Palestina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Satelitski posnetek regije. Trenutne državne meje so označene s sivo barvo

Palestina je deloma priznana država na Bližnjem vzhodu.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Izraz ''Peleset'' (preveden iz hieroglifov kot P-r-s-t) je na voljo v petih napisih, ki se nanašajo na sosednje ljudi ali dežele, ki se začnejo približno leta 1150 pr. Kr. med Dvajseto dinastijo Egipta. Prva znana omemba je v templju v Medinet Habu-ju, ki se nanaša na Peleset med tistimi, ki so se borili v Egiptu med vladavino Ramzesa III. Zadnja znan omemba pa je 300 let kasneje na Padiisetinem kipu. Niti egiptovski niti asirski viri niso zagotavljali jasne regionalne meje za ta izraz.

Prva jasna uporaba izraza Palestina, ki se nanaša na celotno območje med Fenicijo in Egiptom je bila v 5. stoletju pr. Kr. Antične Grčije, ko je Herodot pisal o 'okraju Sirije, imenovan Palestina'  v Historijah, ki je vključevala Judovske višavje in Jordansko dolino. Aristotel je približno stoletje kasneje uporabil podobno definicijo za regijo v Meteorologiji, v katero je vključil Mrtvo morje. Kasneje so grški pisatelji, kot npr. Polemon in Pavzanij, uporabljali ta izraz, da bi opisali enako območje. Kasneje so jim sledili še rimski pisatelji kot npr. Ovid, Tibul, Pomponij Mela, Plinij starejši, Dion Zlatousti, Statij, Plutarh kot tudi rimsko judovska pisatelja Philo iz Aleksandrije in Jožef Flavij. Izraz je bil prvič uporabljen za označevanje uradne province približno leta 135 n. št. , ko so rimske oblasti po zatiranju Bar Kohbove vstaje kombinirale Judejo z Galilejo in Paralio, da so ustvarile ''Sirijo Palaestino''. Obstajajo posredni dokazi, ki povezujejo Hadrijana s spremembo imena, vendar natančen datum ni nedvomen in trditve nekaterih učenjakov, da je bila sprememba imena namenjena ''za dokončanje disociacije z Judejo'', sporne.

Izraz je splošno sprejet kot prevod svetopisemskega imena Peleshet (פלשת Pəlésheth, običajno transliteriran kot Philistia). Izraz in njegovi derivati so uporabljeni več kot 250-krat v Masoretično–izpeljanih različicah hebrejske Biblije, katere 10 uporab je v Tori z nedefiniranimi mejami, in skoraj 200 preostalih referenc je v Knjigi Sodnikov in Knjigi Samuela. Izraz je redko uporabljen v Septugianti, ki se uporablja za transliteracijo dežele Phylistieim, ki se razlikuje od sodobnega grškega imena Palaistínē.

Septugianta je namesto tega skozi Knjigo Sodnikov in  Knjigo Samuela uporabljala izraz ''allophuloi'' (gr. ''tujstvo''), kot da je izraz ''Filistejci'' bil interpretiran da pomeni ''ne-Izraelci Obljubljene dežele'', ko je bil uporabljen v kontekstu Samsona, Saula in Davida. Rabinski viri razlagajo, da so ti ljudje bili drugačni od Filistejcev Knjige Geneze.

V bizantinskem obdobju je bila regija Palestine znotraj Sirije Palaestine razdeljena na Palaestino Primo in Palaestino Secundo, in območje dežele vključno s Negevom in Sinajem je postalo Palaestina Salutaris. Po muslimanskem osvajanju so bila krajevna imena, ki so bila v uporabi Bizantinske administracije na splošno še naprej uporabljena v arabščini. Raba imena ''Palestina'' je postala običajna v zgodnji novi angleščini in je bila oživljena kot uradno ime kraja z britanskega mandata za Palestino.

Nekateri drugi izrazi, ki so bili uporabljeni, da se nanašajo na vse ali del te zemlje vključujejo Kanaan, deželo Izrael, Večjo Sirijo, Sveto deželo, Judejsko provinco, Judejo, Kele-Sirijo, Kraljestvo Izrael, Kraljestvo Jeruzalem, Sion, Retenu (antični Egipt), južno Sirijo, južni Levant in Sirijo Palaestino.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Palestina je bila oznaka za južni del dežele Kanaan. V 2. tisočletju pr. n. št. so se tja iz sosednjih puščavskih območij priselili semitski Hebrejci. Ljudstvo Hebrejcev so sestavljali izraelski in judovski rodovi. Izraelski so se naselili na severu, judovski pa na jugu. O priseljevanju Hebrejcev govori tudi Sveto pismo.

Zaradi suše in lakote se je del hebrejskega prebivalstva v 17. stoletju pr. n. št. preselil v Egipt z vdorom Hiksov. Iz Egipta jih je Mojzes v 13. stoletju pr. n. št. pripeljal nazaj v obljubljeno deželo, Palestino. Ljudstvu je dal tudi prve zakone, Deset božjih zapovedi ali Dekalog. Pisane so bile pod vplivom Hamurabijevega zakonika, bile pa so osnova Mojzesove zakonodaje. Tako so se Hebrejci ponovno naselili v deželi, ki jim jo je obljubil bog Jahve, s katerim sta zavezo sklenila Abraham in Mojzes.

Jerusalem Dome of the rock BW 14.JPG
Mill (British Mandate for Palestine currency, 1927).jpg
Stamp palestine 10 mils.jpg
British Mandate Palestinian passport.jpg

Doba sodnikov[uredi | uredi kodo]

Po prihodu iz Egipta so Hebrejci še živeli v rodovno-plemenski družbi. Izrael, zveza dvanajstih združenih plemen, je temeljila na monoteistični veri v boga Jahveja. V nevarnosti so jih vodili sodniki, zmage pa so pripisovali božji pomoči. Sodniki so razsojali tudi o sporih med ljudmi. Znani sodniki so bili: Samson, Debora in Samuel.

Kraljestvo Izrael[uredi | uredi kodo]

Zaradi Filistejcev, ki so ogrožali Izrael, so izvolili prvega kralja Savla. Njegovi boji s Filistejci niso bili uspešni in v eni izmed bitk je padel tudi sam. Nasledil ga je kralj David (1012-964 pr. n. št.), ki je uspel poraziti Filistejce in zavzel mesto Jeruzalem, ki ga je razglasil za svojo prestolnico. Kralj David je tako ustanovitelj enotnega kraljestva Izrael, ker je podredil tudi vse izraelske in judovske rodove. Kraljestvo je doživelo največji razcvet v času vladanja njegovega sina Salomona (964-926 pr. n. št.). V Jeruzalemu je zgradil več palač, na griču Sionu pa tempelj, posvečen bogu Jahveju. Pospeševal je predelavo brona, v Rdečem morju pa je zgradil trgovsko mornarico. Velike dobičke mu je prinašala trgovina. Slovel je po svojem bogastvu in modrosti.

Razpad kraljestva[uredi | uredi kodo]

Po Salomonovi smrti je kraljestvo razpadlo na kraljestvo Juda na jugu z glavnim mestom Jeruzalemom in na kraljestvo Izrael na severu z glavnim mestom Samarijo. Kraljestvo Izrael so leta 722 pr. n. št. osvojili Asirci, kraljestvo Juda pa 587 pr. n. št. Babilonci z Nebukadnezarjem II. na čelu. Oboji so prebivalce odpeljali v suženjstvo, iz katerega jih je rešil perzijski kralj Kir.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

http://en.wikipedia.org/wiki/Palestine