Ivan Šišman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox prétendant à un trône.png
Ivan Šišman
Bolgarski car
53 IoSisiman.JPG
Vladanje 17. februar 1371 – 3. junij 1395
Kronanje 1356 kot socesar
Predhodnik Ivan Aleksander
Naslednik Ivan Sracimir
Soprog(a) Kira Marija,
Dragana Srbska
Otroci Aleksander (Iskender),
Fružin,
Keraza,
Jožef II., konstantinoplski patriarh
Vladarska hiša Šišman
Oče Ivan Aleksander
Mati Sara (Teodora)

Ivan Šišman (bolgarsko: Иван Шишман), cesar (car) trnovskega dela Drugega bolgarskega cesarstva (13711395), * 1350 ali 1351, 3. junij 1395 (usmrčen).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ivan Šišman je bil najstarejši sin bolgarskega carja Ivana Aleksandra in njegove druge žene Sare (Terodore), Judinje, ki je prestopila v pravoslavno vero. Zaradi materinih spletk ali morda zato, ker je bil rojen kot prvi sin po očetovem prihodu na prestol, je imel prednost pri dedovanju prestola in je bil leta 1356 ali že malo pred tem kronan za socesarja. Njegovo kronanje je povzročilo dokončno odcepitev zahodnega dela cesarstva, kateremu je v Vidinu vladal Šišmanov starejši polbrat Ivan Sracimir.

V poznih 1360. letih je Ivan Šišman skupaj z očetom in mlajšim bratom Ivanom Asenom V. predsedoval cerkveni sinodi v Velikem Trnovem.

Po očetovi smrti na začetku leta 1371 je Ivan Šišman nasledil osrednji del Bolgarije s prestolnico Veliko Trnovo. Vidinski del cesarstva in Dobrudža (Dobrotica) sta bila popolnoma neodvisma. Vlaška je leta 1371 verjetno še priznavala suverenost Ivana Aleksandra, kar je razvidno iz zahtev za trgovska dovoljenja, med vojno leta 1386, v kateri je Ivan Šišman porazil in ubil Dana I. Vlaškega, pa je bila najbrž že samostojna. Še istega leta je Ivan Šišman napadel novega dobruškega despota Ivanka, nečaka Dana I., vendar mu kljub temu, da je ubil Ivankove zaveznike, Dobrudže ni uspelo osvojiti.

:Drugo bolgarsko cesarstvo po letu 1371

Vladanje Ivana Šišmana je neločljivo povezano s padcem Bolgarije pod oblast Osmanskega cesarstva. Kmalu po njegovem prihodu na prestol so združene sile srbskih plemičev pod poveljstvom kralja Vukašina Mrnjavčevića v bitki z osmanskimi Turki na Marici 26. septembra 1371 doživele hud poraz. Osmani so nato vdrli v Bolgarijo in Ivan Šišman je bil prisiljen priznati njihovo nadoblast. Svojo sestro Kero Tamaro je moral leta 1373 poročiti s sultanom Muratom I..

Osmani so kljub kapitulaciji nadaljevali osvajanje Bolgarije: leta 1378 je padel Ihtiman, leta 1383 Sofija in lata 1385 Niš. Zmaga Srbov in Bošnjakov v bitki pri Pločniku leta 1387 ga je vzpodbudila, da je prenehal podpirati Murata I. in priznavati njegovo suverenost. Osmanski odgovor je bil hiter. Njihova vojska je leta 1388 prebila bolgarsko obrambo, oblegala Ivana Šišmana v Nikopolu na Donavi in ga prisilila k pokorščini. Obdržati je smel večino svojega kraljestva, osmanskemu sultanu pa bi moral predati Drastar (Silistra). Ivan Šišman se je hotel izogniti izpolnitvi svojih oblub, zato so ga ponovno oblegali, prisilili k predaji Drastarja in uvedbi osmanskih garnizonov v drugih pomembnih trdnjavah.

