Biva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jezero Biva
Jezero Biva - Jezero Biva iz vesolja
Jezero Biva iz vesolja
Koordinate 35°20′N 136°10′E / 35.333°N 136.167°E / 35.333; 136.167Koordinati: 35°20′N 136°10′E / 35.333°N 136.167°E / 35.333; 136.167
Glavni dotoki 118 rek
Glavni odtoki Reka Seta
Porečje 3174 km2
Države porečja Japonska
Maks. dolžina 63,49 km
Maks. širina 22,8 km
Površina 670,3 km2
Maks. globina 104 m
Količina vode 27,5 km3
Zadrževalni čas vode 5,5 let
Dolžina obale1 232,5 km
Gladina (n.m.) 85,6 m
Otoki 3
Naselja Hikone, Ocu, Nagahama, Takašima
Uradno ime: Biwa-ko
Razglasitev: 10 June 1993
ID #: 617[1]
1 Dolžina obale ni vedno enako izmerjena.

Jezero Biva (japonsko 琵琶湖, Biva-ko) je največje sladkovodno jezero na Japonskem. Nahaja se na zahodu osrednjega dela Honšuja v prefekturi Šiga, severovzhodno od bivše prestolnice - Kjota.[2] Zaradi bližine prestolnici se jezero pogosto pojavlja v japonski literaturi, predvsem v poeziji in starodavnih opisih bitk.

Ime[uredi | uredi kodo]

Trstičevje na obali jezera Biva

Ime Biva-ko se je uveljavilo v obdobju Edo. O njegovem izvoru obstajajo različne teorije, na splošno pa verjamejo, da je poimenovan po strunskem inštrumentu biva, na obliko katerega spominja. Menih Koso iz templja Enrjaku-dži je pustil v svojem delu iz 14. stoletja namig o izvoru imena: "Jezero je čista dežela boginje Benzajten, saj živi na otoku Čikubu in oblika jezera spominja na bivo, ki je njen najljubši inštrument."[3]

Jezero je bil prej znano pod imeni Avaumi (淡海, "Sladkovodno morje") ali Čikacu Avaumi (近淡海, "Sladkovodno morje ob prestolnici"). Izgovorjava Avaumi se je spremenila v današnji Omi, ki daje ime provinci Omi. Jezeru pravijo v literaturi tudi Nio no Umi (鳰の海, "jezero malega ponirka").

Površina in uporaba[uredi | uredi kodo]

Površina jezera je približno 670 km². Manjše reke se iztekajo iz bližnjih gora v jezero. Glavni odtok je reka Seta, ki postane kasneje reka Udži. Ko se združi z rekama Kacura in Kizu, postane reka Jodo, ki se izteka v notranje morje Seto (Osaški zaliv).

Služi kot rezervoar za mesti Kjoto in Ocu in je dragocen vir za bližnjo tekstilno industrijo. Predstavlja vir pitne vode za okoli 15 milijonov ljudi v regiji Kansaj. V jezeru se drstijo postrvi, jezero pa ima pomen tudi za industrijo kultiviranja biserov.

Po preselitvi prestolnice v Tokio je igral pomembno vlogo pri oživitvi industrije v Kjoto kanal na jezeru Biva. Zgradili so ga v 90. letih 19. stoletja in nadalje razširili v obdobju Tajšo.

Ob jezeru, predvsem na njegovem severozahodnem delu, je veliko popularnih plaž, na primer Šiga ali Omi-Majko. Zanimiva sta tudi Muzej jezera Biva in Vodni botanični vrt Mizunomori. Vsako leto od 1962 poteka v Ocuju na južnem delu jezera Maraton jezera Biva.

Naravna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Jezero Biva je tektonskega nastanka in eno najstarejših na sveto s starostjo 4 milijonov let.[4] Takšna starost je omogočila razvoj zelo biotsko raznovrstnega ekosistema v jezeru. Naturalisti so zabeležili več kot 1.000 vrst in podvrst, med njimi tudi 60 endemskih. Jezero Biva je pomemben kraj za vodne ptice. Na leto ga obišče kar 5.000 vrst ptic.

