Bitka pri Kadisiji

Bitka pri Kadisiji
Del zgodnjih muslimanskih osvajanj
Prikaz bitke v perzijskem epu Šahname
Datum 16.–19. november 636 Prizorišče al-Kadisija, sasanidska Mezopotamija 31°35′N 44°30′E Izid rašidunska zmaga Ozemeljske spremembe arabska oblast se je razširila na ves današnji Irak
Udeleženci
Rašidunski kalifat	Sasanidsko cesarstvo
Poveljniki in vodje
Said ibn Abi Vakas Halid ibn Arfatah al-Mutanna ibn Harita al-Kaka ibn Amr al-Tamimi Asim ibn Amr al-Tamimi Abdulah ibn al-Mutam Šurahbil ibn Simt Zuhra ibn al-Havija Džarir ibn Abd Alah al-Badžali Tulajha Amru bin Maadi Jakrib	Rostam Farohzad † Bahman Džadhujih † Hormuzan Džalinus † Šahrija bin Kanara † Mihran Razi Piruz Kozrav Kanadbak Grigor II. Novirak † Tirujih Mušeg III. Mamikonjan † Džavanšir Nakhiragan
Udeležene enote
Rašidunska vojska	Sasanidska vojska
Moč
30.000–40.000	30.000-40.000 (srednjeveška ocena)
Žrtve in izgube
težke	težke
Al-Kadisija Lokacija bitke na zemljevidu Iraka

Bitka pri Kadisiji (arabsko مَعْرَكَة ٱلْقَادِسِيَّة, latinizirano: Maʿrakah al-Qādisīyah, perzijsko نبرد قادسیه, latinizirano: Nabard-e Qâdisiyeh) je bil oborožen spopad med Rašidunskim kalifatom in Sasanidskim cesarstvom leta 636. Bitka je bila del zgodnjih muslimanskih osvajanj in je pomenila odločilno zmago rašidunske vojske med muslimanskim osvajanjem Perzije.

Rašidunska bitka pri Kadisiji naj bi se zgodila novembra 636. Vodja takratne sasanidske vojske, Rostam Farohzad, je med bitko umrl v negotovih okoliščinah. Kasnejši zlom sasanidske vojske v regiji je pripeljal do odločilne arabske zmage nad sasanidsko oblastjo in vključitve ozemlja današnjega Iraka v Rašidunski kalifat.

Arabski uspeh pri Kadisiji je bil ključen za kasnejšo osvojitev sasanidske province Asoristan. Bitki pri Kadisiji so sledili veliki spopadi pri Džaluli in Nahavandu. V bitki naj bi prišlo do vzpostavitve zavezništva med Sasanidskim in Bizantinskim cesarstvom, ki naj bi ga simbolično potrdili s poroko vnukinje bizantinskega cesarja Heraklija s sasanidskim kraljem Jazdegerdom III.

Ozadje

Po atentatu na bizantinskega cesarja Mavricija s strani pretendenta cesarja Foke je šah Sasanidskega cesarstva Kozrav II. Bizantinskemu cesarstvu napovedal vojno, ki je trajala od leta 602 do 628. Vojske Sasanidskega cesarstva so napadle in zavzele Sirijo, Egipt in Anatolijo ter zmagoslavno zaplenile pravi križ.

Po odstavitvi leta 610 je Foko nasledil Heraklij, ki je z vojsko ponovno osvojil izgubljena ozemlja. Heraklij je premagal majhno perzijsko vojsko v bitki pri Ninivah in napredoval proti Ktezifonu.

V tem času je Kozrava II. strmoglavil in usmrtil eden od njegovih sinov, Kavad II. Kavad je nato sklenil mir z Bizantinci in jim vrnil vsa zasedena ozemlja ter pravi križ. Gokturkom, ki so med mirovnimi pogajanji z veliko vojsko napadli sever Perzije, je Heraklij po podpisu sporazuma s Kavadom ukazal umik.

