Jezero, Trebnje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jezero, Trebnje
Jezero, Trebnje is located in Slovenija
Jezero, Trebnje
Jezero, Trebnje
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°53′48.38″N 15°3′54.71″E / 45.8967722°N 15.0651972°E / 45.8967722; 15.0651972Koordinati: 45°53′48.38″N 15°3′54.71″E / 45.8967722°N 15.0651972°E / 45.8967722; 15.0651972
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Jugovzhodna Slovenija
Tradicionalna pokrajina Dolenjska
Občina Trebnje
Nadmorska višina 273,9 m
Prebivalstvo
 • Skupno 135 (leta 2.010)
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 8210 Trebnje
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Jezero je naselje v občini Trebnje.

Jezero -a. Prebivalci: Jezerci. 

»v Jezero«, tudi »na Jezero« (tako tudi Valvasor »s. Petri zu Naiseru«, tj. sv. Peter v Najezeru).

Jezero je gručasta vas v spodnjem delu Temeniške doline vzhodno od Trebnjega. Naravno kadunjo, kjer stoji vas obdajajo na jugu hrib Sveta Ana - Gradišče, na vzhodu hrib Požganje in vas Dolenja Dobrava, na severu vinske gorice in vas Lukovek, na zahodu pa gozd in vas Češnjevek.

Vas se deli na 3 dele. Stari prvotni del vasi imenovan tudi spodnji del ali »pod cesto« leži med staro magistralno cesto (Avtocesta bratstva in enotnosti) in sedanjo avtocesto Ljubljana – Novo mesto in danes šteje 22 domačij in en vikend. Drugi novejši del stoji severno nad magistralno cesto in šteje 11 domačij, tretji del pa stoji na drugi strani hriba Sveta Ana in šteje 8 zidanic.

Legenda o imenu vasi[uredi | uredi kodo]

Legenda pripoveduje, da je na gradu Lojšč živel graščak z imenom Luka. Zaobljubil se je, da bo dal zgraditi cerkvico, če bo odteklo jezero, ki je obdajalo njegov grad. Jezero je res izginilo, cerkvica, ki je posvečena sv. Petru resnično stoji, gradu iz legende pa že zdavnaj ni več. Kjer je ležalo jezero, danes stoji po njem imenovana vas. Po graščaku Luku še vedno nosi ime vas Lukovek, po gradu Lojšč pa se imenuje gozdič, kjer naj bi grad nekoč stal.

O gradu iz legende nimamo trenutno nobenih znanih zgodovinskih pisnih virov, vendar pa obstajajo ostanki gradu (obsežno, slabo vidno zidovje).

Ledinska imena[uredi | uredi kodo]

Ajdnce,

Grič,

Kote,

Krašce,

Krvice,

Loka,

Meška pot,

Ograj,

Pencleuc,

Pod svetim Petrom,

Podvrt,

Požganje

Snekoše,

Stopnk,

Za brodom.

Jezero, Trebnje - cerkev sv. Petra.jpg
Jezero, Trebnje - cerkev sv. Petra.jpg
Jezero, Trebnje - cerkev sv. Petra.jpg

Cerkev sv. Petra[uredi | uredi kodo]