Osmani so leta 1389 v bitki na Kosovskem polju kljub smrti sultana Murata I. porazili krščansko koalicijsko vojsko in zatem preusmerili svojo pozornost na Bolgarijo. Novi sultan Bajazid I. je leta 1393 nepričakovano napadel Bolgarijo in oblegal prestolnico Veliko Trnovo. Ivan Šišman je pobegnil v Nikopol in obrambo mesta prepustil patriarhu Evtimiju. Po tromesečnem obleganju se je zaradi izdaje mesto 17. julija 1393 vdalo. Vdajo se pogosto jemlje kot konec Drugega bolgarskega cesarstva, čeprav sta jo tako Ivan Šišman kot Ivan Sracimir preživela.

Kovanec Ivana Šišmana

Ivan Šišman je nadaljeval svoje vladanje v Nikopolu kot osmanski vazal in morda računal na bližnjo protiosmansko križarsko vojno, ki jo je pripravljal ogrski kralj Sigismund Luksemburški. Sultan Bajazid I. je na povratku z neuspešnega vojnega pohoda proti vlaškemu vladarju Mircei I. Ivana Šišmana 3. junija 1395 obglavil. Njegovo ozemlje je priključil svojemu cesarstvu, bolgarski cesarji v Vidinu pa so vladali še do leta 1422.

Bolgarske legende in ljudske pesmi prikazujejo njegovo smrt kot junaško dejanje zadnjega bolgarskega cesarja, čeprav sta njegov polbrat Ivan Sracimir in njegov sin Konstantin II. njegovo smrt preživela. Ivan Šišman je bil zagotovo mnogo bolj energičen vladar kot Ivan Sracimir, vendar je za njegova junaštva v zgodovinskih virih bolj malo dokazov. V njih je prikazan kot omahljiv politik, katerega neprimerne odločitve so hitro pripeljale do izgube cesarstva in krute smrti. Ta presoja je seveda pristranska, saj razpad Drugega bolgarskega cesarstva ni bil posledica samo Šišmanovih dejanj.

Družina[uredi | uredi kodo]

Ivan Šišman je bil prvič poročen z Bolgarko Kiro Marijo, ki je umrla v zgodnjih 1380. letih. Drugič je bil poročen z Dragano Lazarević, hčerko srbskega kneza Lazarja in Milice Nemanjić. V obeh zakonih je imel več otrok, med njimi:

  • Aleksandra, ki je prestopil v islam in se preimenoval v Iskenderja. Umrl je leta 1418 kot guverner Smirne (sedaj Izmir).
  • Fružina, ki je sodeloval v uporih in pohodih proti Osmanom. Umrl je na Ogrskem po letu 1444, verjetno leta 1460. Fružin je imel sina Šišmana.
  • Jožefa, ki je bil konstantinoplski patriarh (14161439) in vnet zagovornik ponovne združitve Vzodne in Zahodne cerkve. Umrl je na koncilu v Firencah leta 1439.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Po carju Ivanu Šišmanu se imenuje Shishman Peak na Livingstonovem otoku v Južnih Šetlandskih otokih na Antarktiki.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Andreev, Jordan; Ivan Lazarov; Plamen Pavlov: Koj koj e v srednovekovna Bǎlgarija. Sofija 1999. ISBN 954-402-047-0.
  • Andreev, Jordan: Bǎlgarija prez vtorata četvǎrt na XIV vek. Veliko Tǎrnovo 1993.
  • Andreev, Jordan; Zar Iwan Schischman (1371-1395) in Bǎlgarskite khanove i zare VII-XIV vek, Verlag „Petar Beron“, Sofija, 1998, str. 208-217, ISBN 954-402-034-9
  • Božilov, Ivan: Familijata na Asenevci (1186–1460). Sofija 1985.
  • Fine, Jr., John V.A.: The Late Medieval Balkans, Ann Arbor 1987. ISBN 0-472-08260-4.
  • Podskalsky, Gerhard:Theologische Literatur des Mittelalters in Bulgarien und Serbien 815-1459. München 2000. ISBN 3-406-45024-5

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Ivan Šišman
Vladarska hiša Asen
Rojen: 1350 Umrl: 1395
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Ivan Aleksander
Car Drugega bolgarskega cesarstva
1371–1395
Naslednik:
Ivan Sracimir