Notranji nasledstveni spori

Kavad II. je po samo nekaj mesecih vladanja nenadoma umrl zaradi kuge. Nastali vakuum oblasti je hitro privedel do državljanske vojne. Kavada je nasledil njegov sedem let star sin Ardašir III., ki ga je 18 mesecev kasneje ubil njegov general Šahrbaraz in se nato razglasil za vladarja. Leta 613 je Šahrbaraz Bizantinskemu cesarstvu vzel Damask in leta 614 še Jeruzalem.

9. junija 629 je bil Šahrbaraz ubit med invazijo Hazarov in Gokturkov iz Armenije pod vodstvom Čorpan Tarkana. Nasledila ga je Boran, hči Kozrava II. Bila je 26. suverena monarhinja Perzije, ki je vladala od 17. junija 629 do 16. junija 630, in ena od samo dveh žensk, ki sta sedeli na sasanidskem prestolu. Druga je bila njena sestra Azarmidoht. Cesarica je postala po dogovoru, da bo zapustila prestol, ko bo Jazdegerd III., Šahrijarjev sin in vnuk Kozrava II., postal polnoleten.

Boran je poskušala stabilizirati cesarstvo s pravičnim vladanjem, obnovo infrastrukture, znižanjem davkov in sklenitvijo mirovnega sporazuma z Bizantinskim cesarstvom. Maršala Rostama Farohzada je imenovala za vrhovnega poveljnika perzijske vojske.

Boran je bila pri ponovnem vzpostavljanju močne centralne oblasti večinoma neuspešna. Cesarstvo je bilo zaradi državljanskih vojn močno oslabljeno, vladarji pa so kmalu po prevzemu oblasti odstopili ali bili umorjeni. Boran je nasledila njena sestra Azarmidoht, njo pa Hormizd VI., plemič s perzijskega dvora.

Po petih letih notranjih bojev za oblast je leta 632 pri osmih letih postal cesar Jazdegerd III., vnuk Kozrava II., dejansko oblast v državi pa sta imela v rokah generala Rostam Farohzad in Piruz Kozrav, znan tudi kot Piruzan.

Kronanje Jazdegerda III. je v Sasanidsko cesarstvo vlilo novo življenje.

Vzpon kalifata in invazija na Irak

Po Mohamedovi smrti je Abu Bakr z vojnimi pohodi vzpostavil oblast v Arabiji in nato sprožil akcije proti preostalim ozemljem Sirije in Palestine. Sprožil je verigo dogodkov, ki so v naslednjih nekaj desetletjih oblikovali enega največjih do zdaj znanih imperijev. Nastajajoči islamski imperij je takoj trčil na dve velesili - Bizantinsko in Sasanidsko cesarstvo. Osvajalne vojne so sčasoma povzročilo propad Sasanidskega cesarstva in osvojitev vseh južnih in vzhodnih ozemelj Bizantinskega cesarstva. Da bi bila zmaga islama popolna, se je Abu Bakr odločil, da bo napadalska vojska v celoti sestavljena iz prostovoljcev in ji bo poveljeval njegov najboljši general Halid ibn al-Valid. Halid je hitro zmagal v štirih zaporednih bitkah: v bitki verig aprila 633, bitki ob reki tretji teden aprila 633, bitki pri Valadži maja 633 in odločilni bitki pri Ulaisu sredi maja 633. Perzijsko cesarstvo se je znašlo v velikih težavah in v zadnjem tednu maja leta 633 je v roke muslimanov padlo tudi glavno mesto Iraka al-Hira. Med junijem in julijem 633 se je po obleganju predal al-Anbar, ki se je sicer žilavo upiral. Halid se je nato obrnil proti jugu in po bitki pri Ajn al-Tamru v zadnjem tednu julija 633 osvojil mesto Ein ul Tamr. Novembra 633 je Halid odbil perzijski protinapad. Decembra 633 so muslimanske sile dosegle obmejno mesto Firaz, kjer je Halid v bitki pri Firazu premagal združeno sasanidsko, bizantinsko in krščansko arabsko vojsko. To je bila zadnja bitka v osvajanju Iraka.

