Maghemit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Maghemit
Maghemit iz Ganceda, Provinca Chaco, Argentina
Splošno
KategorijaIV. razred: Oksidi in hidroksidi
Kemijska formulaγ-Fe2O3
Strunzova klasifikacija04.BB.15
Kristalna simetrijaizometrična tetartoidalna
H-M simbol: (2 3)
prostorska skupina: P 213
Osnovna celicaa = 8,33 Å; Z = 8 ali a = 8,35 Å c = 24,99 Å; Z = 32 za tetragonalno supercelico
Lastnosti
Barvarjava, modrikasto črna, v prepuščeni svetlobi rjav do rumen, v odbiti svetlobi bel do modrikasto siv
Kristalni habitmikrokristaliničen, masivni agregati
Razkolnostbrez
Lompodškoljkast
Trdota5
Sijajmoten
Barva črterjava
Prozornostprosojen, v tankih slojih prozoren
Specifična teža4,860 (izračunana)
Optične lastnostiizotropen
Drugomočno magneten
Sklici[1][2][3]

Maghemit je železov mineral iz skupine oksidnih mineralov s kemijsko furmulo Fe2O3 ali γ-Fe2O3). Ima enako zgradbo kot magnetit, se pravi da spada med spinelske ferite. Je ferimagneten.

Maghemit se lahko obravnava tudi kot magnetit s pomanjkanjem Fe(II) s formulo [4] v kateri predstavlja nezaseden prostor, tetraedrski položaj in oktaedrski položaj.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Maghemit nastaja s preperevanjem ali nizkotemperaturno oksidacijo spinelov, ki vsebujejo Fe(II). Takšna sta na primer magnetit in titanov magnetit. Je pogost rumen pigment v kopenskih sedimentih in zemlji, ki se pojavlja skupaj z magnetitom, ilmenitom, anatasom, piritom, markazitom, lepidokrocitom in getitom.[1]

Porazdelitev kationov[uredi | uredi kodo]

Eksperimentalne[5] in teoretične[6] ugotovitve kažejo, da Fe(III) kationi in praznine težijo k umestitvi na oktaedrske položaje, kar maksimira homogenost porazdelitve in minimizira elektrostatsko energijo kristala.

Elektronska struktura[uredi | uredi kodo]

Maghemit je polprevodnik s prepovedanim energijskim pasom približno 2 eV.[7] Natančna širina pasu je odvisna od elektronskega spina.[6]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Maghemit ima ferimagnetno ureditev z visoko Néelovo temperaturo (~950 K), ki skupaj z nizko ceno in veliko kemično stabilnostjo zagotavlja široko paleto aplikacij. Že od 1940 let se uporablja kot pigment na magnetnih medijih za zapisovanje podatkov.[8]

Nanodelci maghemita se uporabljajo v biomedicini, ker so biološko skladni in za človeka nestrupeni, njihove magnetne lastnosti pa omogočajo manipulacijo z zunanjimi magnetnimi polji.[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Handbook of Mineralogy
  2. Maghemite on Mindat
  3. Maghemite on Webmineral
  4. R. M. Cornell, U. Schwertmann (2003). The iron oxides: structure, properties, reactions, occurrences, and uses. Str. 32. Wiley-VCH.
  5. C. Greaves (1983). J. Solid State Chem. 49 (325).
  6. 6,0 6,1 R. Grau-Crespo, A.Y. Al-Baitai, I. Saaudoune, N.H. de Leeuw (2010). Vacancy ordering and electronic structure of γ-Fe2O3 (maghemite): a theoretical investigation. J. Phys. Condens. Matter 22: 255401. http://iopscience.iop.org/0953-8984/22/25/255401.
  7. M.I. Litter, M. A. Blesa (1992). Can. J. Chem. 70: 2502.
  8. R. Dronskowski (2001). The little maghemite story: A classic functional material. Adv. Funct. Mater. 11 (27). [1].
  9. Q.A. Pankhurst, J. Connolly, S.K. Jones, J. Dobson (2003). Applications of magnetic nanoparticles in biomedicine. J. Phys. D: Appl. Phys. 36: R167.