Ali Kušči

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Alaudin Ali Ibn Mohamed
علی قوشچی
Ali Kušči pri sultanu Mehmedu II.
Rojstvo1403
Samarkand
Smrt16. december 1474
Istanbul
Druga imenaAli Kušdži
DržavljanstvoTimurid.svg Timuridsko cesarstvo
Poklicmatematik, astronom, znanstvenik, fizik, astrolog, učitelj, jezikoslovec

Alaudin Ali Ibn Mohamed Samarkandi, bolj znan kot mula Ali Kušči (osmansko turško in perzijsko علی قوشچی, kuşçu – turško sokolar,[1] latinsko Ali Kushgii), je bil turški astronom, matematik in naravoslovec, rojen v Samarkandu, ki se je malo pred letom 1472[2] preselil v Osmansko cesarstvo, * 1403, Samarkand, Timuridsko cesarstvo, † 16. december 1474, Istanbul, Osmansko cesarstvo.

Ali Kušči je bi Ulug Begov učenec. Znan je zlasti po razvoju astronomske fizike, neodvisne od naravne filozofije in empiričnem dokazu vrtenja Zemlje. Svoje ugotovitve je objavil v razpravi Domnevna odvisnost astronomije od filozofije. Razen tega, da je sodeloval pri Ulug Begovem slavnem delu Zidž-i-Sultani in ustanovitvi medrese Sahn-ı Seman, ene od prvih središč za študij različnih tradicionalnih islamskih znanosti v Osmanskem kalifatu, je Ali Kušči tudi avtor več znanstvenih del in učbenikov astronomije.[3]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Samarkandu v sedanjem Uzbekistanu leta 1403. Njegovo rojstno ime je bilo Ala al-Dīn Ali ibn Muhammed al-Qushji. Zadnji del imena, Qushji, izhaja iz turške besede kuşçusokolar,[1] ker je bil njegov oče Ulug Begov dvorni sokolar.[3] Nekateri viri ga štejejo za Turka,[4][5] drugi za Perzijca.[6]

Ulug Begov astronomski observatorij v Samarkandu je bil prelomnica v Ali Kuščijevi karieri

V mladosti je prisostvoval predavanjem Kazizadeja Rumija, Gijasedina Al Kašija in Muina Al Kašija. Iz Samarkanda se je preselil v Kerman, kjer je opravil nekaj raziskav neviht v Omanskem zalivu. Dokončal je razpravi Razlage Luninih men (Hall-e Eshkal-i Ghammar) in Sharh-e Tajrid. Iz Kermana je odšel v Herat in leta 1423 poučeval astronomijo. Iz Herata se je vrnil v Samarkand, kjer je Ulug Begu predstavil svoje raziskave Lune. Sultan je bil menda tako navdušen, da je celo razpravo prebral stoje. Ulug Beg ga je zadolžil za Ulug Begov observatorij, ki se je takrat imenoval Samarkandski observatorij. Kuši je v observatoriju delal do Ulug Begovega umora.[7]

Po Ulug Begovi smrti je odšel v Herat, Taškent in nazadnje v Tabriz, od koder ga je akkonjukluški sultan Uzun Hasan kot svojega odposlanca poslal k osmanskemu sultanu Mehmedu II. V tistem času je v Heratu zavladal sultan Husein Bajkara, vendar se je Ali Bahči zaradi Mehmedove naklonjenosti znanstvenikom in intelektualcem kjub temu raje odločil za odhov v Istanbul.

Dela[uredi | uredi kodo]

Teologija[uredi | uredi kodo]

  • Komentar al-Tusis Tadschrid-al-'Aqaid (teološka razprava)

Astronomija[uredi | uredi kodo]

Stran iz Ali Kuščijeve knjige al-Risala al-Fathiyya
  • Şerh-i Zîc-i Uluğ Bey (Razlaga Ulug Begovega horoskopa)[8]
Nekaj rokopisov tega dragocenega horoskopa, napisanega večinoma v perzijskem jeziku, se hrani v svetovnih muzejih in knjižnicah.
  • Risâle fî Halli Eşkâli Mu‘addili’l-Kamer li'l-Mesîr (Fâide fî Eşkâli ‘Utârid)
  • Risâle fî Asli'l-Hâric Yumkin fî's-Sufliyyeyn
  • Şerh ‘ale't-Tuhfeti'ş-Şâhiyye fî'l-Hey'e
  • Risulah dar 'ilm al-Hay'a (Razprava o astronomiji), komentar o at-Tusis Al-Tadhkirah fi'ilm al-hay'ah el-Fethiyye fî ‘İlmi'l-Hey'e
  • Risâle fî Halli Eşkâli'l-Kamer