Zemljevid pohoda Halida ibn Valida med osvajanjem Iraka

Halid je zavzel ves Irak, razen Ktezifona. Razmere na zahodni fronti so se medtem spremenile. Bizantinska vojska je prišla v Sirijo in Palestino in Halid se je s polovico svoje vojske odpravil soočit se z novim nasprotnikom. Kmalu zatem je kalif Abu Bakr avgusta 634 umrl. Nasledil ga je Omar ibn al-Hatab. Muslimanske sile v Iraku so bile premajhne za nadzor nad celo regijo. Po Halidovi uničujoči invaziji so si Perzijci vzeli čas, da so si opomogli. Politična nestabilnost v Ktezifonu je bila na vrhuncu. Ko so si Perzijci opomogli, so izvedli protinapad. Al-Mutana ibn Harita, takratni vrhovni poveljnik muslimanskih sil v Iraku, je svoje čete umaknil iz vseh postojank in evakuiral al-Hiro. Umaknil se je v pokrajino blizu Arabske puščave. Omar je medtem poslal okrepitve iz Medine pod poveljstvom Abu Ubaida. Okrepitve so prispele v Irak oktobra 634. Abu Ubaid je prevzel poveljstvo vojske in porazil Sasanide v bitki pri Namaraku blizu današnje Kufe. Po bitki pri Kaskarju je ponovno zavzel al-Hiro.

Perzijci so sprožili še en protinapad in porazili muslimane v bitki pri mostu, v kateri je bil Abu Ubaida ubit, muslimani pa so utrpeli velike izgube. Poveljstvo nad vojsko je prevzel Muthana in umaknil preostanek svojih sil, približno 3.000 mož, čez Evfrat. Perzijski poveljnik Bahman, znan tudi kot Dhu al-Hadžib, je bil zavezan pregnati muslimane s perzijskega ozemlja, ne pa tudi zasledovati poraženo muslimansko vojsko. Rustum ga je odpoklical v Ktezifon, da bi pomagal zadušiti upor proti njemu. Muthana se je umaknil nedaleč v Arabijo. Ko je dobil okrepitve, se je utaboril na zahodnem bregu Evfrata, kjer ga je perzijska sila prestregla in ga porazila.

Perzijski protinapad

Potem ko je Halid zapustil Irak in odšel v Sirijo, je Suvad, rodovitno območje med Evfratom in Tigrisom, postalo nestabilno. Včasih so ga zasedli Perzijci, včasih pa muslimani. To se je ponavljalo, dokler ni cesar Jazdegerd III. utrdil svoje oblasti in leta 635 sklenil zavezništva s Heraklijem, da bi se pripravil na protinapad. Heraklij je sporazum utrdil s poroko svoje vnukinje z Jazdegerdom III. in se nato pripravil na veliko ofenzivo v Levantu. Usklajen napad obeh cesarjev naj bi izničili moč skupnega sovražnika, kalifa Omarja.

Ko je Heraklij maja 636 začel svojo ofenzivo, se Jazdegerd z njim ni uskladil in napad ni bil izveden po načrtih. Omar, ki je domnevno vedel za to zavezništvo, je nameraval najprej obračunati z Bizantinci. Na zahod je kot okrepitev poslal 6.000 vojakov in se istočasno začel pogajati z Jazdegerdom III. Heraklij je v strahu pred zidom pogajanj ukazal svojemu generalu Vahanu, naj se ne spušča v bitko z muslimani in čaka na njegove ukaze. Vahan, ki je bil priča okrepitvam, ki so dnevno prihajale iz Medine, je bil prisiljen napasti, preden bi nasprotnik postal premočan. Heraklijeva vojska je bila v bitki pri Jarmuku avgusta 636 uničena, s čimer se je končala bizantinska ofenziva na zahodu. Jazdegerda bizantinski poraz ni prestrašil in je nadaljeval priprave na ofenzivo. V bližini prestolnice Ktezifon je zbral veliko vojsko in za poveljnika imenoval veteranskega generala Rostama. Omarjeva vojska se je umaknila na rob Arabske puščave.

Muslimanske priprave na bitko

Kalif Omar je začel zbirati novo vojsko iz cele Arabije, da bi ponovno osvojil Irak. Za poveljnika te vojske imenoval Saida ibn Abija Vakasa, pomembnega člana plemena Kurejš. Maja 636 je Said dobil navodilo, naj s 4.000 možmi odide v severno Arabijo in prevzame poveljstvo nad muslimansko vojsko ter takoj odkoraka v Irak. Pred kritičnimi odločitvami bi se moral posvetovati z izkušenimi poveljniki. Vojska se je ustavila v Kadisiji, majhnem mestu 45 kilometrov od Kufe.

