Jodo (reka)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jodo
Yodogawa 1.jpg
Reka Jodo v severni Osaki
Lokacija
DržaveJaponska
Fizične lastnosti
Izvirjezero Biva, Ōcu, Šiga, Japonska 34°58′55″N 135°54′22″E / 34.98194°N 135.90611°E / 34.98194; 135.90611Koordinati: 34°58′55″N 135°54′22″E / 34.98194°N 135.90611°E / 34.98194; 135.90611
 ⁃ nadm. višina84,4 m
IzlivOsaški zaliv, Osaka 34°40′59″N 135°25′11″E / 34.68306°N 135.41972°E / 34.68306; 135.41972
 ⁃ nadm. višina
0 m
Dolžina75 km
Površina porečja8240 km2</sup
Pretok271,7 m3/s
Zračni posnetek Osake z reko Jodo

Reka Jodo (淀川, Jodo-gava), imenovana tudi reka Seta (瀬田川 Seta-gava) in reka Udži (宇治川 Udži-gava) na delih svoje poti, je glavna reka v prefekturi Osaka na otoku Honšu na Japonskem. Izvir reke je jezero Biva v prefekturi Šhiga na severu.

Reka Jodo, običajno imenovana reka Seta v prefekturi Šiga, se začne pri južnem izlivu jezera v Ōcuju. Tam je jez za uravnavanje gladine jezera. Nizvodno se Seta izliva v prefekturo Kjoto in njeno ime se spremeni v reko Udži. Nato se združi z dvema drugima rekama, reko Kacura in reko Kizu v prefekturi Kjoto. Kacura ima izvir v gorah prefekture Kjoto, Kizu pa izvira iz prefekturi Mie. Od sotočja treh rek se reka imenuje reka Jodo, ki teče proti jugu, skozi Osako in naprej v Osaški zaliv. V Osaki so del reke preusmerili v umetno strugo; stari tok v središču Osake se imenuje reka Kjū-Jodo (dobesedno »nekdanja reka Jodo«). Služi kot vir vode za namakanje in poganja hidroelektrične generatorje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izbira starodavne prestolnice Heian-kjo (danes Kjoto) v obdobju Heian je bila delno izbrana zaradi prisotnosti reke Jodo, ki teče proti Osaki in njenega izliva v Notranje morje Seto.

Reka je imela zelo pomembno vlogo pri gibanju in prevozu blaga med Osako in Kjotom, vse do prihoda prvih vlakov v 1870-ih. Ocenjuje se, da je bilo leta 1858 dnevno 50 čolnov vseh vrst, ki so prepeljali približno 1500 ljudi iz Osake v Fušimi. V 19. stoletju je potovanje s parnikom med Osako in Fušimijem lahko trajalo 12 ur.[1]

Obstaja starinski Ukijo-e, ki prikazuje zgodovino reke Jodo (reka Udži). Reka Udži ima vidno mesto v tako imenovanih »poglavjih Udži« Princ in dvorne gospe (v izvirniku 源氏物語, Gendži monogatari; dobesedno Pripoved o Gendžiju), romana, ki ga je v začetku 11. stoletja napisala japonska plemkinja Murasaki Šikibu.

Danes je reka Udži ali reka Jodo v prefekturi Kjoto priljubljena točka za ribolov v poletnih in jesenskih mesecih.

Promet[uredi | uredi kodo]

Vlak JR Nara Line prečka reko Udži na železniškem mostu v Udžiju na Japonskem

Obstaja več kot 50 mostov, ki prečkajo reko Jodo. Sem spadajotako cestni kot železniški mostovi.

Pomen[uredi | uredi kodo]

Leta 794 je bilo glavno mesto Japonske prestavljeno iz Nagaoke v Heian-kjo (danes Kjoto). Poleg drugih topografskih, geopolitičnih in podnebnih razlogov je ugodna lega na reki Jodo privedla do te izbire in do načrtovane, šahovnici podobne širitve tega mesta.[2] V obdobju Tokugava (1603-1867) je bila Jodo-gava velikega pomena kot glavna pot med središčema moči Kjoto in Osako. Danes reko uporabljajo jezovi in hidroelektrarne za pridobivanje energije. Trenutno se okrožje Osake imenuje po reki Jodogava-ku.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. E. Johnston, For foreign nationals over 150 years ago, Kyoto’s Fushimi was end of the line, The Japan Times (22 April 2018).
  2. Josef Kreiner (Hrsg.): Geschichte Japans. 7. Auflage 2019 Reclam Stuttgart. S. 62. ISBN 978-3-15-961410-6

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]