Pojdi na vsebino

Čredna imunost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Čredna[1][2] ali kolektivna imunost[3] pomeni posredno zaščito pred nalezljivimi boleznimi, ki nastane, kadar je velik delež prebivalstva imun proti okužbi, bodisi zaradi že prebolele okužbe ali pa zaradi cepljenja, s tem pa so pred okužbo zaščiteni tudi neimuni posamezniki.[4][5] V populaciji, v kateri je velik delež posameznikov razvilo imunost proti določeni okužbi, je namreč malo verjetno, da bi ti posamezniki prenašali bolezen in s tem se verige prenosov okužbe prekinejo oziroma omejijo.[6] Večji je delež imunih posameznikov, manjša je verjetnost, da bi neimuni posamezniki prišli v stik z okuženo osebo.[4]

Posamezniki lahko imunost razvijejo tako, da prebolijo okužbo, ali da prejmejo cepivo.[6] V populaciji nekateri posamezniki ne morejo prejeti cepiva zaradi svojega zdravstvenega stanja, na primer zaradi imunske pomanjkljivosti ali imunosupresivnega zdravljenja. Zanje je čredna imunost bistveni način zaščite pred nalezljivimi boleznimi.[7][8] Če se v populaciji doseže določen prag imunosti, se s pomočjo čredne imunosti lahko določena bolezem sčasoma odpravi.[8] Če se taka odprava bolezni doseže v svetovnem merilu, lahko pride do t. i. izkoreninjenja bolezni, kar pomeni, da ni več primerov okužb.[9] S čredno imunostjo zaradi uspešne precepljenosti prebivalstva smo dosegli izkoreninjenje črnih koz leta 1977, pojavnost številnih drugih nalezljivih bolezni pa se je močno zmanjšala.[10] Čredna imunost je mogoča le za prenosljive bolezni, torej tiste, ki se prenašako s posameznika na posameznika.[8] Tetanus, na primer, je prav tako kužna bolezen, vendar se ne prenaša s posameznika na posameznika in pri zaščiti čredna imunost nima vloge.[7]

Čredno imunost so kot naravni pojav prepoznali že v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko so ugotovili, da se je število novih okužb, potem ko je bilo znatno število otrok že prekuženih z ošpicami, začasno zmanjšalo, tudi med otroci, ki sicer niso imeli razvite imunosti.[11] Odtlej se je začelo uveljavljati množično cepljenje z namenom dosege čredne imunosti ter se izkazalo kot učinkovit način preprečevanja številnih nalezljivih bolezni.[12] Porajajoče se nasprotovanje cepljenju je začelo predstavljati izziv čredni imunosti in povzročilo, da v nekaterih skupnostih stopnja precepljenosti ni dovoljšnja in določene nalezljive bolezni ostajajo tam prisotne ali pa so se celo vrnile po obdobju obvladanja.[13][14][15]

Pozitivni učinki

[uredi | uredi kodo]

Zaščita neimunih posameznikov

[uredi | uredi kodo]

Nekateri posamezniki po cepljenju ne razvijejo imunosti ali pa iz medicinskih razlogov ne smejo prejeti cepiva.[16][17][7][16] Novorojenci na primer številnih cepiv ne morejo prejeti, in sicer zaradi varnostnih pomislekov in še ne povsem razvitega imunskega sistema.[18][3] Bolniki, si imajo pomanjkljiv imunski sistem na primer zaradi HIV-a/aidsa, limfoma, levkemije, rakave bolezni kostnega mozga, bolezni vranice, zdravljenja s kemoterapijo ali obsevanjem, lahko izgubijo imunost, ki so jo predhodno razvili, in zaradi imunske pomanjkljivosti cepiva nimajo učinka.[7][16][18][19]

