Hačkar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Hačkar je iz kamna izklesan pomnik, značilen za Armenijo. Beseda Խաչքար v armenščini pomeni kamniti križ.

Hačkar v Ečmiadzinu

Najpogostejši motiv na hačkarjih je križ, včasih tudi razpelo, z ozadjem v obliki rozete ali sončnega diska. Ostanek zapolnjujejo vzorci listov, grozdja ali abstraktnih vzorcev. Včasih so nad tem upodobljeni še motivi iz Biblije ali podobe svetnikov.

Hačkarji so se pojavili v 9. stoletju, v istem obdobju, ko so nastali tudi nekateri najlepši samostani. To je čas, ko se je Armenija osvobodila izpod arabske nadvlade. Najstarejši z določljivo letnico nastanka je bil izklesan leta 879. Stoji v Garniju in je posvečen kraljici Katranide, ženi kralja Ašota Bagratunija I. Vrhunec v njihovi izdelavi je bil dosežen med 12. in 14. stoletjem. Ob vdoru Mongolov konec 14. stoletja je ta umetnost zamrla in bila v 16. in 17. stoletju ponovno oživljena, vendar hačkarji iz tega obdobja po umetniški vrednosti niso več dosegli tistih iz 14, stoletja. Kamnoseke, ki klešejo hačkarje, lahko še danes vidimo v nekaterih predelih Erevana.

Vzroki za izdelavo hačkarjev so največkrat bili priporočilo duše bogu, obeležitev vojaških zmag, dograditev cerkve, mosta ipd., neuslišana ljubezen ali kot odvračanje od naravnih nesreč.

Do danes se je ohranilo okoli 40.000 hačkarjev. Večina jih stoji samostojno, tisti, ki obeležujejo darove, pa so pogosto vzidani v zidove samostanov. Za tri najlepše veljajo hačkarji v samostanu Geghard (leta 1213 sta ga verjetno izklesala Timot in Mkhitar), hačkar sv. Odrešenika v Haghpatu (izklesal ga je Vahram leta 1273) in hačkar iz samostana Gošavank, ki ga je leta 1291 izklesal Poghos. Nekaj reprezentativnih primerkov je bilo prenešenih v zgodovinski muzej v Erevanu in za katedralo v Ečmiadzinu. Največ hačkarjev na enem mestu je mogoče videti na polju hačkarjev, starem pokopališču s približno 900 hačkarji različnih obdobij in različnih slogov, v Noratusu ob zahodni obali jezera Sevan.