Severno od starega jedra vasi Jezero stoji na rahli vzpetini pod gozdom Lojšč cerkvica sv. Petra. Cerkev se prvič omenjena leta 1391 (filialis ecclesia sancti Petri in Laypacho) kot podružnica župnije v Trebnjem. Kasneje je omenjena tudi v popisu cerkvenih dragocenosti na Kranjskem leta 1526. Tedaj so popisali vse vredne stvari, ki so jih morale cerkvene ustanove oddati za obrambo svoje dežele pred Turki. Cerkev v omembi locirajo ob cesto (an der strassen). Bržkone gre tukaj za omembo prastare rimske ceste, ki je tukaj vodila od Emone (Ljubljana), mimo Praetoriuma Latobicoruma (Trebnje) do Neviodunuma (Drnovo pri Krškem) in dalje do Siscie (Sisak). Dokazano je, da je tukaj vodila rimska cesta, saj vedo ljudje povedati, da ob oranju njiv pride na dan tudi nasutje stare ceste (obdelani kamni, malta,…). Ob cerkev je bil še do nedavnega prislonjen tudi rimski miljnik, ki pa so ga ukradli. Cerkev omenja (die Kirche s. Petri zu Naiseru) tudi Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Cerkev je srednjeveškega nastanka, sprva je bila verjetno sezidana v preprostem romanskem slogu. Cerkev je pravilno orientirana, ladja je še prvotna in je imela na vzhodni strani polkroglo apsido. Ob prezidavi v začetku 17. stoletja je bila apsida podrta in na njenem mestu sezidan večji, tristrano zaključen prezbiterij, na nasprotni strani pa zvonik, ki sega 19 metrov v višino. Tedaj so prvoten lesen raven strop zamenjali z lesenim obokanim in ometanim stropom. Okna v ladji so povečali in izsekali še ena stranska vrata. Za prehod v zvonik, so v steno izsekali tudi majhna vrata. Za cerkev so Jezerci že od nekdaj lepo skrbeli. Ko so pozidali zvonik so vanj postavili verjetno tudi vsaj eden zvon. Ne vemo, ali je imela cerkev že pred tem zvonik. Če je stal, je bil to najverjetneje na preslico in v leseni izvedbi. Danes v njem visita dva zvonova. Prvi je iz leta 1795 in je delo Janeza Jakoba Samasse, livarja iz Ljubljane. Drugi, večji zvon pa je iz leta 1926 in je delo šentviških livarn. Kot piše na zvonu, so ga izdelali po naročilu soseske Jezero. Zvon je posledica prve svetovne vojne, ki je po naših cerkvah pobrala vse zvonove, v vsaki je pustila le najmanjšega. Marsikje so v zvonike obešali jeklene zvonove, ki so bili cenejši, Jezerci pa so zbrali dovolj denarja za bronastega, ki lepše »poje«. Cerkev je imela nekoč fasado zelene barve, zato so jo imenovali »ta zelena Cerkev«. V začetku prejšnjega stoletja so tudi zamenjali opečnati tlak in izdelali betonskega. V času od osamosvojitve Slovenije so prebivalci postopoma obnavljali svoj kulturni zaklad. Najprej so obnovili streho zvonika in jo prekrili z bakrom. Tedaj so vanj namestili tudi zvonomat, tako da vsak dan redno zvoni trikrat, pred tem se je zadnjih trideset let zvonilo samo za pogrebe. Notranjost cerkvice so tudi prebelili, obnovili križev pot in namestili nov pevski kor. V letu 2005 so prekrili streho, notranjost pa je bila bogatejša za hrastov ambon in tri sedeže za duhovnika in ministranta. Tri leta kasneje so začeli z obnovo fasade. Tedaj je bilo odkritih tudi nekaj fragmentov freske, na kateri je bil preprost geometrični vzorec. Na freski je bila nekoč podoba sv. Krištofa, ki je budno spremljal in varoval popotnike, ki so potovali po 50 metrov nižje ležeči cesti. Ob zadnji obnovi so bili izdelani tudi novi masivni hrastovi vrati. Vrata pod zvonikom so opremljena s podobama sv. Petra, ki od Jezusa prejema nebeške ključe in petelinom, poleg katerega je napisan znan Jezusov izrek Petru, da ga bo, preden bo petelin dvakrat zapel, trikrat zatajil (Mr 14,30). Na drugih stranskih vratih pa sta podobi, kako Peter pada v jezero, ter podoba, ko Jezus rešuje utapljajočega Petra (Mt 14,22-33).