Cepiva nasplošno nimajo 100-odstotne učinkovitosti in pri nekaterih posameznikih ne pride do ustreznega imunskega odziva, ki bi zagotavljal dolgoročno imunost. Tako v populaciji obstajajo posamezniki brez imunosti kljub cepljenju.[4][20][21] Nadalje nekateri posamezniki zaradi kontraindikacij ne smejo prejeti cepiv.[16] Poleg pomanjkanja imunosti lahko imajo ti posamezniki iz ranljivih skupin zaradi svojega zdravstvenega stanja zvečano dovzetnost za razvoj zapletov, če pri njih pride do okužbe; v primeru dovoljšnje stopnje imunosti v populaciji jih ščiti le čredna imunost.[7][16][21][22]

Visoka stopnja imunosti v določeni starostni skupini lahko ustvari čredno imunost tudi za druge starostne skupine.[10] Precepljenost odraslih proti oslovskemu kašlju zmanjša pojavnost bolezni tudi pri otrocih, ki so premajhni, da bi bili cepljeni in ki so sicer dovzetnejši za zaplete ob okužbi.[23][24] To je pomembno zlasti za stanje znotraj družine, kjer se zgodi največ prenosov okužb na majhne otroke.[10][21] Na enak način se ob dobri preepljenosti otrok proti pnevmokoknim okužbam zmanjša pojavnost bolezni pri njihovih mlajših, sicer neimunih sorojencih.[25] Cepljenje otrok proti pnevmokoknim in rotavirusnim okužbam je doprineslo k zmanjšanju števila primerov hospitalizacij zaradi teh okužb tudi pri necepljenih starejših otrocih in odraslih.[25][26][27] Gripa ima praviloma težji potek pri starejših bolnikih, vendar ima po drugi strani pri starejših bolnikih cepivo proti gripi manjšo učinkovitost zaradi oslabljenega imunskega sistema pri tej starostni skupini.[10][28] Precepljenost proti sezonski gripi pri šoloobveznih otrocih, pri katerih je cepivo učinkovitejše, je pokazala, da nudi zaščito v neki meri tudi za neprecepljeno starejšo populacijo.[10][28]

Pri spolno prenosljivih boleznih (SPB) lahko visoka stopnja imunosti pri posameznikih enega spola zagotovi čredno imunost, ki zaščiti tudi drugi spol.[12][29][30] Zato ustrezno visoka precepljenost proti SPB pri enem spolu pomaga pri znatnem zmanjšanju pojavnosti tudi pri drugem spolu.[29][30][31] Čredna imunost proti SPB, temelječa na precepljenosti ženske populacije, pa ni učinkovita pri zagotavljanju zaščite med istospolnimi moškimi.[30] Če je precepljenost med populacijo ciljnega spola prenizka, je smiselno cepljenje tudi populacije drugega spola, da se zagotovi dovoljšnja zaščita ciljnega spola.[29][30] Odprava SPB iz populacije je lahko težavna zaradi posameznikov z visokotveganim vedenjem; večina primerov okužb se sicer pojavi med posamezniki z zmernotveganim vedenjem, vendar pa večina prenosov okužb izhaja iz skupine posameznikov z visokotveganim vedenjem.[12] Zaradi teh razlogov je v nekaterih populacijah za dosego čredne imunosti potrebna ustrezna precepljenost visokotveganih skupin ali posameznikov obeh spolov.[12][30]

Izkoreninjenje bolezni

[uredi | uredi kodo]
Krava, zbolela za govejo kugo iz leta 1982. Zadnji poznani primer okužbe goveda z govejo kugo so zaznali leta 2001 v Keniji, od leta 2011 pa uradno velja za izkoreninjeno.

