviška čelada[47] in Fiesa.[48]

Po svoji aretaciji je imel Penko tiskovno konferenco, na kateri je jokal in stopil do okna.[49] Zaradi solz je bil deležen posmeha medijev.[50][51] Mladininega kolumnista Bernarda Nežmaha je zmotilo, da je aretacija Penka in Zidarja postala večji problem od dejstva, da se tožilec vneto sestaja z osumljencem več kaznivih dejanj.[52]

Okrajno in višje sodišče sta zavrnila Penkov obtožni predlog proti vodji tožilcev za pregon organiziranega kriminala Blanki Žgajner zaradi domnevne zlorabe položaja. Penka je zmotilo, da je zahtevala preiskavo zaradi njegovega sestajanja z Zidarjem, ko je bil še tožilec.[53][54]

Kinologija

[uredi | uredi kodo]

Je član Kinološkega društva Ljubljana in Slovenskega kluba za velike pasme in molose. V začetku 80. let se je začel ukvarjati z vzrejo psov. Na tekmah psov je deloval kot inštruktor, trener, tekmovalec in marker. Kinologijo je postavil na stranski tir na koncu 90. let.[1]

Leta 2013 je neuspešno kandidiral za predsednika Kinološke zveze Slovenije.[55] Bil je podpredsednik te organizacije.[56]

Zasebno

[uredi | uredi kodo]