Matematika[uredi | uredi kodo]

  • Risâletu'l-Muhammediyye fî'l-Hisâb[8]
Razprava je posvečena sultanu Mehmedu II. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem delu v petih ločenih esejih preučuje uporabo aritmetike astronomov v staroindijski aritmetiki in njihovo funkcionalnost pri reševanju polinomov drugega reda, se pravi kvadratnih enačb. V njej razlaga tudi nekaj tém iz algebre in nekaj principov, tesno povezanih z aritmetiko. V drugem delu v treh esejih opisuje način merjenja različnih krivulj in ploščin dvodimenzionalnih in sfernih likov.
  • Risulah dar 'ilm al-Hisab (Tehtnica aritmetike)[8]
Knjiga je napisana v perzijskem jeziku. Kušči v njej predstavlja temeljne smernice staroindijske astronomske in površinske aritmetike.

Islamsko pravo[uredi | uredi kodo]

  • Eş-Şerhu'l-Cedîd ale't-Tecrîd
  • Hâşiye ale't-Telvîh
  • Unkud-üz-Zevahir fi Nazm-ül-Cevahir

Mehanika[uredi | uredi kodo]

  • Tezkire fî Âlâti'r-Ruhâniyye

Jezikoslovje[uredi | uredi kodo]

  • Şerhu'r-Risâleti'l-Vadiyye
  • El-İfsâh
  • El-Unkûdu'z-Zevâhir fî Nazmi'l-Cevâhir
  • Şerhu'ş-Şâfiye
  • Risâle fî Beyâni Vadi'l-Mufredât
  • Fâ'ide li-Tahkîki Lâmi't-Ta'rîf
  • Risâle mâ Ene Kultu
  • Risâle fî'l-Hamd
  • Risâle fî İlmi'l-Me'ânî
  • Risâle fî Bahsi'l-Mufred
  • Risâle fî'l-Fenni's-Sânî min İlmihal-Beyân
  • Tefsîru'l-Bakara ve Âli İmrân
  • Risâle fî'l-İstişâre
  • Mahbub-ül-Hamail fi keşif-il-mesail
  • Tecrid-ül-Kelam

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Vlahakis, George (2006). Imperialism and science: social impact and interaction. ABC-CLIO, str. 75, ISBN 978-1-85109-673-2.
  2. Imber, Colin (1997). Ebu's-suůd: the Islamic legal tradition. Edinburgh University Press, str. 9, ISBN 978-0-7486-0767-9.
  3. 3,0 3,1 Gábo Ágoston, Bruce Alan Masters (2009). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing, str. 35. ISBN 978-0-8160-6259-1.
  4. Amir Hasan Siddiqi (1970). Cultural centres of Islam. Jamiyat-ul-Falah Publications, str. 90.
  5. Joseph George Gheverghese (2010). The crest of the peacock: non-European roots of mathematics. Princeton University Press, str. 469. ISBN 0-691-13526-6, ISBN 978-0-691-13526-7.
  6. G.A. Russell. The 'Arabick' Interest of the Natural Philosophers in Seventeenth-century England. BRILL, 1994, str. 162. ISBN 90-04-09888-7.
  7. Kazım Çeçen, urednik. Osmanlı imparatorluğunun doruğu 16. yüzyıl teknolojisi. Istanbul 1999, Omaş ofset A.Ş.
  8. 8,0 8,1 8,2 Ali Akbar Velajati (2016). Istorija kulture i civilizacije islama i Irana. str. 247. Prevod v srbščino Muamer Halilović, Beograd, Centar za religijske nauke „Kom”.

Vira[uredi | uredi kodo]

  • G. Saliba. A History of Arabic Astronomy: Planetary Theories During the Golden Age of Islam. New York Univ. Press, 1994, ISBN 0-8147-7962-X.
  • Ragep, F. Jamil (2001a). Tusi and Copernicus: The Earth's Motion in Context. Science in Context, Cambridge University Press, 14 (1–2): 145–163, doi: 10.1017/s0269889701000060