Upori slovenskih vojakov (1918)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Upornike,obsojene na smrt peljejo na strelišče, 16.5.1918 Judenburg

Upori slovenskih vojakov so bili vojaški upori slovenskih pripadnikov avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno. Odvijali od februarja do oktobra 1918. Težak vojnopolitiči položaj Avstro-Ogrske in pomanjkanje je vplivalo tudi na vojaštvo. Tako je pomlad 1918 v avstro-ogrsko vojsko vnesla nemir in nezadovoljstvo, ki sta se razplamtela v sedmih velikih vojaških uporih, med njimi so bili kar trije upori slovenskih vojakov.

Prvi velik vojaški upor, v katerem so bili udeleženi tudi Slovenci, je izbruhnil februarja v vojni mornarici takoj po splošni stavki janurja 1918.

Največ vojaških uporov je bilo od sredine maja do julija 1918 v zaledju na Slovaškem, Poljskem, Češkem, Moravskem, Štajerskem in Kragujevcu v nadomestnih enotah s pretežno slovanskimi vojaki. V njih so imeli največjo vlogo vojaki, ki so se po oktobrski revoluciji navzeli revolucionarnih idej. Večina je bila izpuščena iz ruskega vojnega ujetništva in zaradi pomanjkanja vojakov ponovno mobilizirana v avstro-ogrsko vojsko. Tako je se v dveh mesecih zgodilo 15 uporov, vsi med vojaki, ki so se odpravljali na fronto. Med njimi so bili tudi 3 upori slovenskih vojakov v dopolnilnih enotah 17. pešpolka v Judenburgu, 97. pešpolka v Radgoni ter 7. lovskega bataljona v Marauu. Vsi upori so bili zadušeni, voditelji pa postreljeni.

Judenburg[uredi | uredi kodo]

Najbolj slaven upor slovenskih vojakov se je zgodil v Judenburgu, 12. maja, ko se je v Judenburgu na Zgornjem Štajerskem uprl nadomestni bataljon slovenskega 17. pešpolka, ki je bil pripravljen za odhod na bojišče. To je bil prvi velik vojaški upor v zaledju Avstro-Ogrske.

V mestu je bil sedež dopolnilnega 17. pešpolka, v katerem so bili vojaki z Kranjske, večinoma slovenske narodnosti. Upor je izbruhnil 12. maja ko se je uprlo okoli 1.300 vojakov 40. pohodnega bataljona, ki bi moral v naslednjih dneh na fronto, delno pa so se njih pridružili vojaki iz 41. in 42. pohodnega bataljona. Cilj upora je bil prenehanje vojne in vrnitev domov, mir in nacionalna osvoboditev. Vojaki so v spopadih, ki so terjali več padlih, osvojili večino pomembnih objektov v mestu (vojašnica z več objekti, železniška postaja, skladišče streliva in orožja), vendar je častnikom uspelo pobegniti in poklicati pomoč. Večina upornikov je po osvojitvi mesta neorganizirano krenila domov.

V protiakciji so vojaške enote, ki jih je vodil general Anton Kosel, iz Brucka, Celovca in Leobna, 13. maja zasedle mesto, nato pa zasledovale uporne vojake po mestni okolici. Večino upornih vojakov so zajeli do konca meseca.

Uvedeno je bilo naglo vojno sodišče. Vodje upora, ki so ostali v Judenburgu, so bili aretirani in postavljeni pred naglo vojaško sodišče; to je 6 udeležencev (enega zaradi ropa) obsodilo na smrt z ustrelitvijo (Anton Hafner, Karel Možina, Lojze Štefanič, Lojze Rogelj in Joso Dautović), druge pa na zaporne kazni. Ustreljeni so bili 16 oz. 18. maja v Judenburgu ob navzočnosti postrojenega moštva. Leta 1923 so ustreljene vojake prekopali in 2. junija slovesno pokopali pri Sv. Križu (danes Žale) v Ljubljani. Leta 1939 so posmrtne ostanke prenesli v kostnico žrtev 1. svetovne vojne, ki so jo po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja leta 1939 zgradili na Žalah.

O uporu je pisal tudi slovenski pisatelj Prežihov Voranc v svojem romanu Doberdob.

Murau[uredi | uredi kodo]

Boštjan Olip (1892 – 1918)

Uporu v Judenburgu je že čez dva dni sledil upor slovenskega vojaštva v Murauu, ko so se pod vodstvom ruskega povratnika Boštjana Olipa uprli pripadniki 7. lovskega bataljona. Zvečer 14. maja 1918 se je uprla 1 od obeh nadomestnih stotnij 7. lovskega bataljona, sestavljena iz 200 pripradnikov slovenske narodnosti. Vojaki so oplenili in zažgali skladišče streliva. Upor je dopoldne 15. maja zadušil asistenčni oddelek. Naglo sodišče je Boštjana Olipa kot vodjo upora obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Ustrelili so ga še istega dne.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Cvirn, J. idr. (1999). "Deklaracijsko gibanje, soška fronta in konec 1. svetovne vojne". V: Ilustrirana zgodovina Slovencev (str. 302-3); uredniki Vidic M., Brenk L. in Ivanič M. Ljubljana: Mladinska knjiga. ISBN 86-11-15664-1
  • Sluga, M. (2007). Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. (diplomsko delo)