Oltar[uredi | uredi kodo]

Iz začetka 17. stoletja je najverjetneje tudi današnji baročni oltar, ki stoji na kamniti menzi, ki je bila ob postavitvi sedanjega oltarja povečana, prvotno je bila ožja in krajša. Samo upamo si domnevati, da je na njej najbrž stal majhen gotski krilni oltarček. V menzi je tudi relikviarij z neznanimi relikvijami in zapečaten z pečatom iz rdečega voska. Še do nedavnega so bili v vdolbini vidni sledovi pečati. Okna so imela že v tistem času tudi zasteklitev. Ob zadnji restavraciji oltarja je bilo v špranjah v menzi odkrito majhno okroglo stekelce. Več takih majhnih okroglih stekel so s svinčenim trakom povezali v enotno šipo, tako kot nekakšen vitraj. Stekelca so izdelali s pomočjo vrtenja vročega stekla ki se je med procesom vrtenja stanjšalo. Mojster rezbar je izdelal prevelik oltar, zato so morali, da so ga lahko postavili, na stropu odkrušiti del ometa. Oltar je dvonadstropen. V spodnjem delu stoji v osrednji niši sv. Peter, na njegovi desni sv. Pavel in na njegovi levi sv. Andrej. Kipe ločujejo na vsaki strani po trije stebri, dva navadna in eden spiralast, vsak z preprostim kapitelom v korintskem slogu. Nad vsakim kapitelom so prvotno bile pritrjene še glavice angelcev, ki pa so jih ukradli, ostal je le eden. V zgornjem delu oltarja je v osrednji niši kip sv. Mihaela, na vsaki strani pa še po eden angel. Vse te tri kipe so tudi ukradli, ob zadnjem restavriranju pa so naredili nove. Oltar je na vsaki strani zaključen z listno ornamentiko. Oltar je bil prvič prenovljen leta 1840. Mojster, ki ga je obnavljal, je pustil letnico zapisano na knjigi, ki jo drži v rokah sv. Andrej. Drugič je bil oltar obnovljen leta 1942, kot je slabo zapisano na zadnji strani oltarja. Nazadnje pa so ga restavrirali leta 2012  in mu povrnili prvoten sijaj. Obnovljen oltar je 8. julij 2012 blagoslovil novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

Rimsko grobišče[uredi | uredi kodo]

Cerkev stoji na močnih temeljih. Na zemljišču je bilo prvotno rimsko grobišče. Kasneje so nagrobnike in bloke iz temelja grobišča uporabili za zidavo cerkve. Na zunanjem zidu so vidni trije nagrobniki, eden, ob nedavni obnovi cerkve odkrit, pa je v celoti težje viden, saj iz njega izhaja zid prezbiterija. Nagrobnik, ki je vzidan v temelju zvonika je slikoven. Na njem je dvoročajna posoda iz katere raste vinska trata, na njej pa sedi ptica. Ostali trije nagrobniki so napisni, dva preprosta, eden pa ima okrasno obrobo. Vse štiri nagrobnike so ob obnovi tudi zaščitili s steklom. Iz temelja grobišča so potegnili ven tudi več kamnov. Dva sta služila za stopnici pri vratih prezbiterija, dva pa za prag pred zvonikom. Dva sta nekoč samostojno stala tudi pri zvoniku. Na večjem so lahko sedele štiri osebe, manjši pa je bil dovolj velik, da je na njem stal jerbas, v katerem so bile češnje, ki jih je že davno nekoč ob žegnanju prodajala neka ženska iz sosednje vasi Rihpovec. Oba kamna so že pred leti odpeljali neznano kam. Kamni v rimskem temelju imajo vrezane tudi vdolbine za železne spone, ki so kamne držale v pravilni pozi. Spona je bila zalita s svincem. Ena spona je v celoti ohranjena, ena pa le delno.

