Aleksander Balas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aleksander I. Balas
Coin of Alexander I Balas, Antioch mint.jpg  *
Kovanec Aleksandra I. Balasa iz kovnice v Antiohiji
Basileus Selevkidskega cesarstva
(Kralj Sirije)
Vladanje150 pr. n. št. – avgust 145 pr. n. št.
PredhodnikDemetrij I. Soter
NaslednikDemetrij II. Nikator ali
Antioh VI. Dioniz
Rojstvo2. stoletje pr. n. št.
Smirna  *
Smrtavgust 145 pr. n. št.
ZakonecKleopatra Tea
OtrociAntioh VI. Dioniz
DinastijaSelevkidi
OčeAntioh IV. Epifan (nepotrjen)
MatiLaodika IV. (nepotrjena)

Aleksander I. Teopator Everget z vzdevkom Balas (starogrško Αλέξανδρος Βάλας, Aleksandros Balas) je bil vladar grškega Selevkidskega cesarstva, ki je vladal od leta 150/poletja 152 do avgusta 145 pr. n. št.,[1] * ni znano, Smirna, † avgust 145 pr. n. št.

V vojni za prestol je leta 150 pr. n. št. porazil Demetrija II. Nikatorja. Vladal je malo časa. Oblast je izgubil po porazu v bitki pri Antiohiji, Sirija, leta 145 pr. n. št. Kmalu zatem je umrl.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Poreklo in odhod v Rim[uredi | uredi kodo]

Aleksander Balas je trdil, da je sin Antioha IV. Epifana in Laodike IV. in zato naslednik selevkidskega prestola. Polibij in Diodor pravita, da je bila njegova trditev lažna in da sta bila on in Laodika rojena v Smirni kot preprosta državljana.[2] Sodobni zgodovinarji menijo, da bi njuna trditev lahko bila resnična ali pa plod propagande Aleksandrovih nasprotnikov.[3]

Aleksandra in njegovo sestro je v Kilikiji vzdrževal Herakleid, nekdanji minister Antioha IV. Epifana in brat Timarha, uzurpatorja v Mediji, ki ga je usmrtil vladajoči kralj Demetrij I. Soter.[4] Leta 153 pr. n. št. je Herakleid odpeljal Aleksandra in njegovo sestro v Rim, kjer ga je predstavil Rimskemu senatu, ki ga je priznal za zakonitega selevkidskega kralja in se strinjal, da ga bo podprl v vojni za prestol. Polibij omenja, da sta bila v tistem času s Senatom sestala tudi Atal II. Pergamski in Demetrij I. Soter, vendar ne pove, ali je bil njun sestanek povezan s priznanjem Aleksandra Balasa.[5]

Vojna z Demetrijem I. (152-150 pr. n. št.)[uredi | uredi kodo]

Srebrnik Aleksandra I. Balasa; grški napis se bere ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΑΛΕΧΑΝΔΡΟΥ (kralj Aleksander); datum ΓΞΡ je 164. leto selevkidskega obdobja, ki ustreza letu 149 ali 148 pr. n. št.

Po najemu plačancev sta Aleksander in Herakleid odšla v Efez in od tam po morju v Fenicijo, kjer sta zasedla ptolemajsko Akko.[6] Numizmatični dokazi kažejo, da je Aleksander do leta 151 pr. n. št. prevzel nadzor tudi nad Selevkijo Pierijo, Biblosom, Bejrutom in Tirom.[7]

Aleksander je na svojih kovancih močno poudarjal svojo (nepotrjeno) povezavo z Antiohom IV. in na njih prikazoval Zevsa Nikiforja. Razen tega je privzel naslov Teopator (božji sin), ki spominja na Antiohovo apiteto Teos Epifan (božji manifest). Na kovancih je upodobljen tudi zelo podoben Aleksandru Velikemu z izrazito njegovimi potezami obraza in dolgimi valovitimi lasmi. S tem je poskušal svojim vojakom pokazati svoje vojaške sposobnosti.[8][9]

Aleksander in Demetrij I. sta med seboj tekmovala za zmago nad Jonatanom Apfusom, vodjem prevladujoče stranke v Judeji. Jonatana je na Aleksandrovo stran privabila podelitev visokega položaja na selevkidskem dvoru in položaja velikega svečenika v Jeruzalemu.[10][11] Aleksander, okrepljen s prekaljenimi Jonatanovimi vojaki, se je julija 150 pr. n. št. spopadel z Demetrijem I. v bitki, v kateri je bil Demetrij ubit. Do jeseni 150 pr. n. št. je bil Akeksander priznan za kralja v celem Selevkidskem cesarstvu.[12][13]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Redek spominski kovanec, posvečen poroki Aleksandra Balasa in Kleopatre Tee

