Mihajlo Rostohar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mihajlo Rostohar

Mihajlo Rostohar, slovenski psiholog, pisatelj, politik in učitelj, * 30. julij 1878, Brege, † 5. avgust 1966, Golek.

Imel je pomembno vlogo pri ustvarjanju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Z Ivanom Hribarjem in Danilom Majaronom so imeli pomembno vlogo pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani. Rostoharja danes poznamo kot psihologa in znanstvenika, bil pa je tudi vojak in politik, od dijaških let narodno zaveden Slovenec.

Biografija[uredi | uredi kodo]

Rostohar se je rodil v kmečki družini v Bregah pri Krškem, ki je bilo takrat del Avstro-Ogrske monarhije. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Kranju. Študiral je filozofijo na Dunaju, nato pa na univerzi v Gradcu pri A. Meiningu. Diplomiral je na Dunaju leta 1905. Po enem letu dela kot nadomestni srednješolski učitelj v Beljaku, se je odločil za akademsko kariero.[1]

Študij je nadaljeval v Pragi, Leipzigu (pod nadzorom Wilhelma Wundta), Hallu in Berlinu. Na Univerziteti Charles v Pragi je habilitiral za docenta. Med 1. svetovno vojno je sodeloval v italijanski kampanji, potem pa se je leta 1918 priključil formaciji Slovencev, Hrvatov in Srbov. Leta 1919 se je preselil na Češkoslovaško, kjer je nadaljeval akademsko kariero. Po nacističnem zavzetju Češke in Moravske leta 1939 se je vrnil v Slovenijo. Po 2. svetovni vojni je odšel na Češkoslovaško, ampak se je leta 1948 vrnil v Jugoslavijo.

Politična kariera[uredi | uredi kodo]

Aktivno se je vključeval v slovensko javno življenje. Skupaj z drugimi študenti iz Prage je pomagal pri predstavljanju političnih in socialnih misli Tomasa G. Masaryka slovenskim deželam[2]. Bil je blizu naprednim idejam, ampak se za razliko od drugih Slovencev, ki so sledili Masaryku, ni pridružil socialno demokratski stranki, ampak se je postavil na stran nacionalno liberalne stranke. Med prvo balkansko vojno je javno podprl idejo o avtonomni Albaniji, pri čemer je imel podobne argumete kot Avstrijsko-Madžarska diplomacija[3]. V njegov bran je pisatelj Ivan Cankar ustvaril slavno predavanje Slovenci in Jugoslovani, ki ga je podal v Ljubljani leta 1913. Ob koncu prve svetovne vojne so bile mnoge vojaške enote Avstrijsko-madžarske vojske na območju Vojvodine Kranjske. Mnogo od teh vojakov in oficirjev je bilo Slovencev. Oktobra 1918 je prišlo do veliko pobegov. 28. oktobra 1918 so se člani Slovenskega nacionalnega sveta zbrali v hotelu Union in sprejeli sklep o organizaciji političnega zborovanja na Kongresnem trgu naslednji dan. Kljub temu, da vojaki in oficerji niso smeli sodelovati na protestu, se jih je 200 le-tega udeležilo. Mihajlo Rostohar je z balkona, kjer so vodje protesta govorile množici, zavpil: »Mi, vojaki, zapuščamo Avstrijo in poslušnost prisegamo našemu narodu, Jugoslaviji!«[navedi vir] V noči na 30. oktober 1918 je zbral še druge slovenske vojake in oficirje. Pridružili so se tudi vojaki in oficirji iz 53-ega polka iz Zagreba, skupaj s srbskimi in ruskimi vojnimi ujetniki, ki jih je bilo približno 600. Obkrožili so barake na Kodeljevem in razorožili bataljon Avstrijsko-Madžarske vojske [4]. Po prvem uspehu, so se Slovenski oficirji in vojaki bali vojske pod kontrolo Avstrijsko-madžarskega maršala Svetozarja Borojevića. Rostohar je zato organiziral, da so slovenski oficirji pripravljali letake v različnih jezikih in vabili vojake, ki so bili pod komando Svetozarja Borojevića, da se mirno umaknejo in ne začnejo konfliktov. Te aktivnosti so pomagale pri mirnem prevzetju kontrole nad Ljubljano[5].