Če v populaciji pride do čredne imunosti in ta vztraja dovolj časa, se bolezen odpravi (eliminira), kar pomeni, da ni več novih endemičnih prenosov okužbe.[8] Če se takšna odprava bolezni doseže v svetovnem merilu in ko več let ni novih primerov okužbe, se lahko razglasi tako imenovano izkoreninjenje bolezni.[9] Izkoreninjenje je lahko končni učinek javnozdravstvenih pobud za nadzor nad širjenjem določene bolezni.[9][10]

Koristi izkoreninjenja so izničenje zbolevnosti in smrtnosti zaradi določene bolezni, finančni prihranki za posameznike, zdravstvo in vlade ter preusmeritev virov za nadzor nad dotično boleznijo v druge namene.[9] Doslej so v svetu s pomočjo cepljenja in čredne imunosti uspešno izkoreninili dve kužni bolezni, govejo kugo pri živini ter črne koze pri ljudeh.[4][10][32] Smo tudi blizu izkoreninjenja otroške ohromelosti,[33] vendar ga delno ovirajo nemiri med prebivalstvom ter nezaupanje v sodobno medicino v določenih predelih sveta.[4][34] Če se za cepljenje prostovoljno ne odloči dovoljšen delež prebivalstva, je za dosego izkoreninjenja bolezni lahko v pomoč obvezno cepljenje.[35][36][37][38]

Negativni učinki

[uredi | uredi kodo]

Nastanek novih sevov

[uredi | uredi kodo]

Čredna imunost predstavlja za dotični virus evolucijski pritisk, kar pomeni, da vpliva na evolucijo virusa s spodbujanjem nastanka novih sevov, ki bi »ubežali« imunosti in se zato lažje širili med prebivalstvom.[39][40] Na molekularni ravni to pomeni, da pride do antigenskega odmika (angl. antigenic drift), tako da se nakopiči dovolj mutacij v virusu v predelu genoma, ki zapisuje virusne antigene na njegovi površini, najpogosteje beljakovine, ki tvorijo virusno kapsido, ter se spremeni virusni epitop.[41][42] Lahko pa pride tudi do večje spremembe v zgradbi površinskih beljakovin virusa, tako imenovanega antigenskega premika (angl. antigenic shift) zaradi genetske rekombinacije.[43] Do antigenskega premika pride zlasti, ko kroži v populaciji več sevov istega virusa in pride do prerazporejanja segmentov virusnega genoma med sevi, kot rezultat pa se lahko pojavi nov serotip.[39][44] Posledica antigenskega odmika ali premika je lahko neprepoznavanje virusa s strani spominskih limfocitov T in s tem izguba imunosti na nov sev.[42][44] Epidemije virusov gripe in norovirusov povzročijo začasno čredno imunost, dokler se ne pojavijo novi dominantni sevi, ki povzročijo nove epidemije.[41][44] Zaradi evolucije virusov, ki predstavlja izziv čredni imunosti, so v razvoju široko nevtralizirajoča protitelesa in »univerzalna cepiva«, ki bi nudila zaščito ne le za določene serotipe.[40][45][46]

Razširitev drugih serotipov

[uredi | uredi kodo]