Po Aleksandrovi osvojitvi Antiohije je njegov komornik Amonij umoril vse dvorjane Demetrija I. in njegovo ženo Laodiko in sina Antigona.[14] Aleksander je sklenil zavezništvo z egipčanski faraonom Ptolemajem VI. Filometorjem in ga potrdil s poroko z njegovo hčerko Kleopatro Teo. Poroka je potekala na Ptolemajevem dvoru v prisotnosti Jonatana Apfusa. Aleksander je izkoristil priložnost, da se je Jonatanu oddolžil z imenovanjem za njegovega glavnega zastopnika v Judeji.[15][16] Poroka je bila oglaševana v posebni izdaji kovancev, na katerih je bil drug ob drugem upodobljen kraljevski par. Kleopatra je bila na selevkidskih kovancih upodobljena že drugič, tokrat z vsemi božanskimi atributi – rogom izobilja in kalatom.

Nekateri poznavalci so v Aleksandru videli samo ptolemajsko lutko in trdili, da so priložnostni kovanci poudarjali Kleopatrino prevlado nad njim in da je bil kancler Amonij ptolemajski agent.[17] Drugi poznavalci trdijo, da je bila zveza pomembna, argumenti za Aleksandrovo podrejenost pa so precenjeni.[18]

Aleksander se je potem, ko je postal vladar cesarstva, predal razvratnemu življenju. Oblast v Antiohiji je predal poveljnikoma Hieraksu in Diodotu.[19] Takšna predstavitev je delno produkt propagande njegovih nasprotnikov, vendar je res, da v treh letih vladanja ni dosegel ničesar. Parti so v tem času izkoristili neurejene razmere v cesarstvu in vdrli v Medijo in do leta 148 pr. n. št. prevzeli vso oblast.[20][21]

Vojna z Demetrijem II. in smrt[uredi | uredi kodo]

Kovanec Demetrija II. Nikatorja

Na začetku leta 147 pr. n. št. se je Demetrij II. Nikator, sin cesarja Demetrija I. Soterja, vrnil v Sirijo z vojsko kretskih najemnikov pod poveljstvom nekega Lastena. Vojska je zelo hitro osvojila večino Kelesirije, morda zaradi vdaje regionalnega vladarja. Jonatan je napadel Demetrijevo vojsko z juga in osvojil Jafo in Ašdod, Aleksander pa se je medtem ukvarjal z zatiranjem upora v Kilikiji.[22] Leta 145 pr. n. št. je faraon Ptolemaj VI. Filometor napadel Sirijo, dozdevno v podporo Aleksandru Balasu. Ptolemajeva intervencija je imela v praksi visoko ceno: faraon je z Aleksandrovim privoljenjem prevzel oblast v vseh selevkidskih mestih ob sredozemski obali, vključno s Selevkijo Pierio.[23] V sirskih mestih je verjetno začel kovati svoj denar.[24][25]

Ptolemaj je med bivanjem v Akki zamenjal stran. Jožef Flavij pravi, da je izvedel, da je Aleksandrov komornik Amonij načrtoval atentat nanj, ko je zahteval, da se Amonij kaznuje, pa je Aleksander njegovo zahtevo zavrnil.[26] Ptolemaj je Kleopatro Teo poročil z Demetrijem II. in nadaljeval pohod proti severu. Aleksandrova poveljnika Diodot in Hieraks sta mu brez boja predala Antiohijo.[25][27]

Aleksander se je z vojsko vrnil iz Kilikije in bil v bitki s Ptolemajem VI. in Demetrijem II. ob reki Ounoparas poražen.[28] Svojega mladoletnega sina Antioha je pred tem poslal k arabskemu dinastu Zabdielu Dioklesu. Po porazu je tudi sam pobegnil v Arabijo, da bi se združil z Zabdielom, vendar je bil na begu ubit. Aleksandrova morilca bi lahko bila njegova generala, ki sta zamenjala stran, ali Zabdiel. Aleksandrovo glavo so prinesli Ptolemaju, ki je zaradi ran, dobljenih v zadnji bitki, tudi sam kmalu zatem umrl.[29][30]

