Evtanazija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Evtanazija prihaja iz grške besede ''euthanasia'', ki pomeni ''dobra smrt'' (eu – dobro, thanatos - smrt, grško εὐθανασία, euthanasía: εὔ-, dobro + θάνατος, smrt).

Med prvimi naj bi to skovanko uporabil Francis Bacon v 16. stoletju v pomenu dobre oziroma lahke smrti. Kasneje je postala sinonim za usmrtitev brez bolečin. Pod evtanazijo danes razumemo prakso namernega končanja posameznikovega življenja, z namenom, da bi se končalo njegovo trpljenje in muke, zaradi trajne ogrozitve kakovosti njegovega življenja zaradi bolezni, okvare ali duševnega bolezenskega stanja. V tem kontekstu zato nekateri govorijo o »evtanaziji iz usmiljenja«[1].

»Organizirano gibanje za legalizacijo evtanazije se je začelo v Angliji leta 1935, ko je C. Killick Millard ustanovil Prostovoljno društvo za legalizacijo evtanazije (kasneje imenovano Društvo za evtanazijo). Predlog zakona je bil v zboru lordov leta 1936 zavrnjen, prav tako pa tudi predlog o isti temi v lordskem domu leta 1950. V ZDA je bilo leta 1938 ustanovljeno Ameriško združenje za evtanazijo. Prvi državi, ki sta legalizirali evtanazijo, sta bili Nizozemska leta 2001 in Belgija leta 2002. Oregon je leta 1997 postal prva država v ZDA, ki je dekriminalizirala samomor s pomočjo zdravnika; nasprotniki spornega zakona pa so ga skušali razveljaviti. Leta 2009 je vrhovno sodišče Južne Koreje v svoji odločitvi priznalo ''pravico do dostojanstvenega umiranja'', da odobri prošnjo družine umrle ženske, da jo odstranijo iz sistema za vzdrževanje življenja.«[2]

V času nacistične nemčije je evtanazija dobila poseben razmah v okviru t.i. programa Aktion T4. Pri tem je šlo za množične poboje z neprostovoljno oz. prisilno evtanazijo. Določeni nacistični zdravniki so tako ubijali ljudi, za katere se je zdelo, da so neozdravljivo bolni, kakor tudi fizično ali psihično prizadete ljudi, pri čemer tudi otroci niso bili izključeni. 1. septembra 1939 je Hitler podpisal posebno noto o evtanaziji, s katero je odobril takšne načine ubijanja. V letih 1939-45 se ocenjuje, da je bilo tako ubitih 275-300 tisoč ljudi. Že 2. decembra 1940 pa je Sveti sedež v izjavi obsodil takšna dejanja kot nasprotna Božjemu pravu. Med razlogi za takšna dejanja s strani nacistov so bili mdr. evgenika, rasna higiena in prihranek denarja v medicini.

Vrste evtanazije[uredi | uredi kodo]

Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija[uredi | uredi kodo]

Prostovoljna evtanazija pomeni, da gre za usmrtitev na zahtevo bolnika, največkrat na smrt bolnega. Na drugi strani gre pri ne-prostovoljni evtanaziji za usmrtitev človeka, ki ni več zmožen odločati sam o sebi in svojem zdravljenju. V to kategorijo se uvrščajo tudi usmrtitve novorojenčkov, dojenčkov, otrok, duševno bolnih in drugih skupin, ki ne morejo sami aktivno odločati o tem. »Prostovoljna evtanazija pomeni, da se jasno izrazi s strani pacienta oz. v primeru, kadar ni mogoče pridobiti njegove izjave, s strani njegovih zakonitih zastopnikov, da želi pacient končati svoje življenje. Izjavo je mogoče napisati že v naprej (vnaprejšnja volja) ali pa jo je mogoče izraziti v neposrednem procesu odločanja o zdravljenju.«[3]

Prisilna evtanazija[uredi | uredi kodo]

O prisilni evtanaziji govorimo, ko gre za usmrtitev bolnika, ki je sicer sposoben odločati sam o sebi, vendar se usmrtitev zgodi proti njegovi volji in željam. V tem kontekstu so poznana zločinska dejanja med drugim tudi iz koncentracijskih taborišč iz časa druge svetovne vojne pod totalitarnimi sistemi oblasti.