Je poročen oče dveh odraslih otrok. Živi v Ljubljani.[1][8] Treniral je šotokan karate.[10]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Boštjan Penko - kratka predstavitev in program dela KZS. 14. februar 2014. mojpes.net. pridobljeno 24. september 2021
  2. ↑ »Znani kandidati za direktorja policije«. Dnevnik. 22. december 2003. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  3. ↑ »Boštjan M. Zupančič je postal sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice«. Dnevnik. 15. april 2008. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  4. ↑ »BOŠTJAN PENKO UMAKNIL KANDIDATURO«. RTVSLO.si. 17. marec 2004. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  5. ↑ »Pobuda za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja«. Dnevnik. 1. marec 2019. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  6. ↑ »Izbor sodnikov - tempirana bomba«. Dnevnik. 11. december 2003. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  7. ↑ Tavčar, Zlata (24. marec 2015). »Boštjan Penko: Vsaj kanček idealizma mora ostati«. TFL Glasnik. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  8. ↑ 8,0 8,1 CURICULUM VITAE - Bostjan PENKO. Election of judges to the European Court of Human Rights. str. 38–40. Parliamentary Assembly (angleščina). 28. februar 2008. pridobljeno 25. septembra 2021
  9. ↑ »Korupcija s tisoč obrazi«. Dnevnik. 11. marec 2002. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  10. ↑ 10,0 10,1 »Boštjan Penko: Karateist proti korupciji«. www.finance.si. 19. september 2001. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  11. ↑ »Zgodovina Komisije«. www.kpk-rs.si. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  12. ↑ Praprotnik, Rok (1. marec 2008). »Rotvajler na verigi«. Dnevnik. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  13. ↑ Vuković, Vesna (8. oktober 2002). »Brezzobi bojevniki«. Dnevnik. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  14. ↑ Vuković, Vesna (31. julij 2002). »Koruptivno proti korupciji«. Dnevnik. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  15. ↑ »3721. Odločba o imenovanju za državnega tožilca na mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, stran 10087«. www.uradni-list.si. 16. junij 2004. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  16. ↑ »Posel z Orionom razveljavljen«. RTVSLO.si. 25. marec 2008. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  17. ↑ »Penko: Orion ni goljufal«. RTVSLO.si. 26. marec 2008. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  18. ↑ »PENKO O MARIBORSKI FINANČNI AFERI«. RTVSLO.si. 12. januar 2005. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  19. ↑ »Skupina tožilcev proti kriminalu«. RTVSLO.si. 1. avgust 2006. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  20. ↑ »Brezigarjeva kritizira, Penko se brani«. RTVSLO.si. 27. februar 2008. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  21. ↑ »Penko dobil opomin Brezigarjeve«. RTVSLO.si. 6. februar 2006. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  22. ↑ »Penko: Nisem dobil opomina«. RTVSLO.si. 7. februar 2006. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  23. ↑ 23,0 23,1 »Boštjanu Penku odškodnina zaradi pisanja tabloida«. Dnevnik. 1. februar 2010. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  24. ↑ »Sodišče o Penkovem trpljenju: Nekdanji višji tožilec zahteva sto tisoč evrov odškodnine za pisanje tabloida«. Dnevnik. 21. november 2009. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  25. ↑ »Voduškova napoveduje tožbo«. www.finance.si. 23. november 2008. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  26. ↑ »V postopku proti Kaničevi njen odvetnik zahteva izločitev Živčec Kalanove«. www.24ur.com. 28. avgust 2012. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  27. ↑ »Thaler iskal investitorja za gostilno, katere solastnik je«. RTVSLO.si. 23. marec 2011. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  28. ↑ »Državni uradnik zaradi zahtevanja podkupnin obsojen na zapor«. RTVSLO.si. 9. september 2011. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  29. ↑ »Mesec dni pripora za Vladimirja Voduška«. RTVSLO.si. 14. julij 2012. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  30. ↑ »Jaklič: Zaslužim 450 evrov mesečno in nimam nepremičnin in avtomobilov«. RTVSLO.si. 24. marec 2014. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  31. ↑ »Hrvatič glede domnevnega oškodovanja sredstev EU v višini 277.000 evrov ni priznal krivde«. Dnevnik. 15. maj 2014. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  32. ↑ »Nello Marconi, snovalec največje slovenske ponzijeve sheme, obsojen na sedem let zapora«. Dnevnik. 10. maj 2011. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  33. ↑ »Nemo pričanje nekdanjega lastnika brezplačnika Slovenski tednik«. Dnevnik. 1. oktober 2010. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  34. ↑ »Questions Linger Over Kosovo Mobster's Record Verdict«. Balkan Insight (v ameriški angleščini). 28. maj 2016. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  35. ↑ »Enver Sekiraqa sent back to prison after brief house arrest«. Prishtina Insight (v ameriški angleščini). 21. oktober 2017. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  36. ↑ »Sojenje pripadnikom OVK-ja: obtožnic še ni, imenovali 150 odvetnikov«. RTVSLO.si. 15. junij 2019. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  37. ↑ Kosovo specialist chambers Arhivirano 2021-09-25 na Wayback Machine.. Kosovo Specialist Chambers & Specialist Prosecutor's Office. 9. julij 2021. pridobljeno 25. september 2021
  38. ↑ Žgajnar, Brigite Ferlič (26. maj 2017). »Kje je danes Boštjan Penko?«. old.delo.si. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  39. ↑ Zupanič, Milena (6. november 2013). »Zidar Klemenčič & Penko: črno na belem«. old.delo.si. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  40. ↑ 40,0 40,1 Zupanič, Milena (22. oktober 2013). »Etična komisija: Zidar Klemenčičeva, Penko kršila kodeks«. old.delo.si. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  41. ↑ Zupanič, Milena (24. oktober 2013). »Pritožba zoper Zidar Klemenčičevo in Penka na odvetniški zbornici zastarala«. old.delo.si. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  42. ↑ »Penko in Zidar kazensko ovadena«. RTVSLO.si. 30. december 2008. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  43. ↑ »Penko: Dokumentacijo mi je izročil Zidar«. www.finance.si. 30. junij 2008. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  44. ↑ »Penko hoče milijon in pol od ljudi, ki so ga aretirali«. RTVSLO.si. 30. junij 2010. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  45. ↑ Penko, Boštjan (30. junij 2008). Sporočilo za javnost - Postopki policije in tožilstva zoper Boštjana Penka kažejo na grobo zlorabo institucij Arhivirano 2021-09-25 na Wayback Machine.. beta.finance.si. pridobljeno 25. september 2021
  46. ↑ »Zidarju izročili sodbo v zadevi Čista lopata«. Dnevnik. 28. maj 2013. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  47. ↑ »Hojs: Glavni problem šentviškega predora je v razpisni dokumentaciji«. RTVSLO.si. 14. junij 2012. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  48. ↑ »Novo sojenje Zidarju. Tokrat v "zadevi Fiesa"«. RTVSLO.si. 9. november 2012. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  49. ↑ Boštjan Penko o svoji aretaciji. 30. jun. 2008. 4d.rtvslo.si. pridobljeno 25. september 2021
  50. ↑ Sarkić, Denis (30. junij 2008). »Lisice izzvale solze«. www.vest.si. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  51. ↑ »Jokice«. Dnevnik. 25. april 2012. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  52. ↑ Nežmah, Bernard (3. julij 2008). »Posmeh pojmu človekove pravice«. Mladina.si. Pridobljeno 25. septembra 2021.
  53. ↑ »Penko ni prepričal sodišča, da je tožilka zlorabila položaj«. RTVSLO.si. 5. april 2011. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  54. ↑ »Sodišče kazenskega postopka proti tožilki ne dovoli«. RTVSLO.si. 24. oktober 2011. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  55. ↑ »Kavčič še naprej predsednik«. arhiv.gorenjskiglas.si. 25. marec 2013. Pridobljeno 24. septembra 2021.
  56. ↑ Spoštovane kinologinje in kinologi, članice in člani članic KZS!. 5. julij 2019. Kinološka zveza Slovenije. pridobljeno 24. september 2021

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Boštjan_Penko&oldid=5874196«