Antidiabetik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Ántidiabétik ali hípoglikémik je zdravilo ali učinkovina za zdravljenje sladkorne bolezni. Kadar se tako zdravilo aplicira peroralno (z zaužitjem), gre za peroralni antidiabetik.[1][2]

Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 je nujno dajanje inzulina,[3] medtem ko se pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 uporabljajo peroralni antidiabetiki, kadar so celice β Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki še sposobne sintetizirati inzulin.[2]

Inzulin[uredi | uredi kodo]

Inzulin se daje parenteralno (po navadi subkutano), saj po zaužitju razpade v prebavilih. Nekoč so ga pridobivali bodisi iz svinjskih bodisi govejih trebušnih slinavk, danes pa se uporablja humani inzulin, pridobljen s tehnologijo rekombinantne DNK.[4]

Peroralni antidiabetiki[uredi | uredi kodo]

Peroralni antidiabetiki spodbujajo izločanje inzulina iz trebušne slinavke (sekretagogni antidiabetiki), povečajo občutljivost obkrajnih tkiv na inzulin ali pa zavirajo absorpcijo glukoze iz prebavil. Uporabljajo se lahko kombinacije več zdravil z različnim mehanizmom delovanja, ki skupaj dosegajo sinergistični učinek.[3]

Med peroralne antidiabetike spadajo:

  • sekretagogni antidiabetiki (stimulirajo sproščanje inzulina iz celic β, tako da zavirajo na ATP občutljive kalijeve kanalčke v njihovih membranah)
  • antidiabetiki, ki povečajo občutljivost na inzulin
    • bigvanidi – upočasnjujejo transport glukoze v celice in zmanjšujejo željo po hrani. Mednje sod na primer metformin[2] in je za zdaj edini peroralni antidiabetik iz te skupine, ki je na tržišču. Za svoj učinek ne potrebuje funkcionalnih celic β;[4]
    • tiazolindioni – zmanjšajo inzulinsko rezistenco v perifernih tkivih, vendar točen mehanizem delovanja ni poznan. Delujejo preko aktivacije specifičnih jedrnih receptorjev (s peroksisomskim proliferatorjem aktiviran receptor gama), kar vodi v povečano občutljivost za inzulin v jetrnih celicah, maščobnih celicah ter celicah skeletnih mišic živali.[3][6] Mednje spadajo troglitazon, rosiglitazon in pioglitazon.[7]
  • zaviralci α-glukozidaze – predstavnik te skupin je akarboza, zaviralec encima α-glukozidaze v črevesju, ki upočasnjuje absorpcijo ogljikovih hidratov iz prebavil in s tem zmanjšuje porast krvnega sladkorja po zaužitem obroku.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=antidiabetik, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 21. 9. 2013.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1274–1290.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–398.
  5. ^ Landgraf R. Meglitinide analogues in the treatment of type 2 diabetes mellitus. Drugs Aging. 2000; 17 (5):411–425.
  6. ^ Povzetek glavnih značilnoti zdravila Pioglitazon Lek, datum zadnje revizije besedila 4. 5. 2012.
  7. ^ http://www.cbz.si/cbz2/Sif8.html, vpogled: 21. 9. 2013.