Javni intelektualec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Javni intelektualec je esejist, publicist ali kritik, v glavnem humanističnega profila, ki svoja kritična stališča v zvezi z družbenimi in političnimi problemi izreka kot udeleženec debat in govornik v množičnih medijih. Izraz uporabljajo v Franciji samo za javno angažirane intelektualce v svobodnih poklicih, drugod pa tudi za znanstvenike in univerzitetne profesorje v akademskih službah, ki se udejstvujejo v javnih razpravah.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V poznem osemnajstem stoletju, ko je bila pismenost v evropskih državah, kot je Združeno kraljestvo, relativno velika, se je oznaka man of letters razširila na tiste pišoče, ki so se preživljali s pisanjem o literaturi, ne pa leposlovjem samim – na esejiste, novinarje, kritike ipd. V dvajsetem stoletju je zajel tudi ljudi v akademskih poklicih. Izraz man of letters so začeli opuščati in ga nadomeščati z intelektualcem. Prvič so ga uporabili v devetnajstem stoletju v Franciji, označeval je zagovornike po krivici obtoženega artilerijskega častnika Alfreda Dreyfusa. Afera Dreyfus je rodila pojem javnega intelektualca (v njej so se angažirali zlasti Émile Zola, Octave Mirbeau in Anatole France). Šlo je za debato o francoskem antisemitizmu.

Funkcija[uredi | uredi kodo]

S svojimi idejami in znanjem se udejstvuje v javni debati v množičnih medijih. Odziva se na probleme v družbi v imenu ljudstva, ki nima možnosti, da bi sodelovalo na javnih forumih. Pogosto je povezan s politično upravo, na primer Anthony Giddens z razpravo Tretja pot centrizma z vlado Tonyja Blaira. Václav Havel je dejal, da se lahko politiki in intelektualci povezujejo, ampak da odgovornost za svoje ideje, četudi jih zagovarja politik, prevzame intelektualec.

Povezava z univerzo[uredi | uredi kodo]

V splošnem je razlika med akademiki in javnimi intelektualci ta, da prvi razpravljajo v okviru svojega strokovnega področja, medtem ko javni intelektualci pri reševanju družbenih pojavov podajajo splošne ideje, ki presegajo meje njihove stroke. Sociolog Frank Furedi je dejal, da intelektualci niso opredeljeni v skladu s tem, kar počnejo, temveč glede na način, kako delujejo, kako sami sebe vidijo, in glede na vrednote, ki jih podpirajo. Sodelovanje v odprti, sodobni javni razpravi loči intelektualca od akademskih krogov, čeprav severnoameriška raba oba izraza enači. Akademik postane javni intelektualec, ko pri obravnavi javnih problemov poseže po svoji akademski specializaciji.

Veliko javnih intelektualcev izhaja iz akademskih krogov. Diplomirali so na elitnih univerzah, na primer Noam Chomsky na Tehnološkem inštitutu Massachusetts, Richard Dawkins in Christopher Hitchens na Univerzi v Oxfordu. Kljub temu pa obstajajo izjeme, npr. dramatik, scenarist, igralec, gledališki režiser, pesnik in politični aktivist Harold Pinter iz »nizkega srednjega razreda«.

Javni intelektualci obvladujejo veliko število tem: mednarodni red sveta, politična in gospodarska organizacija sodobne družbe, institucionalni in pravni okviri, ki urejajo življenje državljanov, izobraževalni sistem, mediji, človekove pravice, kot je npr. svoboda javnega izražanja, itd.

Biotehnologija izziva močan javni interes, kljub temu, da gre za zelo specialno akademsko stroko. Izzove debate o socialno pomembnih in spornih vprašanjih, ki se nanašajo na medicino, tehnologijo, genetsko raziskovanje, ipd. Primer znanstvenikov, ki so se ukvarjali z edinstven vlogo v javnem intelektualizmu, sta Charles Darwin in Richard Dawkins s svojim delom o evoluciji in genetiki.

Javnih intelektualcev ne smemo zamenjevati z akademskimi strokovnjaki, ki obvladajo vsak svoje posebno področje. Razvoj strok je povzročil vrzel med akademiki in javnostjo. Javni intelektualci se pogosto pojavljajo na televiziji, radiu in v množičnem tisku in se izražajo na način, ki je dostopen javnosti.

Slovenski javni intelektualci[uredi | uredi kodo]

Slovenski sinonimi za intelektualca so kulturnik, izobraženec, razumnik (ta zlasti za intelektualce desnega nazorskega profila), socialni sloj, h kateremu se prišteva, pa je inteligenca. Izraz javni intelektualec je med prvimi uporabil leta 1930 v reviji Dom in svet Rajko Ložar.

Nekateri slovenski javni intelektualci: Peter Božič - Aleš Debeljak - Matjaž Hanžek - Tine Hribar - Spomenka Hribar - Drago Jančar - Taras Kermauner - Boris A. Novak - Boris Pahor - Dušan Plut - Marcel Štefančič - Bojan Štih - Veno Taufer - Boris Vezjak - Josip Vidmar - Jože Vogrinc - Ciril Zlobec - Slavoj Žižek

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Boris Vezjak. Molk v slonokoščenih stolpih: Intelektualci v antiintelektualnem viharju. Naj profesorji zgolj berejo knjige in pišejo strokovne članke? Zofijini ljubimci [1] in Delo 19. 5. 2012.

Dodatno branje[uredi | uredi kodo]

  • Richard A. Posner. Public intellectuals: A study of decline, 2001. (COBISS)