Receptor (biokemija)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Receptor je v biokemiji beljakovinska molekula na celični membrani ali redkeje v citoplazmi ali celičnem jedru, na katero se specifično vežejo telesu lastne snovi (hormoni, živčni prenašalci) ter substance, vnešene v telo (na primer strupi, zdravila) ter posledično povzročijo biološki odgovor.

V širšem pomenu se izraz receptor uporablja tudi za katerokoli biološko tarčo, torej za vsako kompotento v celici ali izven nje, na katero se določena substanca veže in izzove biološki odgovor (poleg receptorjev v ožjem pomenu tudi encimi, ionski kanalčki ...).

Poznavanje receptorjev je ključno za ugotavljanje delovanja bioloških procesov ter za načrtovanje zdravil, saj se večina učinkovin veže na receptorje.

Substanca (v primeru zdravil govorimo o učinkovini), ki se veže na receptor in izzove enak učinek kot telesu lastna substanca, se imenuje agonist, substanco, ki pa se sicer veže na receptor, a biološki učinek izostane, pa imenujemo antagonist.

Pregled receptorjev[uredi | uredi kodo]

Transmembranski receptorski protein

Receptorji so lahko:

Transmembranski receptorji[uredi | uredi kodo]

Metabotropni receptorji[uredi | uredi kodo]

Receptorji, sklopljeni s proteinom G[uredi | uredi kodo]

V oklepajih so navedene substance, ki se vežejo na posamezne receptorje:

Receptorji, sklopljeni s tirozin-kinazo[uredi | uredi kodo]

Ti receptorji so sklopljeni z encimom tirozin-kinazo:

Ionotropni receptorji[uredi | uredi kodo]

Intracelularni receptorji[uredi | uredi kodo]

Transkripcijski faktorji[uredi | uredi kodo]

Vplivajo na proces prepisovanja DNK v jedru: