Navadna tisa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Navadna tisa
Poganjek s plodovi
Poganjek s plodovi
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Pinophyta (iglavci)
Razred: Pinopsida (iglavci)
Red: Pinales
Družina: Taxaceae (tisovke)
Rod: Taxus (tisa)
Vrsta: T. baccata
Znanstveno ime
Taxus baccata
L.

Navadna tisa (znanstveno ime Taxus baccata) je iglavec iz družine tisovk, ki je v Sloveniji zavarovana rastlina od leta 1976[1].

Opis[uredi | uredi kodo]

Navadna tisa je počasi rastoče drevo, ki v višino doseže med 10 in 15 metrov in ima sprva široko stožčasto, kasneje pa kupolasto krošnjo. Prenese velika temperaturna nihanja in nizke temperature ter močno obrezovanje, zaradi česar je priljubljeno okrasno drevo ter drevo za žive meje. Ima rdečkasto lubje, suličaste, sploščene, temnozelene liste dolžine 1–4 centimetrov in širine 2–3 milimetre, spiralno urejene na deblu, baze listov pa so zasukane, tako da se listi na vsaki strani stebla uredijo v vrsto.

Storži so močno preobraženi. Vsak vsebuje posamezno seme dolžine 4–7 mm in ga obdaja preobražena luska, ki se razvije v aril, tj. mehak, svetlordeč jagodičast, na enem koncu odprt mesnat ovoj dolžine 8–15 mm. Arili dozorijo v 6–9 mesecih po oprašitvi, nato pa jih pozobajo drozgi, pegami in druge ptice, ki nato z blatom raztrosijo v trdem ovoju nepoškodovana semena.[2]. Moški storži so zaobljeni, premera 3–6 mm in sipajo pelod zgodaj spomladi.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Tisovina je trd, žilav, vendar elastičen les. Zaradi te lastnosti se je že od kamene dobe dalje tisa uporabljala za izdelavo orožja, zlasti lokov, kasneje pa tudi pohištva.

Vsi deli rastline so strupeni razen mesnatega rdečega ovoja semena. Glavni toksin v navadni tisi je alkaloid taksin[3], poleg tega pa rastlina vsebuje tudi efedrin. Rastlina ostane toksična tudi, ko je posušena, z izhlapevanjem vode pa se njena toksičnost celo povečuje[4]. Znaki zastrupitve se kažejo v slabosti, bruhanju, driski, motnjah srca in krvnega obtoka, okvarah jeter in ledvic. Ob zaužitju prevelike količine alkaloidov lahko nastopi smrt zaradi zadušitve.

Konji so med vsemi živalmi najmanj odporni na taksin. Zanje je smrtni odmerek že med 200–400 mg/kg telesne mase. Krave, prašiči in ostale domače živali so nekoliko bolj odporne na taksin[5].

Zdravilne lastnosti[uredi | uredi kodo]

V preteklosti so poparek iz tisinih vejic uporabljali kot zdravilo proti steklini, glistam, padavici, davici in vnetju mandljev. Nekatere ženske so pripravke iz tise jemale kot abortiv, vendar so se take uporabe večkrat končale tudi s smrtnim izidom. Nedavno so v iglicah in skorji tise odkrili zdravilo proti nekaterim vrstam raka.

Največja tisa v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Nad Solčavo, na Šturmovem hribu pri obnovljeni domačiji »Na hribu« pod Hribarsko zijalko, raste na ozkem gozdnatem grebenu največja navadna tisa v Sloveniji. Prav zaradi izpostavljene lege jo je pogosto zadela strela in ji odbila vrh. V preteklosti so jo izkoriščali tudi ljudje za cvetnonedeljske butare in nagrobne vence. Drevo ima obseg 240 cm, visoko pa je 9 m. Starost ocenjujejo med 500 in 700 let. Zaradi izjemnih dimenzij, je ta tisa razglašena za naravni spomenik.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Gorske rastline". Planinska zveza Slovenije. Pridobljeno dne 2013-09-18. 
  2. ^ Thomas, Peter A.; Packham, John R. (2007). Ecology of Woodlands and Forests: Description, Dynamics and Diversity. Cambridge [u.a.]: Cambridge Univ. Press. str. 226–227. ISBN 0521542316. 
  3. ^ "How poisonous is the yew?". Ancient-yew.org. Pridobljeno dne 2010-07-22. 
  4. ^ "Yew". Provet. Pridobljeno dne 23 March 2013. 
  5. ^ Tiwary, A. K.; Puschner, B.; Kinde, H.; Tor, E. R. (2005). "Diagnosis of Taxus (Yew) poisoning in a horse" (pdf). Journal of Veterinary Diagnostic Investigation 17 (3): 252–255. doi:10.1177/104063870501700307. PMID 15945382. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]