1174

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stoletja: 11. stoletje - 12. stoletje - 13. stoletje
Desetletja: 1140.  1150.  1160.  - 1170. -  1180.  1190.  1200.
Leta: 1171 · 1172 · 1173 · 1174 · 1175 · 1176 · 1177
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1174 (MCLXXIV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na torek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

Evropa[uredi | uredi kodo]

Veliki upor 1173-1174[uredi | uredi kodo]

Poražen, a finančno preskrbljen se Henrik Mladi Kralj v naslednjih letih posveti turnirskim dvobojem.
  • 7. april - Henrik II. namesti Riharda Dovra za canterburyjskega nadškofa. Rihard Dovrski uživa tudi podporo papeštva.
  • Spomladi se nadaljuje upor treh sinov angleškega kralja Henrika II.: Henrika Mladega kralja, Godfreja II. Bretonskega in Riharda Poitierškega. Prvo leto upora je bilo zanje porazno in so proti kralju izgubljali na vseh frontah. ↓
  • Upor se osredotoči na Normandijo. Škotska vojska, ki podpira upornike, izvede invazijo na Anglijo in prodre vse do juga Anglije. ↓
  • → Kralj Henrik II. ignorira škotsko invazijo in izvede protiofenzivo v Franciji. ↓
  • → Škotom v Angliji spodleti in ne dosežejo vidnejšega uspeha, ker so rojalistične sile v zavetju gradov. Z invazijo, tokrat na vzhod Anglije, poskusi še flandrijski grof Filip I.. ↓
  • 8. julij → Za razliko od Škotov, Henrik II. ne podcenjuje Flandrijcev in se vrne v Anglijo.↓
  • Henrik Mladi Kralj in francoski kralj Ludvik VII. vdreta v Normandijo, vendar jima ne uspe zavzeti ključnih trdnjav. ↓
  • → Kralj Henrik II. obišče grob canterburyjskega nadškofa Tomaža Becketa, ki ga je pred štirimi leti ukazal umoriti. Upor sinov ima božjo kazen za umor.
  • 13. julij - Bitka pri Alnwicku: škotski kralj Vilijem Lev naredi usodno napako, ko pošlje vojsko plenit po okolici, v vojaškem kampu pa pridrži zgolj okoli 60 vitezov. Po kratkem boju kralja Vilijema zajame lokalni vojaški oddelek, ki ga vodi Ranulf de Glanvill.
  • Zajetje škotskega kralja Vilijema močno oslabi upornike, zato se Henrik II. osredotoči izključno na Francijo, kjer se uporni sinovi in francoski kralj en za drugim predajo.↓
  • 30. septemberSporazum v Montlouisu: Kralj Henrik II. upor zaključi z diplomacijo:
    • Upornim sinovom podeli prej prikrajšane ugodnosti.
    • Uporim baronom, na katere prevali krivdo, da možnost, da se odkupijo, potem jim obnovi fevde.
    • S francoskim kraljem Ludvikom VII. ohrani predvojni status quo. Isto velja za grofa Filipa I. Flandrijskega.
    • Manj naklonjenosti izkaže škotskemu kralju Vilijemu Levu: za odkup mu mora predati pet ključnih škotskih utrdb: Roxburgh, Berwick, Jedburgh, Edinburgh in Stirling.
    • Največja poraženka je kraljeva soproga Eleanora Akvitanska, ki jo stalno nadzoruje v hišnem priporu, da ne bi ponovno vplivala na sinove.
  • Henrik II. za svojo ljubico javno prizna Rozamundo Clifford.

Ostalo po Evropi[uredi | uredi kodo]

Azija[uredi | uredi kodo]

Bližnji vzhod[uredi | uredi kodo]

Prinčev tutor Vilijem iz Tira odkrije med igro vrstnikov, da je mladi prestolonaslednik princ Baldvin okužen z gobavostjo.
  • 15. maj - Sirski vladar (emir Alepa in Damaska) Nur ad-Din umre proti koncu priprav na vojno z nepokornim egiptovskim guvernerjem, oziroma sultanom, Saladinom.
    • Nur ad-Dina nasledi njegov enajstletni sin As-Salih Ismail al-Malik, dejansko oblast prevzame evnuh Gumuštugin, ki mladega emirja umakne v Alep.
    • Saladin korespondenčno priseže vazalno zvestobo mlademu emriju, sicer pa Nur ad-Dinova smrt zanj pomeni popolno politično samostojnost, ki mu omogoča združitev Egipta in Sirije.
    • Nur ad-Dinovo smrt izkoristi jeruzalemski kralj Amalrik I. in začne oblegati Banias, ki ga zavzame. Na poti nazaj zboli z grižo.
    • Nur ad-Dinova smrt ustreza še sultanu Sultanata Rum Kilidžu Arslanu II., ki, razbremenjen z jugovzhoda, hitro porazi Danišmende v vzhodni Anatoliji ub se ponovno zoperstavi Bizantincem. 1176
  • 11. julij - Umre kralj Amalrik I. Nasledi ga trinajstletni sin Baldvin IV., za katerega pa so nekaj let prej ugotovili, da je okužen z gobavostjo.
  • Po Nur ad-Dinovi smrti se vnamejo politični boji med frakcijami za nadzor nad emirjem As-Salihom. ↓
  • 23. november → Neslogo izkoristi Saladin, ki se odzove na povabilo prebivalcev Damaska, na katerih mnenje so močno vplivali kleriki. Z majhnim oddelkom vojske nenasilno vstopi v mesto. Saladin se okliče za regenta emirja As-Saliha. ↓
  • 30. december → Saladin oblega Alep. Emir As-Salih in regent Gumuštigin zavrneta predajo. 1175
  • Grof Ramale Baldvin Ibelinski predstavi jeruzalemskemu dvoru družino Lusignanskih, v katero je poročil svojo hčerko.

Daljni vzhod[uredi | uredi kodo]

Afrika[uredi | uredi kodo]

  • julij - Sicilski kralj Vilijem II. poskusi s pomorsko invazijo na Egipt, vendar ga egiptovski vladar Saladin zavrne.
  • avgust - Odsotnost Saladina, ki poskuša zavarovati svoj interes v Siriji, izkoristi beduinsku ljudstvo Banu al-Kanz, ki se polasti Zgornjega Egipta.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Nur ad-Din. Kakor Amalrikova je bila tudi Nur ad-Dinova smrt infekcijska, kar bi se danes dalo pozdraviti.

Smrti[uredi | uredi kodo]

Neznan datum

Glej tudi[uredi | uredi kodo]