Aleksander Aleksandrovič Fridman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Aleksander Aleksandrovič Fridman
Portret
Rojstvo 16. junij 1888({{padleft:1888|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
Sankt Peterburg[1]
Smrt 16. september 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})[1] (37 let)
Sankt Peterburg[1]
Bivališče Flag of Russia.svg Ruski imperij
Flag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Narodnost Zastava Rusije ruska
Področja teoretična fizika, kozmologija, geofizika
Alma mater Državna univerza v Sankt Peterburgu
Doktorski študenti George Gamow
Drugi znani študenti Vladimir Aleksandrovič Fok
Poznan po nestacionarno Vesolje
metrika FLRW
skalirni faktor
Fridmanovi enačbi
Pomembne nagrade Leninova nagrada (1931)
Podpis Aleksandr Fridman signature.png
Fotografija Aleksandra Aleksandroviča Fridmana, Kijev, avgust 1916

Aleksander Aleksandrovič Fridman [frídman] (rusko Алекса́ндр Алекса́ндрович Фри́дман), ruski matematik, fizik, kozmolog in geofizik, * 16. junij (4. junij, ruski koledar) 1888, Sankt Peterburg, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 16. september 1925, Leningrad, Sovjetska zveza (sedaj Sankt Peterburg).

Njegov priimek v tujih virih pišejo kot Friedmann in Friedman. Najbolj je znan po rešitvi Einsteinovih relativističnih enačb polja leta 1922, ki je dala razširjajoče se Vesolje.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Fridman je bil sin skladatelja Aleksandra Aleksandroviča Fridmana (1866–1909) in učiteljice klavirja Ljudmile Ignatjevne Fridman (rojene Vojaček, 1869–1953). Leta 1906 je skupaj s sošolcem na 2. gimnaziji v Sankt Peterburgu Tamarkinom v nemški matematični reviji Mathematische Annalen objavil svoj prvi znanstveni članek. Diplomiral je leta 1910 na Državni univerzi v Sankt Peterburgu. Na univerzi je študiral pri Steklovu.

Poleti leta 1914 je letel na zračnih ladjah in sodeloval pri pripravah na popolni Sončev mrk 8. avgusta tega leta.[2]

Med 1. svetovno vojno se je prostovoljno javil v oborožene sile Ruskega imperija in služil v njihovem vojnem letalstvu. Med letoma 1914 in 1917 je sodeloval pri organizaciji aeronavigacijskih in aeroloških služb na severu in drugih frontah. Bil je preskusni pilot, sodeloval je v bojnih poletih, bombardiral je Przemisl in izvajal zračno izvidovanje. Prejel je križ svetega Jurija 4. stopnje in red svetega Vladimirja 4. stopnje z meči in pentljami. Izdelal je tabele za točno bombardiranje in jih preskušal v boju.[3]

Leta 1917 je postal direktor tovarne za gradnjo letalskih inštrumentov Aviapribor v Moskvi. V letu 1918 je začel predavati na Državni univerzi v Permu, ustanovljeni leta 1916, kjer je ostal do leta 1920.

Leta 1922 in 1924 je v prestižni fizikalni reviji Zeitschrift für Physik objavil svojo teorijo nestacionarnega modela Vesolja v okviru splošne teorije relativnosti kot rešitev Einsteinovih relativističnih enačb gravitacijskega polja, ki jo Einstein s fizikalnega stališča ni podprl. Fridmanovo delo o splošni teoriji relativnosti se na prvi pogled zdi mogoče prehitro. Pred tem je večinoma raziskoval na področju teoretične hidromehanike in dinamične meteorologije. Njegova prisvojitev splošne teorije relativnosti je bila zelo intenzivna in nadvse plodna. Skupaj s fizikom in geofizikom Frederiksom (1885–1944) si je zadal osnovno delo »Osnove teorije relativnosti« v katerem je želel »dokaj strogo iz logičnega stališča« predstaviti osnove tenzorskega računa, mnogorazsežne geometrije, elektrodinamike, posebnega in splošnega načela relativnosti.

Leta 1925 je po hudi bolezni, verjetno tifusu, umrl v deliriju in ni mogel več resneje izpodbijati ukoreninjeno prepričanje o nespremenljivem Vesolju.[4]:140

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem so imenovali udarni krater Fridman na Lunini oddaljeni strani.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Фридман Александр Александрович — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. ^ Kočina (1963).
  3. ^ Frenkel (1988).
  4. ^ Singh (2007).

Viri[uredi | uredi kodo]