Zaradi visokega deleža imunih posameznikov se razširjenost določenih serotipov povzročitelja, proti katerih je cepivo učinkovito, močno zmanjša. Pri tem se lahko razširijo drugi serotipi.[47][48] Po uvedbi cepiva proti Streptococcus pneumoniae se je v populaciji močno zmanjšalo nosnožrelno nosilstvo serotipov, ki jih je pokrivalo cepivo, vključno z nekaterimi serotipi z znano odpornostjo proti antibiotikom;[25][49] povečalo pa se je nosilstvo serotipov, ki jih cepivo ni pokrivalo.[25][47][48] Pri tem ni prišlo do sorazmernega povečanja primerov bolezni, saj so bili serotipi, ki jih cepivo ni pokrivalo, manj invazivni.[47] Kasneje so prišla na tržišče pnevmokokna cepiva, ki nudijo zaščito tudi pred na novo razširjenimi serotipi in so tako uspešno obvladala njihovo širjenje.[25] Tudi v prihodnje obstaja možnost širjenja serotipov, za katere cepivo ne zagotavlja imunosti, zato razvijajo nove pristope za še širše pokritje serotipov, na primer z uporabo inaktiviranih živih cepiv, ki vsebujejo več površinskih antigenov, ali cepiv z beljakovinami, ki so prisotne pri čim širšem naboru serotipov.[25][50]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Maver Vodičar P., Šterbenc A., Poljak M. Napredek in ovire cepljenja proti človeškim papilomavirus. V: Mikrobiologija v javnem zdravstvu: zbornik predavanj z recenzijo / 10. Baničevi dnevi, 23. in 24. november 2018, Postojna; Sekcija za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe SZD in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Oddelek za javnozdravstveno mikrobiologijo Ljubljana; urednik Miroslav Petrovec]. - Ljubljana : Sekcija za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe SZD, 2018: 29–38.
  2. ↑ Lejko Zupanc T. Gripa. V: Zbornik prispevkov 26. strokovni seminar, Strokovni in organizacijski izzivi sezonskih okužb, Otočec, 16. marec 2017. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov na internistično infektološkem področjuLjubljana, 2018. Str. 6–15.
  3. ↑ 3,0 3,1 Kraigher A., Ihan A., Avčin T.: Cepljenje in cepiva, SZD, Inštitut za varovanje zdravja, 2011.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Fine, P.; Eames, K.; Heymann, D. L. (1. april 2011). »'Herd immunity': A rough guide«. Clinical Infectious Diseases. 52 (7): 911–916. doi:10.1093/cid/cir007. PMID 21427399.
  5. ↑ Gordis, L. (2013). Epidemiology. Elsevier Health Sciences. str. 26–27. ISBN 978-1455742516. Pridobljeno 29. marca 2015.
  6. ↑ 6,0 6,1 Merrill, R. M. (2013). Introduction to Epidemiology. Jones & Bartlett Publishers. str. 68–71. ISBN 978-1449645175. Pridobljeno 29. marca 2015.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 »Herd Immunity«. Oxford Vaccine Group, University of Oxford. Pridobljeno 12. decembra 2017.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Somerville, M.; Kumaran, K.; Anderson, R. (2012). Public Health and Epidemiology at a Glance. John Wiley & Sons. str. 58–59. ISBN 978-1118308646. Pridobljeno 29. marca 2015.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Cliff, A.; Smallman-Raynor, M. (11. april 2013). Oxford Textbook of Infectious Disease Control: A Geographical Analysis from Medieval Quarantine to Global Eradication. Oxford University Press. str. 125–36. ISBN 978-0199596614. Pridobljeno 29. marca 2015.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 Kim, T. H.; Jonhstone, J.; Loeb, M. (september 2011). »Vaccine herd effect«. Scandinavian Journal of Infectious Diseases. 43 (9): 683–689. doi:10.3109/00365548.2011.582247. PMC 3171704. PMID 21604922.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  11. ↑ *Hinman, A. R.; Orenstein, W. A.; Papania, M. J. (1. maj 2004). »Evolution of measles elimination strategies in the United States«. The Journal of Infectious Diseases. 189 (Suppl 1): S17–22. doi:10.1086/377694. PMID 15106084.