Aktivna in pasivna evtanazija[uredi | uredi kodo]

O pasivni evtanaziji lahko govorimo, kadar gre za opustitev oziroma za prekinitev zdravljenja bolnika, pri čemer je treba upoštevati, da zdravljenje samo podaljšuje bolnikovo življenje. Največkrat naj bi šlo za primere, kjer bi nadaljnjo zdravljenje bolniku povzročalo agonijo in trpljenje, ne da bi mu dalo možnost ozdravitve. Zelo podobno je tudi opustitev nege, kjer gre lahko med drugim za prekinitev hranjenja bolnika, ki je v vegetativnem stanju. Prav tako lahko gre za zdravniško pospešitev smrti, kjer zdravnik z vse večjimi odmerki lajša bolečine bolniku, vedoč, da se približuje smrtni dozi. V slednjem primeru gre za terapijo z dvojnim učinkom: terapija ima želeni učinek lajšanja bolečine in neželeni učinek skrajševanja življenja. Kot poudarjata akademik Jože Trontelj in Matjaž Zwitter, gre pri pasivni evtanaziji za zelo različne prakse oz. ravnanja, zato se je temu izrazu bolje izogniti, da ne gre za zavajanje, saj pasivna evtanazija v resnici ne obstaja.[1][4]

Obstaja torej le aktivna evtanazija, kjer »gre za aktivno in neposredno prekinitev življenja neozdravljivo bolnega človeka, ki je izvedena s strani zdravnika iz usmiljenja z nebolečimi sredstvi na željo pacienta ali njegovih svojcev (prostovoljna). Aktivno pomeni, da je izvedena s konkretnim dejanjem, npr. z injiciranjem smrtonosnega sredstva. Neposredno pomeni, da je storjeno z namenom končati življenje oz. pospešiti smrt neke osebe.«[3]

Samomor z zdravniško pomočjo[uredi | uredi kodo]

Samomor z zdravniško pomočjo se razlikuje od evtanazije, ker pri evtanaziji smrtonosno dejanje izvrši zdravnik sam, medtem ko pri asistiranem samomoru »zdravnik predpiše smrtonosno sredstvo, ki posamezniku omogoči, da z njim sam prekine življenje.«[3] Pri asistiranem samomoru pacient sam stori smrtonosno dejanje in si sam vzame življenje.

Aktualna razprava o evtanaziji[uredi | uredi kodo]

Različne države imajo na področju evtanazije različna stališča in zakonodajo. V Evropi je bila prva država, ki je legalizirala evtanazijo Nizozemska, in sicer leta 2001.[1] Njenemu zgledu so sledile Belgija (2002), Luksemburg (2009) in Španija (2021), pomoč pri samomoru pa je dovoljena tudi v dveh kantonih v Švici in v Albaniji.

Leta 2021 je španski parlament z 202 glasovi za in 141 proti izglasoval zakon, ki dovoljuje tako evtanazijo kot asistiran samomor, pri čemer pa je zakon postavil ostre kriterije, kot so neozdravljiva ali kronična bolezen (izključene so psihične bolezni), prosilec mora imeti špansko državljanstvo ali dovoljenje za bivanje v Španiji, prošnja mora biti pisno podana dvakrat s petnajstimi dnevi razlike. Ob tem se dopušča, da zdravnik pomoč pri izvedbi zavrne z ugovorom vesti. Prav tako pa more prošnjo odobriti posebna zdravniška komisija.