V jezeru obstaja 46 avtohtonih ribjih vrst in podvrst[5], vključno z 11 vrstami in 5 podvrstami, ki so endemične ali skoraj endemične. Endemičnih je 5 vrst pravih krapovcev, ena činklja, dve glavoči, dva prava soma in Cottus reinii. Bivška postv je tudi endemična, a jo imajo za podvrsto lososa masu. V jezeru biva tudi veliko število mehkužcev, vključno z 38 vrstami sladkovodnih polžev (19 endemičnih) in 16 vrstami školjk (9 endemičnih).[6]

Biotska raznovrstnost v zadnjem času trpi zaradi invazije tujerodnih vrst rib.

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Najdbišče Avazu je podvodna školjčna gomila, pomembno najdbišče iz obdobja Džomon. Datira v prvo fazo Džomon (ok. 9300 pr. n. št.). Leži blizu mesta Ocu na južnem delu jezera na globini 2-3 metrov od dna.[7] Najdišče prikazuje uporabo rastlinskih in živalskih virov hrane pri ljudstvu Džomon. Kaže tudi na pomen uživanja oreškov.

Školjčna gomila št. 3 datira v srednje obdobje Džomon. Našli so obilje divjega kostanja (ok. 40% prehrane). Kaže na to, da se je v kasnejšem obdobju razvila tehnologija procesiranja za odstanjevanje škodljive taninske kisline, ki izboljša varnost pri uživanju.[8]

Išijama je podobno najdišče iz zgodnjega obdobja Džomon pri jezeru Biva.

Okoljska zakonodaja[uredi | uredi kodo]

Raznolika zakonodaja se ukvarja z jezerom Biva.

Preprečevanje evtrofikacije[uredi | uredi kodo]

Zakonodajo proti evtrofikaciji voda so sprejeli leta 1981. Veljati je začela 1. julija naslednje leto, ko praznujejo "dan jezera Biva" (びわ湖の日 Biva-ko no hi). Zakonodaja postavlja standarde glede nivojev dušika in fosforja pri uporabi v kmetijstvu, industriji in gospodinjstvih, ki praznijo svoje vode v jezero. Prepovedana je prodaja in kupovanje sintetičnih detergentov s fosforjem.

Varovanje mokrišč[uredi | uredi kodo]

UNESCO je leta 1993 jezero imenovan za mokrišče Ramsar v skladu z ramsarsk okonvencijo. Cilj te pogodbe je zaščita in sočutna raba mednarodno pomembnih mokrišč. Danes je pod to zaščito tudi japonsko močvirje Kuširo (釧路湿原 Kuširo Šicugen).

Ohranjanje trstičja[uredi | uredi kodo]

Kolonije trstičevja na obali jezera Biva so del njegove scenske lepote. Igrajo pomembno vlogo pri čiščenju vode in zagotavljajo habitata za ribe in ptice. Od leta 1992 jih ščiti tudi zakonodaja, saj se je njihova površina zaradi razvoja pred tem časom manjšala.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Biwa-ko". Ramsar Sites Information Service. Pridobljeno dne 25 April 2018. 
  2. "Biwa, Lake". Academic Dictionaries and Encyclopedias. 
  3. Yoshihiro Kimura (2001). Biwako -sono koshō no yurai- [Lake Biwa, the origin of its name]. Hikone: Sunrise Publishing. ISBN 4-88325-129-2
  4. Tabata, R.; Kakioka, R.; Tominaga, K.; Komiya, T.; Watanabe, K. (2016). Phylogeny and historical demography of endemic fishes in Lake Biwa: the ancient lake as a promoter of evolution and diversification of freshwater fishes in western Japan. Ecology and Evolution 6(8): 2601–2623.
  5. Kawanabe, H.; Nishino, M.; and Maehata, M., editors (2012). Lake Biwa: Interactions between Nature and People. pp 119-120. ISBN 978-94-007-1783-1
  6. Segers, H.; and Martens, K; editors (2005). The Diversity of Aquatic Ecosystems. p. 46. Developments in Hydrobiology. Aquatic Biodiversity. ISBN 1-4020-3745-7
  7. Francesco Menotti, Aidan O'Sullivan, The Oxford Handbook of Wetland Archaeology. OUP Oxford, 2013. ISBN 0199573492 p.181
  8. Habu, Junko; Matsui, Akira; Yamamoto, Naoto; Kanno, Tomonori (2011). "Shell midden archaeology in Japan: Aquatic food acquisition and long-term change in the Jomon culture" (PDF). Quaternary International 239 (1-2): 19–27. ISSN 1040-6182. doi:10.1016/j.quaint.2011.03.014. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]