    *Sencer, D. J.; Dull, H. B.; Langmuir, A. D. (Marec 1967). »Epidemiologic basis for eradication of measles in 1967«. Public Health Reports. 82 (3): 253–256. doi:10.2307/4592985. JSTOR 4592985. PMC 1919891. PMID 4960501.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 Garnett, G. P. (1. februar 2005). »Role of Herd Immunity in Determining the Effect of Vaccines against Sexually Transmitted Disease«. The Journal of Infectious Diseases. 191 (Suppl 1): S97–106. doi:10.1086/425271. PMID 15627236.
  13. ↑ Quadri-Sheriff, M.; Hendrix, K. S.; Downs, S. M.; Sturm, L. A.; Zimet, G. D.; Finnell, S. M. (september 2012). »The role of herd immunity in parents' decision to vaccinate children: a systematic review«. Pediatrics. 130 (3): 522–530. doi:10.1542/peds.2012-0140. PMID 22926181.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  14. ↑ Dubé, E.; Laberge, C.; Guay, M.; Bramadat, P.; Roy, R.; Bettinger, J. (Avgust 2013). »Vaccine hesitancy: an overview«. Human Vaccines & Immunotherapeutics. 9 (8): 1763–1773. doi:10.4161/hv.24657. PMC 3906279. PMID 23584253.
  15. ↑ Ropeik, D. (Avgust 2013). »How society should respond to the risk of vaccine rejection«. Human Vaccines & Immunotherapeutics. 9 (8): 1815–1818. doi:10.4161/hv.25250. PMC 3906287. PMID 23807359.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Cesaro, S.; Giacchino, M.; Fioredda, F.; Barone, A.; Battisti, L.; in sod. (2014). »Guidelines on vaccinations in paediatric haematology and oncology patients«. Biomed Res. Int. 2014: 707691. doi:10.1155/2014/707691. PMC 4020520. PMID 24868544.
  17. ↑ Munoz, F. M. (2013). »Maternal immunization: An update for pediatricians«. Pediatric Annals. 42 (8): 153–158. doi:10.3928/00904481-20130723-09. PMID 23910028.
  18. ↑ 18,0 18,1 National Center for Immunization and Respiratory Diseases (2011). »General recommendations on immunization – recommendations of the Advisory Committee on Immunization Practices (ACIP)«. MMWR. Recommendations and Reports / Centers for Disease Control. 60 (2): 1–64. PMID 21293327.
  19. ↑ Wolfe, R. M. (2012). »Update on adult immunizations«. The Journal of the American Board of Family Medicine. 25 (4): 496–510. doi:10.3122/jabfm.2012.04.100274. PMID 22773718.
  20. ↑ Esposito, S; Bosis, S; Morlacchi, L; Baggi, E; Sabatini, C; Principi, N (2012). »Can infants be protected by means of maternal vaccination?«. Clinical Microbiology and Infection. 18 Suppl 5: 85–92. doi:10.1111/j.1469-0691.2012.03936.x. PMID 22862749.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Rakel, D.; Rakel, R. E. (2015). Textbook of Family Medicine. Elsevier Health Sciences. str. 99, 187. ISBN 978-0323313087. Pridobljeno 30. aprila 2015.
  22. ↑ Tulchinsky, T. H.; Varavikova, E. A. (26. marec 2014). The New Public Health: An Introduction for the 21st Century. Academic Press. str. 163–82. ISBN 978-0124157675. Pridobljeno 30. marca 2015.