Omar je skozi celotno kampanjo na daljavo izdajal strateške in operativne ukaze. Zbrana vojska ni bila profesionalna, temveč vojska prostovoljcev iz vse Arabije. Po zmagi proti Bizantincem se je vojski pridružil kontingent 5.000 veteranov iz Jarmuka. Njihov prihod se je izkazal za veliko prelomnico in zelo dvignil moralo muslimanske vojske.

Večino sasanidske vojske so sestavljali rekruti, saj je bila večina rednih sasanidskih sil uničena v bitkah pri Valadži in in Ujajsu.

Bojišče

Kadisija je bila majhno mesto na zahodnem bregu reke Atek, rokava Evfrata.

Vojski

Po sodobnih ocenah sta imeli obe vojski po približno 30.000 vojakov. Muslimansko vojsko je drugi dan bitke okrepil sirski kontingent. Številke so rezultat preučevanja logističnih zmogljivosti, trajnosti njihovih baz in splošnih omejitev zaradi števila prebivalcev. Večina zgodovinarjev se strinja, da so bili Sasanidi s svojimi zavezniki številčnejši od muslimanov.

Perzijska vojska

Perzijska vojska je v Kadisijo prispela julija 636 in na vzhodnem bregu reke Atek postavila močno utrjene tabore. Zgradila je most čez reko Atek, ki je bil edini prehod do glavnih sasanidskih taborov. Za prečkanje reke je imela na razpolago tudi čolne.

Vojska, ki je štela približno 60.000 ljudi, je imela pehoto, težko konjenico in korpus slonov. 16. novembra 636 je vojska prečkala Atek in Rostam je razporedil svojih 45.000 pešcev v štiri divizije, med katerimi je bilo približno po 150 metrov prostora. 15.000 konjenikov, razdeljenih v štiri divizije, naj bi bilo v rezervi za protinapad in posredovanja. Vsaka divizija je imela približno osem od 33 slonov. Bojna črta je bila dolga približno 4 km. Desnemu krilu Perzijcev je poveljeval Hormuzan, sredini Jalinus, zaledju Piruzan in levemu krilu Mihran. Rostam je imel z bližnjega griča pregled nad celotnim bojiščem.

Arabska vojska

Glavnina muslimanske vojske je prišla v Kadisijo julija 636, se utaborila, organizirala obrambo in začela z manjšimi enotami napadati Suvad. Said je imel stalen stik z Omarjem in mu poročal.

Muslimanska vojska je na začetku štela približno 30.000 mož, vključno s 7.000 konjeniki. Po prihodu kontingenta iz Sirije se je število povečalo na 36.000 mož. Said je zaradi išiasa za svojega namestnika imenoval Halida ibn Urfuta in mu svoja povelja posredoval preko mreže kurirjev. Muslimanska pehota je bila razdeljena v štiri korpuse, ločene s približno 150 metrov vmesnega prostora. Enote so bile oblikovane na plemenski in rodovni osnovi.

Orožje

Muslimanski vojaki so nosili pozlačene čelade, podobne srebrnim čeladam sasanidskih vojakov. Obraz in vrat je bil zaščiten z verižnim pokrivalom. Vojaki so bili obuti v težke usnjene sandale in škornje, podobne rimskim. Oklepi so bili iz trdega usnja ali lamel ali verižne srajce. Pehota je bila močneje oborožena kot konjenica. Uporabljala je velike lesene ali pletene ščite in okoli 2,5 metra dolge ostre sulice. Konjeniške sulice so bile dolge do 5,5 metra. Meči so bili podobni rimskemu gladiju in sasanidskemu dolgemu meču. Nenapeti loki so bili dolgi približno dva metra, približno toliko kot slavni angleški dolgi lok. Muslimanski lokostrelci so se izkazali za zelo učinkovite proti nasprotnikovi konjenici. Muslimanske čete so bile na splošno na lažje oklepljene od perzijskih.