Psihološka kariera[uredi | uredi kodo]

Rostohar je študiral na Dunaju in Grazu pri profesorju Alexiusu Meinungu. Leta 1906 je bil na Dunaju promoviran za doktorja filozofije, ko je zagovarjal dizertacijo z naslovom Über die Hypothese. Ihre wissenschaftliche Bedeutung (O hipotezi. Njeni znanstveni pomembnosti).[6] Eno leto je bil suplement na gimnaziji v Beljaku. Potem je odšel v Prago, kjer se je na pobudo profesorja T.G. Masaryka izpopolnjeval v eksperimentalni psihologiji na Wundtovem psihološkem inštitutu v Leipzigu, Strumpfovem v Berlinu in Külpejevem v Würzburgu. Na češkem vseučilišču v Pragi je leta 1910 pri profesorju Masaryku pripravil habilitacijsko delo Theorie hypothetickeho soudu. Leta 1911 je postal docent FF na praški univerzi. Na fiziološkem inštitutu MF je l. 1912 ustanovil prvi psihološki laboratorij na češkoslovaškem. Študiral je tudi v Pragi, kjer je leta 1911 začel poučevati kot izredni profesor na Karlovi univerzi. Leta 1918, po prihodu v Ljubljano, je postal glavni pobudnik za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Tako je bila na njegovo pobudo leta 1918 ustanovljena Vseučilniška komisija pri Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. Napisal je prvi statut univerze in naredil načrte za ustanovitev Psihološkega univerzitetnega inštituta v Sloveniji. Kljub vsem aktivnostim ni bil izbran za profesorja. Zato je zapustil Ljubljano in se vrnil v Prago, kjer je zasedel mesto na Karlovi univerzi. Leta 1922 so prenesli docenturo na novoustanovljeno univerzo v Brno in začel je poučevati na FF Masarykove univerze v Brnu, kjer je bil zaposlen do okupacije Češkoslovaške 1939. Na univerzi je leta 1925 ustanovil samostojni oddelek za psihologijo ali psihološki inštitut za eksperimentalno psihologijo. Na njegovo pobudo je leta 1926 v Brnu začel delovati pedagoški muzej, od 1936 pa je bil glavni urednik revije Psychologie. Po koncu druge svetovne vojne in do leta 1948 je poučeval na univerzi v Brnu. Od leta 1948 je bil zaposlen na univerzi v Ljubljani kot predstojnik Psihološkega oddelka. Tudi po upokojitvi, leta 1959, je bil še akttiven. Bil je prvi predsednik Društva psihologov Slovenije, ki se je takrat imenovalo Slovenska sekcija Združenja psihologov Jugoslavije, pa tudi prvi predstojnik poklicne svetovalnice v Ljubljani[7]. Bil je začetnik empirične psihologije in mnogih drugih psiholoških smeri in študijskih predmetov v Sloveniji (obča, socialna, razvojna in politična psihologija).Mnogo del je objavil na Češkem, v Nemčiji, Franciji in Sloveniji.

Svojo profesionalno izobrazbo je uporabil pri analiziranju moralnega pomena naroda. Verjel je, da je jedro nacionalnosti zavedanje pripadnosti in občutek, ki ga taka ozaveščenost ustvari.

Pomembnejša odkritja[uredi | uredi kodo]

Leta 1912 je med razumniki Avstro-Ogrske izvedel anketo o nacionalnem počutju, pripadnosti,odnosu do drugih narodov itd., ki je bila prva raziskava javnega mnenja v Evropi (morda tudi na svetu). Poleg tega je empirično raziskoval psihološke pojave kot so predstave, domišljija, sinestezije, pojmi, geometrične iluzije, pozornost in branje. V raziskavah pojmov in predstav je ugotovil način razvijanja in propadanja. Rostohar je s teorijo psihičnih struktur zavrnil psihološki elementarizem. Prikazal je proces integriranja, ki spomni na sodobne kognitivne modele človekovega procesiranja informacij. Veliko je deloval na področju jezika, branja, govora, pisal pa je tudi o odnosu med mišljenjem in branjem. Izoblikoval je tudi svoje pojmovanje motivacije[8].