  23. ↑ McGirr, A; Fisman, D. N. (2015). »Duration of Pertussis Immunity After DTaP Immunization: A Meta-analysis« (PDF). Pediatrics. 135 (2): 331–43. doi:10.1542/peds.2014-1729. PMID 25560446. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2019. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  24. ↑ Zepp, F; Heininger, U; Mertsola, J; Bernatowska, E; Guiso, N; Roord, J; Tozzi, A. E.; Van Damme, P (2011). »Rationale for pertussis booster vaccination throughout life in Europe«. The Lancet Infectious Diseases. 11 (7): 557–570. doi:10.1016/S1473-3099(11)70007-X. PMID 21600850.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 25,4 25,5 Pittet, L. F.; Posfay-Barbe, K. M. (2012). »Pneumococcal vaccines for children: A global public health priority«. Clinical Microbiology and Infection. 18 Suppl 5: 25–36. doi:10.1111/j.1469-0691.2012.03938.x. PMID 22862432.
  26. ↑ Nakagomi, O; Iturriza-Gomara, M; Nakagomi, T; Cunliffe, N. A. (2013). »Incorporation of a rotavirus vaccine into the national immunisation schedule in the United Kingdom: A review«. Expert Opinion on Biological Therapy. 13 (11): 1613–21. doi:10.1517/14712598.2013.840285. PMID 24088009.
  27. ↑ Lopman, B. A.; Payne, D. C.; Tate, J. E.; Patel, M. M.; Cortese, M. M.; Parashar, U. D. (2012). »Post-licensure experience with rotavirus vaccination in high and middle income countries; 2006 to 2011«. Current Opinion in Virology. 2 (4): 434–42. doi:10.1016/j.coviro.2012.05.002. PMID 22749491.
  28. ↑ 28,0 28,1 Kim, T. H. (2014). »Seasonal influenza and vaccine herd effect«. Clinical and Experimental Vaccine Research. 3 (2): 128–32. doi:10.7774/cevr.2014.3.2.128. PMC 4083064. PMID 25003085.
  29. ↑ 29,0 29,1 29,2 Lowy, D. R.; Schiller, J. T. (2012). »Reducing HPV-associated cancer globally«. Cancer Prevention Research. 5 (1): 18–23. doi:10.1158/1940-6207.CAPR-11-0542. PMC 3285475. PMID 22219162.
  30. ↑ 30,0 30,1 30,2 30,3 30,4 Lenzi, A; Mirone, V; Gentile, V; Bartoletti, R; Ficarra, V; Foresta, C; Mariani, L; Mazzoli, S; Parisi, S. G.; Perino, A; Picardo, M; Zotti, C. M. (2013). »Rome Consensus Conference – statement; human papilloma virus diseases in males«. BMC Public Health. 13: 117. doi:10.1186/1471-2458-13-117. PMC 3642007. PMID 23391351.
  31. ↑ Garland, S. M.; Skinner, S. R.; Brotherton, J. M. (2011). »Adolescent and young adult HPV vaccination in Australia: Achievements and challenges«. Preventive Medicine. 53 Suppl 1: S29–35. doi:10.1016/j.ypmed.2011.08.015. PMID 21962468.
  32. ↑ Njeumi, F; Taylor, W; Diallo, A; Miyagishima, K; Pastoret, P. P.; Vallat, B; Traore, M (2012). »The long journey: A brief review of the eradication of rinderpest«. Revue Scientifique et Technique (International Office of Epizootics). 31 (3): 729–746. PMID 23520729.
  33. ↑ Simonović Z., Vuzem S. Pomen dobre precepljenosti prebivalstva. Cepljenje proti nalezljivim boleznim - imamo zdravstveni delavci zares dovolj informacij? Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana, 2018: 62–68.
  34. ↑ Smith, K. A. (2013). »Smallpox: Can we still learn from the journey to eradication?«. The Indian Journal of Medical Research. 137 (5): 895–899. PMC 3734679. PMID 23760373.
  35. ↑ Perisic, A; Bauch, C. T. (2009). »Social contact networks and disease eradicability under voluntary vaccination«. PLOS Computational Biology. 5 (2): e1000280. Bibcode:2009PLSCB...5E0280P. doi:10.1371/journal.pcbi.1000280. PMC 2625434. PMID 19197342.
