1,2-dikloroetan
| |||
| Imena | |||
|---|---|---|---|
| Druga imena
1,2-Dikloroetan
Etilen diklorid (EDC) Etan diklorid Freon 150 | |||
| Identifikatorji | |||
3D model (JSmol)
|
|||
| 3DMet | |||
| 605264 | |||
| ChEBI | |||
| ChEMBL | |||
| ChemSpider | |||
| DrugBank | |||
| ECHA InfoCard | 100.003.145 | ||
| EC število |
| ||
| Gmelin | 49272 | ||
| KEGG | |||
PubChem CID
|
|||
| RTECS število |
| ||
| UNII | |||
CompTox Dashboard (EPA)
|
|||
| |||
| |||
| Lastnosti | |||
| C2H4Cl2 | |||
| Molska masa | 98,97 | ||
| Gostota | 1,25 g/cm3 | ||
| Tališče | −35 °C (−31 °F; 238 K) | ||
| Vrelišče | 84 °C (183 °F; 357 K) | ||
| 8 g/L | |||
| Viskoznost | 0,84 mPa·s pri 20 °C | ||
| Struktura | |||
| Dipolni moment | 1,80 D | ||
| Nevarnosti | |||
| Glavne nevarnosti | toksičen, vnetljiv, koroziven | ||
| GHS piktogrami |   
| ||
| Opozorilna beseda | Pozor | ||
| H225, H302, H315, H319, H335, H350 | |||
| P201, P202, P210, P233, P240, P241, P242, P243, P261, P264, P270, P271, P280, P281, P301+312, P302+352, P303+361+353, P304+340, P305+351+338, P308+313, P312, P321, P330, P332+313, P337+313 | |||
| NFPA 704 (diamant ognja) | |||
| Plamenišče | 13 °C 13 °C (55 °F; 286 K) | ||
| Meje eksplozivnosti |
6.2–16%[1] | ||
| Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC): | |||
LC50 (srednja koncentracija)
|
3000 ppm (morski prašiček, 7 h) 1000 ppm (podgana, 7 h)[2] | ||
LCLo (spodnja meja odmerka)
|
1217 ppm (miš, 2 h) 1000 ppm (podgana, 4 h) 3000 ppm (zajec, 7 h)[2] | ||
| NIOSH (ZDA varnostne meje): | |||
IDLH (Takojšnja nevarnost)
|
Ca [50 ppm][1] | ||
| Sorodne snovi | |||
| Sorodno haloalkani | metil klorid, metilen klorid, 1,1,1-trikloroetan | ||
| Sorodne snovi | etilen, klor, vinilklorid, polivinil klorid | ||
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa). | |||
| Sklici infopolja | |||
1,2-Dikloretan oz. 1,2-Dikloroetan je brezbarvna, oljnata in zelo hlapna tekočina s sladkim okusom in sladkastim vonjem, ki spominja na kloroform.
Je umetna spojina, ki jo najpogosteje pridobivajo z reakcijo etena in klora, ki jo katalizira železov(III) klorid. Letno v Evropi, ZDA in na Japonskem proizvedejo skoraj 20 milijonov ton te snovi,[3] 80 % česar se uporabi v proizvodnji vinilklorida, prekurzorja polivinilklorida (PVC). Uporaben je tudi v sintezi drugih organskih spojin, npr. etilendiamina, in kot topilo.
Nevarnosti[uredi | uredi kodo]
Snov je toksična (posebej ob vdihavanju zaradi lahke hlapnosti), korozivna in lahko vnetljiva,[4] verjetno tudi kancerogena. Hlapi v visokih koncentracijah delujejo narkotično. Tekočina in hlapi dražijo oči in kožo, ob kronični izpostavljenosti povzročajo dermatitis.
Toksičnost:
- LD50(oralno,podgana): 670 mg/kg
- LDL0 (oralno,človek): 286 mg/kg
- LC50 (inhal.,podgana): 1000 ppm/7h
1,2-Dikloretan je mikrobno slabo razgradljiv, njegova razpolovna doba v anoksičnih vodnih telesih je 50 let. Zaradi dobre topnosti in množične proizvodnje je v industrijskih okoljih pomembno onesnažilo (predvsem v podtalnici), katerega čiščenje je izredno zahtevno.[5]
Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. "#0271". National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
- ↑ 2,0 2,1 "Ethylene dichloride". Immediately Dangerous to Life and Health Concentrations (IDLH). National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
- ↑ Field, J.A.; Sierra-Alvarez, R. (2004). "Biodegradability of chlorinated solvents and related chlorinated aliphatic compounds". Rev. Environ. Sci. Biotechnol. Vol. 3. str. 185–254. doi:10.1007/s11157-004-4733-8.
- ↑ (19.5.2008) »1,2-Dichoroethane MSDS« (varnostni list). Mallinckrodt Chemicals. Pridobljeno 4.8.2010.
- ↑ De Wildeman, S.; Verstraete, W. (2003). "The quest for microbial reductive dechlorination of C2 to C4 chloroalkanes is warranted". Appl. Microbiol. Biotechnol. Vol. 61 no. 2. str. 94–102. doi:10.1007/s00253-002-1174-6. PMID 12655450.