Kapelica[uredi | uredi kodo]

Kapelica je bila postavljena v središču vasi na zemlji vaške skupnosti. Najverjetneje je bila postavljena na začetku 20. stoletja. Vanjo so postavili kip Marije Brezmadežne. Kapelico so leta 1993 obnovili in vanjo postavili spominsko ploščo z imeni med 2. sv. vojno ubitih vaščanov.

Luža[uredi | uredi kodo]

Nekoč je sredi vasi stal kal, ljudje so mu rekli luža. Tam se je hodila živina napajat. Ker pa kasneje zaradi modernega napajanja v hlevih ni bil več v uporabi, so ga pred 30 leti vaški fantje zasuli. Pred tem je pozimi služil tudi kot drsališče.

Korito s perilniki[uredi | uredi kodo]

Že pred stoletji so malo pred ponorom potok zajezili in napravili korito za napajanje živine ter perilnike za pranje. Zdajšnji perilniki so bili postavljeni leta 1845 in so bili izdelani iz domačega kamna iz kamnoloma v Dol. Nemški vasi. Tedaj so bili postavljeni 4 perilniki in dve plošči na katerih so ženske stale, pred pol stoletja pa jim je bil dodan še prag, ki so ga dobili pri sosednji domačiji.

Korito je bilo skozi stoletja leseno, leta 1965 pa je bilo narejeno betonsko z kovinskimi rinkami, da so nanje privezovali živino, ko so jo napajali.

Kraški svet[uredi | uredi kodo]

Vas leži na kraškem svetu. Okoliški gozdovi so posejani z kraškimi pojavi. Tako najdemo lepo število jam, brezno, suho strugo reke Temenice, vrtače, kraški gozd, ponikalnice.

Suha struga reke Temenice[uredi | uredi kodo]

Največ jam je ob stari suhi strugi Temenice. Nekoč je Temenica po površini tekla dlje, daljša je bila za 2,2 km, danes pa je skupaj dolga 27, 6 km. Suha struga se začne pri Rupi 2 in 1/3 dolžine teče skozi travnike, 2/3 pa je gre po gozdu. Ob suhi strugi si sledi več ponorov, kjer ob večjem deževju Temenica tudi ponikne, saj le redko priteče do zadnjega požiralnika. Ob strugi se nahaja več vrtač in jami Velban kevder ter Kozja jama. Suha struga se konča v 14 m globokem breznu Risavnica.

Jame[uredi | uredi kodo]

Velban kevder je manjša podzemna jama. Njen vhod je širok in visok le pol metra, nato pa nadaljuje po ozkem in nizkem rovu do nivoja podtalnice, kjer se zaključi z večjo dvorano.

Kozja jama je danes zasuta z smetmi, nekoč pa je bila ena najlepših jam, saj je bila bogata z kapniškimi tvorbami.

Izgradnja avtoceste je na žalost storila tudi mnogo škode našim kraškim pojavom. Zasuli so več vrtač pa tudi jami Zemljančev kevder in Zgonuho. Zemljančev kevder je bila manjša položnješa rovasta jama, ime pa je dobila po domačem hišnem priimku Zemljančevih, na katerih zemlji se je jama nahajala.

Zgonuha imenovan tudi Zvonuha, je bila jama sestavljena iz 6 m globokega brezna, ki se je nadaljevalo v dva rova. Svoje ime je dobila po izjemni akustiki. Če si vanjo vrgel kamen je globoko donelo.

Na vzhodnem delu vasi se nahaja tudi Mačkova jama.

Brezno Risavnica je globoko 14 metrov in je zadnji požiralnik reke Temenice. Ob povečanem deževju se vidi, kako po njegovih tleh teče podtalnica. Jamski sistem Risavnice je zelo razvejan in se povezuje tudi z več drugimi jamami in tako seže tudi po obronkih mirnopeške doline in trebelnske planote. Brezno je dobilo ime po risih, ki so se nekoč v njem radi zadrževali. Do nedavnega je v brezno vodila tudi lesena lestev. Nekoč so v Risavnico vaščani Lukovka hodili po led, ki so ga rabili za hlajenje pijače, ki so jo stregli ob svojem domačem žegnanju ob sv. Juriju, ki goduje 24. aprila. Še danes lahko v breznu sredi vročega julija vidimo ledene sveče.