Kot je leta 2015 poročal BBC, je poleg že omenjenih držav evtanazija dovoljena tudi v Kanadi in Kolumbiji.[5]

Ob vprašanju evtanazije tudi v Sloveniji poteka burna razprava. Evtanaziji nasprotujejo predvsem verske skupnosti, med katerimi je močna nasprotnica predvsem katoliška Cerkev. Zadnja pobuda za legalizacijo evtanazije je prišla s strani akademika Janka Pleterskega.[6]

Razprava okoli evtanazije je vedno večplastna in zadeva različne vidike človekovega in družbenega življenja. Na eni strani imamo zagovornike, ki se zagovarjajo človekovo svobodo, da v primeru smrtne bolezni lahko posameznik sam odloči, da konča svoje življenje. Zagovorniki evtanazije pravijo, da bi se na ta način najprej prenehala ilegalna evtanazija in bi odločanje ob koncu življenja potekalo bolj transparento. Nekateri navajajo tudi ekonomski argumenta, saj bi prišlo do prihrankov v  zdravstveni blagajni in bi se sprostila tudi potrebna mesta v domovih za starejše in v bolnišnicah. Nasprotniki evtanazije vztrajajo najprej pri svetosti človekovega življenja od spočetja do njegovega naravnega konca. Trdijo, da bi uzakonitev evtanazije in dejstvo, da bi jo zdravnik omogočil pacientu, pomenilo (lahko zgolj posreden) pritisk na bolnika, ki bi se čutil dolžnega izbrati smrt, da ne bi bil v breme svojcem in ne bi izčrpaval zdravstvene blagajne, saj je zdravljenje kroničnih in podobnih bolezni večkrat tudi izredno drago. Prav tako nasprotniki evtanazije zahtevajo, da se namesto govora o evtanaziji posveča več pozornosti paliativni oskrbi takšnih bolnikov in ustanavljanju hospicev, ki so primarno namenjeni spremljanju ljudi v zadnjem obdobju življenja.

Stališče katoliške Cerkve do evtanazije[uredi | uredi kodo]

Evtanaziji nasprotujejo tudi mnoge verske skupnosti. Med vidnejšimi nasprotniki je katoliška Cerkev, ki evtanazijo strogo zavrača.

Katekizem Katoliške Cerkve se do evtanazije opredeli na sledeč način: »Naj bodo nagibi in sredstva kakršnikoli, direktna evtanazija obstaja v tem, da napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb. Moralno je nesprejemljiva. Dejanje ali opustitev, ki samo po sebi ali v nameri povzroči smrt, da bi zatrlo bolečino, je torej umor, ki je v hudem nasprotju s človekovim dostojanstvom in s spoštovanjem živega Boga, njegovega Stvarnika. Zmota v presoji, v katero je mogoče zabresti v dobri veri, ne spremeni narave tega morilskega dejanja, ki ga je vedno treba obsoditi in izključiti.« (KKC 2277)[7]

Katoliško stališče o nedotakljivosti človeškega življenja izhaja iz »krščanskega pojmovanja življenja, božjega gospostva nad življenjem in smrtjo ter pripadnostjo človeka Kristusu, naj bo živ ali mrtev (Rim 14,8)«[8], kot je v enem od svojih nagovorov poudaril sveti papež Janez Pavel II. Nauk katoliške Cerkve se opira na svetopisemsko poročilo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal življenje. V tej logiki človek nima oblasti nad svojim življenjem, niti da bi si sam dal življenje, niti da bi si ga sam odvzel.[9] Zato je evtanazija, kot oblika končanja človekovega življenja, za katoliško Cerkev nesprejemljiva.