  36. ↑ Fu, F; Rosenbloom, D. I.; Wang, L; Nowak, M. A. (2011). »Imitation dynamics of vaccination behaviour on social networks« (PDF). Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences. 278 (1702): 42–49. doi:10.1098/rspb.2010.1107. PMC 2992723. PMID 20667876.
  37. ↑ Wicker, S; Maltezou, H. C. (2014). »Vaccine-preventable diseases in Europe: Where do we stand?«. Expert Review of Vaccines. 13 (8): 979–87. doi:10.1586/14760584.2014.933077. PMID 24958075.
  38. ↑ Fukuda, E.; Tanimoto, J. (2014). Impact of Stubborn Individuals on a Spread of Infectious Disease under Voluntary Vaccination Policy. Springer. str. 1–10. ISBN 978-3319133591. Pridobljeno 30. marca 2015.
  39. ↑ 39,0 39,1 Rodpothong, P; Auewarakul, P (2012). »Viral evolution and transmission effectiveness«. World Journal of Virology. 1 (5): 131–134. doi:10.5501/wjv.v1.i5.131. PMC 3782273. PMID 24175217.
  40. ↑ 40,0 40,1 Corti, D; Lanzavecchia, A (2013). »Broadly neutralizing antiviral antibodies«. Annual Review of Immunology. 31: 705–742. doi:10.1146/annurev-immunol-032712-095916. PMID 23330954.
  41. ↑ 41,0 41,1 Bull, R. A.; White, P. A. (2011). »Mechanisms of GII.4 norovirus evolution«. Trends in Microbiology. 19 (5): 233–240. doi:10.1016/j.tim.2011.01.002. PMID 21310617.
  42. ↑ 42,0 42,1 Ramani, S; Atmar, R. L.; Estes, M. K. (2014). »Epidemiology of human noroviruses and updates on vaccine development«. Current Opinion in Gastroenterology. 30 (1): 25–33. doi:10.1097/MOG.0000000000000022. PMC 3955997. PMID 24232370.
  43. ↑ https://www.termania.net/slovarji/mikrobioloski-slovar/5545583/antigenski-premik?query=shift&SearchIn=All&sl=61, Mikrobiološki slovar - Slovensko mikrobiološko društvo, vpogled: 26. 4. 2020.
  44. ↑ 44,0 44,1 44,2 Pleschka, S (2013). »Overview of Influenza Viruses«. Swine Influenza. Current Topics in Microbiology and Immunology. Zv. 370. str. 1–20. doi:10.1007/82_2012_272. ISBN 978-3642368707. PMID 23124938.
  45. ↑ Han, T; Marasco, W. A. (2011). »Structural basis of influenza virus neutralization«. Annals of the New York Academy of Sciences. 1217 (1): 178–190. Bibcode:2011NYASA1217..178H. doi:10.1111/j.1749-6632.2010.05829.x. PMC 3062959. PMID 21251008.
  46. ↑ Reperant, L. A.; Rimmelzwaan, G. F.; Osterhaus, A. D. (2014). »Advances in influenza vaccination«. F1000Prime Reports. 6: 47. doi:10.12703/p6-47. PMC 4047948. PMID 24991424.
  47. ↑ 47,0 47,1 47,2 Weinberger, D. M.; Malley, R; Lipsitch, M (2011). »Serotype replacement in disease after pneumococcal vaccination«. The Lancet. 378 (9807): 1962–1973. doi:10.1016/S0140-6736(10)62225-8. PMC 3256741. PMID 21492929.
  48. ↑ 48,0 48,1 McEllistrem, M. C.; Nahm, M. H. (2012). »Novel pneumococcal serotypes 6C and 6D: Anomaly or harbinger«. Clinical Infectious Diseases. 55 (10): 1379–86. doi:10.1093/cid/cis691. PMC 3478140. PMID 22903767.
  49. ↑ Dagan, R (2009). »Impact of pneumococcal conjugate vaccine on infections caused by antibiotic-resistant Streptococcus pneumoniae«. Clinical Microbiology and Infection. 15 Suppl 3: 16–20. doi:10.1111/j.1469-0691.2009.02726.x. PMID 19366365.
  50. ↑ Lynch Jp, 3rd; Zhanel, G. G. (2010). »Streptococcus pneumoniae: Epidemiology and risk factors, evolution of antimicrobial resistance, and impact of vaccines«. Current Opinion in Pulmonary Medicine. 16 (3): 217–225. doi:10.1097/MCP.0b013e3283385653. PMID 20375783.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čredna_imunost&oldid=6278288«