Receptor (biokemija)

Receptor je v biokemiji beljakovinska molekula na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru, na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ter substance, vnešene v telo (na primer strupi, zdravila) ter posledično povzročijo biološki odgovor.

V širšem pomenu se izraz receptor uporablja tudi za katerokoli biološko tarčo, torej za vsako kompotento v celici ali izven nje, na katero se določena substanca veže in izzove biološki odgovor (poleg receptorjev v ožjem pomenu tudi encimi, ionski kanalčki ...).

Poznavanje receptorjev je ključno za ugotavljanje delovanja bioloških procesov ter za načrtovanje zdravil, saj se večina učinkovin veže na receptorje.

Substanca (v primeru zdravil govorimo o učinkovini), ki se veže na receptor in izzove enak učinek kot telesu lastna substanca, se imenuje agonist, substanco, ki pa se sicer veže na receptor, a biološki učinek izostane, pa imenujemo antagonist.

Pregled receptorjev[uredi | uredi kodo]

Receptorji so lahko:

beljakovine na površini celične membrane – govorimo o perifernih membranskih receptorjih,
beljakovine, ki celično membrano prebadajo – transmembranski receptorji:
- metabotropni receptorji, ki so na notranjosti celice sklopljeni s proteinom G ali z encimom tirozin-kinazo,
- ionotropni receptorji, ki so neposredno povezani z ionskim kanalčom,
znotrajcelične beljakovine, kot na primer receptorji za steroidne hormone – ti receptorji lahko po navadi prehajajo membrano celičnega jedra ter delujejo na izražanje genov in na ta način izzovejo biološki odgovor.