Ido

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ido
Flag of Ido.svg
Ustvaril Delegation for the Adoption of an International Auxiliary Language
Datum 1907
Okolje in uporaba Mednarodni pomožni jezik
Uporabniki 100–200  (2000)[1]
Namen
Viri temeliji na esperantu
Uradni status
Regulator Uniono por la Linguo Internaciona Ido
Jezikovne kode
ISO 639-1 io
ISO 639-2 ido
ISO 639-3 ido
Linguasphere 51-AAB-db
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Ido je mednarodni umetni pomožni sporazumevalni jezik. Govori ga predvidoma 1000 ljudi po celem svetu. Leta 1907 ga je na osnovi esperanta izoblikoval francoski domači učitelj Louis de Beaufront, saj je menil, da esperanto ni dovolj enoten in logičen. Za ido je značilen premišljen in natančno dodelan sistem tvorbe različnih besednih vrst iz določenega korena. Zagovorniki esperanta ido pogosto označujejo kot težaven jezik.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1907 je v Parizu potekal kongres, kjer je zbrana delegacija med obstoječimi umetnimi jeziki želela izbrati enega in ga nadalje spodbujati pri uporabi. Na enem od zasedanju delegacij se je pojavila brošura neznanega avtorja z imenom Ido. Ido je esperantska beseda in pomeni izpeljanka. Projekt Ido je imel za cilj reformiranje esperanta v enovitnejšo obliko. Večina v komiteju se je zanimala za nov projekt, med njimi je bil tudi de Baufront, ki je sicer na kongresu zastopal esperanto. Leta 1908 je de Beaufront objavil, da se pod nadimkom Ido skriva on sam. K projektu Ido sta pristopila še esperantista Alfred Michaux in Louis de Couturat.

Le majhen delež govorcev esperanta se je zavzela za projekt Ido in leta 1928 je postal projekt zelo postranski. Danes govori ido le majhno število govorcev. Reforme esperanta je leta 1894 predlagal že sam ustanovitelj tega jezika Zamenhof, a že tedaj so se govorci esperanta reformam uprli, saj so vztrajali, da mora ostati esperanto v svojih osnovah nespremenljiv. Iz istega razloga je nastal razkol med esperantisti in zagovorniki ida. Danes govori ido okoli 1000-2500 ljudi in govorci se združujejo v različnih društvih. Leta 2004 je na kongresu ida v Kijevu sodelovalo 14 predstavnikov iz šestih držav. Septembra 2005 je kongres potekal v Toulousu, v letu 2006 pa je med 25. in 28. avgustum pa v Berlinu. Predvsem po pojavu medmrežja zanimanje za ido raste.

Cilj[uredi | uredi kodo]

Cilj ustanoviteljev ida je enako kot pri esperantu oblikovanje jezika, ki bi poleg obstoječih nacionalnih jezikov omogočal mednarodno komunikacijo. Uporaba umetnega jezika v mednarodnem komuniciranju zagotavlja nevtralnost in enakovrednost vseh govorcev.

Abeceda[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Blanke (2000), cited in Sabine Fiedler "Phraseology in planned languages", Phraseology / Phraseologie, Walter de Gruyter 2007. pp. 779.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]