Antihistaminik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Antihistaminiki)

Ántihistamínik je učinkovina, ki preprečuje ali zmanjšuje biološki učinek histamina v organizmu.[1]

Klinično uporabljani: zaviralci histaminskih receptorjev H1 in H2[uredi | uredi kodo]

Zaviralci histaminskega receptorja H1[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zaviralci histaminskega receptorja H1.

V splošni uporabi se izraz antihistaminik uporablja kot sopomenka za zaviralce (oziroma antagoniste) histaminskega receptorja H1. Novejše raziskave sicer kažejo, da so te učinkovine inverzni agonisti in ne antagonisti receptorjev H1.[2] Uporabljajo se pri alergijskih stanjih in jih tradicionalno razvrščamo v 6 kemijskih skupin: alkilamine, etanolamine, etilendiamine, fenotiazine, piperazine in piperidine.[3]

Primeri učinkovin:

Zaviralci histaminskega receptorja H2[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zaviralci histaminskega receptorja H2.

Histaminski receptorji H2 se nahajajo v želodčni sluznici in spodbujajo izločanje želodčne kisline, ki lahko povzroči želodčno razjedo. Zato se zaviralci receptorja H2 uporabljajo pri zdravljenju želodčnih razjed.[4] Poleg histaminsko spodbujenega zavirajo tudi z gastrinom spodbujeno izločanje želodčne kisline, zmanjšajo pa tudi z acetilholinom spodbujeno izločanje želodčne kisline. Uvedba teh učinkovin v sredi 70-ih let 20. stoletja je pomenila preboj v zdravljenju peptičnih razjed.[5]

Primeri:

Eksperimentalni: Zaviralci histaminskih receptorjev H3 in H4[uredi | uredi kodo]

Zaviralci histaminskega receptorja H3[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zaviralci histaminskega receptorja H3.

Histamin preko histaminskih receptorjev H3 uravnava sproščanje številnih živčnih prenašalcev v osrednjem živčevju in igra pomembno vlogo v kognitivnih in homeostatskih procesih. Povišane vrednosti histamina zavirajo na primer epileptične krče ter verjetno delujejo nevroprotektivno. Antagonisti oziroma inverzni agonisti receptorjev H3 so postali predmet zanimanja v raziskovanju novih zdravil proti različnim motnjam osrednjega živčevja, kot so epilepsija,[6] nevropatska bolečina, motnje spanja in budnosti, shizofrenija, Alzheimerjeva bolezen itd. Trenutno so kandidatne učinkovine še v raziskavah.[7]

Primeri učinkovin:

Zaviralci histaminskega receptorja H4[uredi | uredi kodo]

Histaminski receptorji H4 so bili odkriti šele leta 2000. V veliki meri se izražajo v komponentah imunskega sistema, vključno z vranico, priželjcem in belimi krvničkami. Prve raziskave na peroralno učinkovitih zaviralcih receptorja H4 so pokazale morebitne koristi pri alergijskih boleznih, pri katerih so vključeni eozinofilci in/ali pitanke (mastociti), saj vezava histamina na ta podtip histaminskih receptor povzroči kemotakso obeh omenjenih celic. Kasnejše raziskave so pokazale tudi pomembno vlogo teh receptorjev v avtoimunih bolezenskih stanjih, kot sta revmatoidni artritis in vnetna črevesna bolezen.[8]

Primeri:

Drugi[uredi | uredi kodo]

Atipični antihistaminiki[uredi | uredi kodo]

Med atipične antihistaminike spadajo učinkovine, ki zavirajo encim histidin-dekarboksilazo, na primer tritokvalin, ki se uporablja pri zdravljenju koprivnice in alergijskega rinitisa.[9][10]

Stabilizatorji mastocitov[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Stabilizatorji mastocitov.

Stabilizatorji mastocitov so učinkovine, ki stabilizirajo celice, imenovane pitanke oziroma mastociti in s tem preprečijo, da bi se iz njih sprostile snovi, ki sprožijo alergijsko reakcijo. Zavirajo kalcijeve kanalčke, ki imajo pomembno vlogo pri degranulaciji (sprostitvi kemičnih snovi iz zrnc znotraj celic) senzitiziranih mastocitov in preprečijo sprostitev histamina in počasi delujočih snovi, ki povzročajo anafilaksijo. Uporabljajo se za preprečevanje napadov astme in simptomov sezonskega ali kroničnega alergijskega rinitisa.[11]

Primeri:

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  2. ↑ Leurs R; Church MK; Taglialatela M (2002). »H1-antihistamines: inverse agonism, anti-inflammatory actions and cardiac effects«. Clin Exp Allergy. 32 (4): 489–498. doi:10.1046/j.0954-7894.2002.01314.x. PMID 11972592.
  3. ↑ Simons R. E. R., Simons K. J.: H1 Antihistamines: Current Status and Future Directions. World Allergy Organization Journal, 2008, volume 1, št. 9, str. 145-155.
  4. ↑ Shikama N. et al: Different effects of two types of H2-receptor antagonists, famotidine and roxatidine, on the mucus barrier of rat gastric mucosa. Biomedical Research, vol. 33 (2012), št. 1, str.: 45-51.
  5. ↑ Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 374.
  6. ↑ Bhowmik M, Khanam R, Vohora D.: Histamine H(3) receptor antagonists in relation to epilepsy & neurodegeneration: a systemic consideration of recent progresses and perspectives. Br J Pharmacol. 2012 Jul 3. doi: 10.1111/j.1476-5381.2012.02093.x.
  7. ↑ Tiligada E, Kyriakidis K, Chazot PL, Passani MB.: Histamine pharmacology and new CNS drug targets. CNS Neurosci Ther. 2011 Dec;17(6):620-8. doi: 10.1111/j.1755-5949.2010.00212.x.
  8. ↑ Histamine H4 receptor antagonism as a rapidly emerging approach to autoimmune disease, dostopno na: http://leaddiscovery.blogspot.com/2005/12/histamine-h4-receptor-antagonism-as.html, vpogled: 20. 9. 2012.
  9. ↑ http://trivenichemicals.b2b.sulekha.com/tritoqualine_product_466207[mrtva povezava], vpogled: 20. 9. 2012.
  10. ↑ Randomized, placebo controlled study of tritoqualine (hypostamine*) in the treatment of perennial allergic rhinitis. A. Pradalier, V. Hentschel, S. Prouzeau, D. Legallais, G. Lefrançois. Revue Française d’Allergologie et d’Immunologie Clinique 43: 175–179 (2003).
  11. ↑ http://www.drugs.com/drug-class/mast-cell-stabilizers.html, vpogled: 20. 9. 2012.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Antihistaminik&oldid=5756691«