Antidiabetik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Ántidiabétik ali hípoglikémik je zdravilo ali učinkovina za zdravljenje sladkorne bolezni. Kadar se tako zdravilo aplicira peroralno (z zaužitjem), gre za peroralni antidiabetik.[1][2]

Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 je nujno dajanje inzulina,[3] medtem ko se pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 uporabljajo peroralni antidiabetiki, kadar so celice β Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki še sposobne sintetizirati inzulin.[2]

Inzulin[uredi | uredi kodo]

Inzulin se daje parenteralno (po navadi subkutano), saj po zaužitju razpade v prebavilih. Nekoč so ga pridobivali bodisi iz svinjskih bodisi govejih trebušnih slinavk, danes pa se uporablja humani inzulin, pridobljen s tehnologijo rekombinantne DNK.[4]

Peroralni antidiabetiki[uredi | uredi kodo]

Peroralni antidiabetiki spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke (sekretagogni antidiabetiki), povečajo občutljivost obkrajnih tkiv na inzulin ali pa zavirajo absorpcijo glukoze iz prebavil. Uporabljajo se lahko kombinacije več zdravil z različnim mehanizmom delovanja, ki skupaj dosegajo sinergistični učinek.[3]

Med peroralne antidiabetike spadajo:

  • sekretagogni antidiabetiki (stimulirajo sproščanje inzulina iz celic β, tako da zavirajo na ATP občutljive kalijeve kanalčke v njihovih membranah)
  • antidiabetiki, ki povečajo občutljivost na inzulin
    • bigvanidi – upočasnjujejo transport glukoze v celice in zmanjšujejo željo po hrani. Mednje sod na primer metformin[2] in je za zdaj edini peroralni antidiabetik iz te skupine, ki je na tržišču. Za svoj učinek ne potrebuje funkcionalnih celic β;[4]
    • tiazolindioni – zmanjšajo inzulinsko rezistenco v perifernih tkivih, vendar točen mehanizem delovanja ni poznan. Delujejo preko aktivacije specifičnih jedrnih receptorjev (s peroksisomskim proliferatorjem aktiviran receptor gama), kar vodi v povečano občutljivost za inzulin v jetrnih celicah, maščobnih celicah ter celicah skeletnih mišic živali.[3][6] Mednje spadajo troglitazon, rosiglitazon in pioglitazon.[7]
  • zaviralci α-glukozidaze – predstavnik te skupin je akarboza, zaviralec encima α-glukozidaze v črevesju, ki upočasnjuje absorpcijo ogljikovih hidratov iz prebavil in s tem zmanjšuje porast krvnega sladkorja po zaužitem obroku.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=antidiabetik, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 21. 9. 2013.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1274–1290.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–398.
  5. ^ Landgraf R. Meglitinide analogues in the treatment of type 2 diabetes mellitus. Drugs Aging. 2000; 17 (5):411–425.
  6. ^ Povzetek glavnih značilnoti zdravila Pioglitazon Lek, datum zadnje revizije besedila 4. 5. 2012.
  7. ^ http://www.cbz.si/cbz2/Sif8.html, vpogled: 21. 9. 2013.