Od objave okrožnice Evangelij življenja leta 1995 se katoliško učenje o evtanaziji v svojih glavnih potezah ni spremenilo. Načelno katoliška Cerkev odločno nasprotuje evtanaziji in zagovarja, da je potrebno varovati sleherno človeško življenje od spočetja do naravne smrti. Kot alternativo evtanaziji se zavzema za ustanovitev hospicev in poudarja pomen paliativne oskrbe bolnikov. V dokumentu Usmiljeni Samarijan[10] iz leta 2021 je še enkrat ostro obsojena evtanazija: »Zaradi teh razlogov je Cerkev prepričana, da je treba kot dokončno potrditi nauk, da je evtanazija zločin proti človeškemu življenju, ker se pri tem človek odloči neposredno povzročiti smrt drugega nedolžnega človeka.« Prav tako je posebej poudarjena paliativna oskrba: »Neprekinjenost oskrbe je del trajne odgovornosti za ocenjevanje potreb bolne osebe: potrebe po oskrbi, lajšanje bolečin ter čustvene in duhovne potrebe. Kot kažejo številne klinične izkušnje, je paliativna medicina dragocen in ključen instrument oskrbe bolnikov v najbolj bolečih, mučnih, kroničnih in končnih fazah bolezni. Paliativna oskrba je verodostojen izraz človekove in krščanske dejavnosti oskrbe, oprijemljiv simbol sočutnega "ostajanja" ob strani trpeče osebe.«

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Katekizem katoliške Cerkve. (1993) Ljubljana: Družina.
  • Trontelj, Jože (2003). Ramišljanja o evtanaziji v Evropi in v Sloveniji. V: Obzornik zdravstvene nege 37: 253-258.
  • Zwitter, Matjaž (2019). Pogovarjamo se o evtanaziji. Ljubljana: Slovenska matica, str. 28-37.
  • Globokar, Roman (2020). Bioetika: skripta za študente. Ljubljana: Teološka fakulteta.
  • Pessina, Adriano (2013). Bioetika: kritična vest tehnološke civilizacije. Ljubljana: Družina.
  • D'Agostino, Francesco (1996). Bioetica nella prospettiva della filosofia del diritto. Torino.
  • Dostojanstvo človeka. Bioetika. 1985. Zbirka Cerkveni dokumenti, št. 28. Ljubljana: Družina.
  • Janez Pavel II. (1995)  Okrožnica Evangelin življenja.  Zbirka Cerkveni dokumenti, št. 60. Ljubljana: Družina.
  • Schockenhoff, Eberhard (2013). Etika življenja. Celje – Ljubljana: Mohorjeva družba.
  • https://www.britannica.com/topic/euthanasia
  • https://it.wikipedia.org/wiki/Eutanasia
  • https://www.bbc.com/news/world-europe-56446631 (pridobljeno: 29. marec 2021)
  • https://press.vatican.va/content/salastampa/en/bollettino/pubblico/2020/09/22/200922a.html
  • https://www.delo.si/sobotna-priloga/janko-pleterski-si-zeli-umreti-zivljenje-je-postalo-neznosno-breme/
  1. 1,0 1,1 1,2 Trontelj, Jože (2003). "Razmišljanja o evtanaziji v Evropi in Sloveniji". Obzornik zdravstvene nege. str. 253. Opredeljen je več kot en |pages= in |page= (pomoč)
  2. "Enciklopedija Britanica". Pridobljeno dne marec 2021.
  3. 3,0 3,1 3,2 Globokar, Roman (2020). Bioetika: skripta za študente. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. str. 85.
  4. Zwitter, Matjaž (2019). "Pogovarjamo se o evtanaziji". Slovenska matica. str. 34. Opredeljen je več kot en |pages= in |page= (pomoč)
  5. "BBC".
  6. "Sobotna priloga Dela".
  7. Katekizem katoliške Cerkve. Ljubljana: Družina. 1993.
  8. Dostojanstvo človeka. Bioetika. Zbirka Cerkveni dokumenti, št. 28. Ljubljana: Družina.
  9. Okrožnica Evangelij življenja. Zbirka Cerkveni dokumenti, št. 60. Ljubljana: Družina. 1995. |first= manjka |last= (pomoč)
  10. "Usmiljeni Samarijan".