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

  • Uvod v znanstveno mišljenje (1910)
  • Theorie hypotetickeho soudu (1911)
  • Za novi socializem (1923)
  • Studiez vyvojové psyhologie. Dil 1 (1928)
  • Psychologcké zaklady počatečniho čteni s praktickym návodem ke čteni (1934)
  • Psyhologie sociàlni (1948)
  • Psychopatologie (1948)
  • Psychologie jako veda o subjektivni skotečnosti (1950)
  • Obča psiholgija (1951)
  • Socialna psihologija (1952)
  • Pedopsihologija (1953)
  • Osnove obče psihologije (1964)
  • Osnove socialne psihologije(1965)
  • Psihologija (1966)

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Trstenjak, AntonRostohar Mihajlo. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
  2. ^ Irena Gantar Godina, Masaryk in masarykovstvo pri Slovencih (Ljubljana: Slovenska matica, 1987)
  3. ^ Ude, Lojze (1972). Slovenci in jugoslovenska skupnost. Založba Obzorja. str. 62. "Teda je prišel Rostohar na idejo, da brani avtonomijo Albanije - z argumenti avstrijske diplomacije. Slovenski tisk ga silovito napadel, posebno Dan." 
  4. ^ JAN KRLÍN (2006). "Narodni svet v Ljubljani leta 1918". Pridobljeno dne 6.1.2011. "Rostohar je s pomočjo revolucionarnega odbora slovenskih oficirjev v rezervi, topništva 53. hrvaškega polka in osvobojenih ruskih in srbskih ujetnikov v noči z 29. na 30. oktober 1918 obkolil madžarsko vojašnico na Kodeljevem (mestni del Ljubljane) in prisilil vojsko h kapitulaciji." 
  5. ^ JAN KRLÍN (2006). "Narodni svet v Ljubljani leta 1918". Pridobljeno dne 6.1.2011. "Naslednja nevarnost, ki je grozila slovenskim oblastem, je bila soška vojska maršala Boroeviča. Po Rostoharjevih spominih sodeč je dal oficirski odbor v Ljubljani natisniti letake v različnih jezikih, ki so bili namenjeni vojakom soške vojske, da bi se v miru vrnili domov in se ne bi več bojevali." 
  6. ^ "Jurij Perovšek, Polemika Uščeničnik — Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letah 1912—1913" (pdf). str. 2. Pridobljeno dne 6.1.2011. "Mihajlo Rostohar (1878—196) je studiral filosofijo na Dunaju, nato v Gradcu pri profesoru Alexiusu Meinongu. Leta 1906 je bil na Dunaju promoviran za doktora filozofije, z disertacijo Uber die Hypotesse, Ihre Wissenshatfliche." 
  7. ^ Pečjak, V. (1996). Simpozij o življenju in delu Mihajla Rostoharja. Vestnik, 27, 15-17
  8. ^ Pečjak, V. (1996). Simpozij o življenju in delu Mihajla Rostoharja. Vestnik, 27, 15-17

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Irena Gantar Godina: Masaryk in Masarikovstvo pri Slovencih, Slovenska matica 1987
  • A. Lovrenčič:Povezava Rostoharjevega odhoda iz Ljubljane (1918) z njegovim pogledom na narodno vprašanje Anthropos 1996, štev. 5-6,
  • Igor Grdina: Slovenci med tradicijo in perspektivo politični mozaik 1860-1918, Študentska založba 2003,
  • spletna stran Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani
  • Pečjak, V.(1996). Simpozij o delu Mihajla Rostoharja. Vestnik, 27, 15-17.