Potoka in požiralnika[uredi | uredi kodo]

V osrčje naselja priteka Lukovški potok, ki ponika v Gabrovški jami, 10 m širokem in 6 m globokem požiralniku. Potok se pod zemljo združi z reko Temenico in pride na dan v Zijalu.

Jama oziroma požiralnik je dobil ime po domačem priimku najbližje domačije, namreč po Gabrovčevih. Nekoč so požiralnik rabili tudi za kopanje. Vanj so postavili večjo leseno kad, ali pa so zajezili vodo, preden je odtekla v majhno luknjo, ki se je nahajala ob kamniti steni. Lukovški potok je dobil ime po sosednji vasi Lukovek, saj teče mimo te vasi.

Jugovzhodno od Jezera ponika Dobravski potok, ki ponikne sredi travnikov v več majhnih lukenj (porozna zemlja), ob večjih vodah pa v urejen požiralnik, ki je širok 10m in globok 4m. Dobravski potok je dobil ime po vasi Dolenja Dobrava, ki se nahaja ob potoku.

Kraški gozd in apnenice[uredi | uredi kodo]

Jedro vasi obdajajo kulturne površine, te pa na vzhodu, jugu in zahodu mešani gozdovi s prevlado listavcev. Ves gozd je bogat z kamnom apnencem. Nekoč je bilo pri nas zelo razširjeno apneničarstvo. Vsak lastnik je dal na nekaj let posekati del gozda in napraviti apnenice. Še danes je vidnih mnogo ostankov apnenic, v njih pa se najdejo tudi kosi apna.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Vas je obdana z dobro plodno zemljo. Ob potokih so travniki, drugje pa se menjavajo njive in travniki. Nekoč so bile vse domačije tudi kmetije, danes pa se z govedorejo ukvarjajo le pri šestih hišah, od tega pri dveh hišah živijo samo od kmetijstva, pri ostalih pa so domači zaposleni tudi drugod. Pri treh domačijah se ukvarjajo tudi z domačo proizvodnjo gotovih izdelkov. Kmetija Žnidaršič ponuja domače pekovske izdelke (kruh, piškoti, pecivo), kmetija Zupančič ponuja domače rezance, kruh in vino, kmetija Marn pa mlečne izdelke (sir, skuta, jogurt). Večina domačij v vasi ima v okoliških vinskih goricah tudi svoje vinograde, kjer pridelujejo najrazličnejše sorte trt, najbolj značilen končni proizvod pa je vino cviček.

Kamnolom[uredi | uredi kodo]

Območje hriba Sveta Ana je zelo bogato z apnencem. Kamen so začeli izkoriščati že ob gradnji železnice, ki polje proti Novemu mestu. Današnji kamnolom je nastal po 2. sv. vojni na ozemlju velikega gozda graščine Lanšprež. Gozd se je zato imenoval Lanšpreški boršt. V kamnolomu so morali ljudje iz bližnje in daljne okolice opravljati prisilno delo. Kamnolom je deloval do Slovenske osamosvojitve in nato nekaj let sameval. Na prelomu tisočletja so ponovno začeli z obratovanjem. Ob kamnolomu je stala tudi zgradba uprave kamnoloma, 500 m nižje pa skladišče razstreliva, ki so ga rabili pri delu. Skladišče je bilo zgrajeno iz močnega armiranega betona in obdano z bodečo žico. Stoji še danes, vendar nima več uporabne funkcije.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Sveto pismo, slovenski standardni prevod, 1996
  • Spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika

Glej tudi[uredi | uredi kodo]