Renzo Piano

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Renzo Piano
Portret
Piano leta 2015
Rojstvo14. september 1937({{padleft:1937|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2][…] (86 let)
Genova[4]
Državljanstvo Italija[5]
Poklicarhitekt, politik

Renzo Piano [rènco pjáno], italijanski arhitekt in inženir, * 14. september 1937, Genova, Italija.

Piano je eden najvidnejših sodobnih arhitektov. Med najpomembnejšimi zgradbami, ki jih je načrtoval, so Center Georges Pompidou v Parizu (skupaj z Richardom Rogersom, 1977), The Shard v Londonu (2012), Muzej ameriške umetnosti Whitney v New Yorku (2015) in Kulturni center fundacije Stavros Niarchos v Atenah (2016). Leta 1998 je dobil Pritzkerkerjevo nagrado za arhitekturo.

Piano je načrtoval tudi nov genovski most, zgrajen leta 2020, ki je nadomestil porušen viadukt Morandi.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Terminal Mednarodnega letališča Kansai

Rodil se je v družini gradbenikov in šolal na Politehniški univerzi v Milanu, kjer je diplomiral leta 1964. Kariero je začel kot sodelavec v arhitekturnih birojih več znamenitih arhitektov, najprej pri Louisu Kahnu v Filadelfiji (1965–1970) in nato pri Z.S. Makowskyju v Londonu. Leta 1971 je z Richardom Rogersom ustanovil biro Piano & Rogers in v sodelovanju s še enim arhitektom, Gianfrancom Franchinijem, ustvaril znameniti Pompidoujev center v Parizu.

Nato je med 1977 in 1981 sodeloval z inženirjem Petrom Riceom (L'Atelier Piano and Rice), leta 1981 pa je ustanovil Renzo Piano Building Workshop, ki ima zdaj okrog 150 zaposlenih in pisarne v Parizu, Genovi ter New Yorku. Oblikoval je vrsto muzejskih in drugih kulturnih zgradb v Evropi in Združenih državah Amerike, pri čemer kritiki njegove stvaritve opisujejo kot lahke, elegantne in odprte.

Med odmevnejšimi zgrajenimi stvaritvami v zadnjih desetletjih so muzej znanosti NEMO v Amsterdamu in poslopje Kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu ter megaprojekti, kot sta 1,7 kilometra dolg glavni terminal Mednarodnega letališča Kansai in nebotičnik Črepinja, ob dokončanju leta 2012 najvišja stavba v Evropski uniji. Nekateri drugi projekti so kontroverzni, predvsem nova mestna vrata Valette na Malti, zaradi katerih mestu grozi izguba statusa Unescove svetovne dediščine.[6] Januarja 2019 je v Genovi predstavil načrt za nov viadukt Morandi, ki bo nadomestil prejšnjega, ki se je 14. avgusta 2018 med nevihto delno zrušil. Nov most je bil odprt 3. avgusta 2020.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi Pritzkerjevo nagrado, najpomembnejše priznanje v arhitekturi. Žirija ga je v svoji utemeljitvi primerjala z Leonardom da Vincijem in Michelangelom.[7]

Med drugimi priznanji sta Erazmova nagrada za dosežke v humanizmu istoimenskega sklada iz Nizozemske in položaj dosmrtnega senatorja Italijanske republike.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. SNAC — 2010.
  2. Akademija umetnosti Berlin — 1696.
  3. StructuraeRatingen: 1998.
  4. Muschamp H. Renzo Piano Wins Architecture's Top Prize // The New York TimesManhattan, NYC: New York Times Company, A. G. Sulzberger, 1998. — ISSN 0362-4331; 1553-8095; 1542-667X
  5. spletna zbirka Museum of Modern Art
  6. »Unesco to probe City Gate project«. Times of Malta. 22. julij 2013. Pridobljeno 21. novembra 2015.
  7. »Jury Citation: Renzo Piano«. The Pritzker Architecture Prize. Pridobljeno 21. novembra 2015.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]