Zabdiel je skrbel za Aleksandrovega mladoletnega sina do leta 145 pr. n. št., ko ga je general Diodot razglasil za kralja, da bi služil kot figura v uporu proti Demetriju II. Leta 130 pr. n. št. se je kot zahtevnik za selevkidski prestol pojavil še Aleksander II. Zabin in trdil, da je sin Aleksandra Balasa. Trditev je bila skoraj zagotovo lažna.[31]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Alexander I Balas". Livius.org.
  2. Polibij 33.18.5-18; Diodor. Bibliotheca 31.32a.
  3. Chrubasik, Boris (2016). Kings and Usurpers in the Seleukid Empire: The Men who would be King. Oxford: Oxford University Press. str. 162, op. 139. ISBN 9780198786924.
  4. Smith, Philip Peter (1867). Alexander Balas. V William Smith (ur.). Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology. 1. Boston: Little, Brown and Company. str. 114–115. Arhivirano iz izvirnika 6. junija 2011.
  5. Polibij 33.18; Chrubasik, Boris (2016). Kings and Usurpers in the Seleukid Empire: The Men who would be King. Oxford: Oxford University Press. str. 130. ISBN 9780198786924.
  6. Polibij 33.18.14; Jožef Flavij AJ 13.35
  7. Chrubasik (2016), str. 131.
  8. Bohm, Claudia (1989). Imitatio Alexandri. V Hellenismus; Untersuchungen zum politischen Nachwirken Alexanders des Grossen in hoch- und späthellenistischen Monarchien. Munich. str. 105–116.
  9. Chrubasik 2016, str. 163-165.
  10. Jožef Flavij AJ 13.45; I Makabejska 10.3-6, 10.20.
  11. Chrubasik (2016), str. 165–166.
  12. Jožef Flavij AJ 13.59–61; I Makamejska 10.48–50; Justin. Epitome of Pompeius Trogus 35.1.9–11. Astronomical Diaries III 149 A rev. 1–13 in B obv. 1
  13. Chrubasik (2016), str. 130-131.
  14. Livy, Periochae 50; Chrubasik (2016), str. 132, op. 33.
  15. I Makabejska 10.61-65; Jožef Flavij 13.80-85
  16. Chrubasik (2016), str. 131-132.
  17. Volkmann, Hans (1925). Demetrios I. und Alexander I. von Syrien. Klio. 19: 406.; Ehling, Kay (2008). Untersuchungen zur Geschichte der späten Seleukiden (164–63 v. Chr.): Vom Tode des Antiochs IV. bis zur Einrichtung der Provinz Syria unter Pompeius. Stuttgart. str. 155–156.
  18. Chrubasik (2016), str. 167–169.
  19. Chisholm, Hugh, ur. (1911). Alexander Balas. Encyclopædia Britannica. 1 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 565–566.
  20. Inscriptiones d'Iran et d'Asie centrale n. 70; Justin. Epitome of Pompeius Trogus 41.6.6; Le Rider, Georges (1965). Suse sous les Séleucides et les Parthes: Les trouvailles monétaires et l’histoire de la ville. Pariz. str. 339-340.
  21. Chrubasik (2016), str. 132.
  22. I Maccabees 10.69–89; Jožef Flavij. AJ 13.88–102.
  23. I Makabejska 11.3-8.
  24. Lorber, Catharine C. (2007). "The Ptolemaic Era Coinage Revisited". Numismatic Chronicle. 167: 105–117.
  25. 25,0 25,1 Chrubasik (2016), str. 133–134.
  26. Jožef Flavij. JA 13.106-107.
  27. I Makabejska 11; Jožef Flavij. JA 13.106-107, 115.
  28. Strabon 16.2.8.
  29. Diodor 32.9d in 10.1; I Makabejska 11.17; Jožef Flavij. AJ 13.118.
  30. Chrubasik, Boris (2016), str. 134–135.
  31. Porphyry FGrH 260 F 32.21; Chrubasik, Boris (2016). Kings and Usurpers in the Seleukid Empire: The Men who would be King. Oxford: Oxford University Press. str. 142. ISBN 9780198786924.

Viri[uredi | uredi kodo]

Primarni viri
  • 1 Maccabees, 10 ff.
  • Justin xxxv. 1 in 2.
  • Južef Flavij, Judovske starine 13, 2. poglevje.
  • Apijan. Syrian Wars (=Roman History book 11), 67.
  • Polibij. The Histories]] xxxiii. 14.
Sekundarni viri
  • Anthony John Maas. Alexander. vol. 1.
  • Mørkholm, Otto (1981). "Sculpture and Coins: the Portrait of Alexander Balas of Syria". Numismatica e Antichità Classiche. Industria Grafica Gaggini-Bizzozero. 10. ISSN 1420-1739. OCLC 715323965.
  • Chrubasik, Boris (2016). Kings and Usurpers in the Seleukid Empire: The Men who would be King. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780198786924.
Aleksander Balas
Rojen: neznano Umrl: 145 pr. n. št.
Predhodnik: 
Demetrij I. Soter
Kralj Selevkidskega cesarstva
(Kralj Sirije)

150–145 pr. n. št.
Naslednik: 
Demetrij II. Nikator
ali
Antioh VI. Dioniz