Predloga:Izbrano/43. teden 2015

Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Umor cesarja Mavricija je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje t. i. makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Dokončno usodo je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel, cesarstvo pa se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Navkljub kasnejšem restavriranju pod dinastijo Paleologov je cesarstvo ostalo kot majhna rivalska država, ki se je vztrajno krčila na račun sosed. Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so dokončno osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca s padcem Konstantinopla leta 1453. Preberite več ...