Amon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Amun
Transcendentni nebeški bog,
bog neba
Amun.svg
Ime v hieroglifih:
i mn
n
C12
Kultno središče: Tebe
Simbol: dve stoječi peresi,
ovnoglava sfinga
Smer neba: zahod
Partnerstvo: Amunet
Wosret
Mut
Starši : brez staršev
Otroci: Konsu in Montu

Amun (tudi Amon, Amoun, Amen in redko Imenand), kar pomeni Nevidni, je bilo v staroegipčanski mitologiji ime božanstva, ki se je od boga zraka razvilo v eno najpomebnejših božanstev - stvarnika duše (ba). V različnih obdobjih je bil čaščen tudi kot bog plodnosti Amun-Min in sončni bog Amon-Ra.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Amonovo ime se u egipčanskih zapisih prvič pojavi kot ỉmn, kar pomeni nevidni. Glede na to, da samoglasnikov niso pisali v egipčanskih hieroglifih, so egiptologi posredno ugotovili, da se je ime izgovarjalo kot *Yamānu (čitano, IPA /jamaːnu/). Ime je kot Amoun preživelo tudi v koptskem jeziku.

Rojstvo in čaščenje[uredi | uredi kodo]

Na začetku je obstajal samo ocean Nun. Po mitu iz Hermopolisa, je imel Nun ženo Naunet. Iz Nuna je je zrasel hrib in na njem je bil ustvarjen Amon ("nevidni", po Hermpolisu je Amon obstajal pred hribom in je imel ženo Amaunet). Amon je na hribu izpljunil Šu in Tefnut, dvojčka. Postala sta starša neba (Nut) in Zemlje (Geb). V Hermopolisu so Nun, Naunet, Amon in Amaunet slavili kot »očete in matere, ki so obstajali pred pravimi bogovi«. Hitro je Amon postal kralj bogov, bo pa to vlogo imel najbolj v Novem kraljestvu. Na konci je Amon postal »neprepoznaven«. Amon je bil najbolj čaščen v Karnaku in Luksorju. Vsi faraoni so hoteli pokazati svojo pobožnost in so gradili dvorane s stebri in kapiteli v obliki papirusa. V templju so častili Amona (zaščitnik templja), Mut (Amonova žena, ki je premagala prejšnjo Amonovo ženo) in Khonsa (boga Lune, sina Amona in Mut). Pot ograjena z ovnoglavimi sfingami se vidi še danes, po njej je potoval Amon v procesiji do Luksorja, po poti ograjeni s palmami do Minovega templja, kjer naj bi postal Min. Amonovi svečeniki so bili lastniki bogatih zakladnic, ker so faraoni darovali denar kot žrtev Amonu, ta denar pa so si prisvojili svečeniki. Amonov tempelj je bil zaprt v dobi Amarne, ko je vladal Amenofis IV., a je Nefertiti (faronova žena) po njegovi smrti vrnila Amonov kult in vrnila svečenike, ki so ostali nezaposleni. Danes je tempelj brez strehe, stojijo pa mnogi stebri in obeliski.

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Amon in Amaunet sta navedena v starih egiptovskih piramidnih besedilih.[1] Amon in Amaunet sta oblikovala četrtino starodavne Ogdoade iz Hermopolisa, ki predstavlja prvobitni koncept ali element zraka ali nevidnosti (ustreza Šu v Enneadi), zato ima Amon kasneje funkcijo kot božanstvo vetra. Menili so, da se je Amon sam ustvaril in potem še okolico.

Amon je zavzel položaj zaščitniškega božanstva Teb po koncu prvega vmesnega obdobja, v času 11. dinastije. Kot zavetnika Teb je bila njegov zakonec Mut. V Tebah so Amun kot oče, Mut kot mati in bog Lune Khonsu oblikovali božansko družino ali »Tebansko triado«.

Bog zraka[uredi | uredi kodo]

Amun je bil v staroegipčanski mitologiji sprva božanstvo zraka, ki predstavlja enega od štirih elementov, ki so ustvarili svet (praocean, večnost in tema so preostali trije). Njegovo ime, ki pomeni Nevidni, zrcali eno od osnovnih lastnosti zraka in vetra. Kot vse preostale člane Ogdoade (osmerice) iz Heliopolisa, kjer je bil kult najmočnejši, so njegovo moško stran upodabljali kot žabo oz. bitje z žabjo glavo. Nevidnost je bila simbolično predstavljena z modro barvo, ki je barva neba.

V kultu Ogdoade, gre za dualistični koncept čaščenja, zato je Amun imel tudi svojo žensko stran imenovano Amunet, ki je preprosto ženska oblika besede Amun. Kot vse ostale ženske predstavnice Ogdoade iz Heliopolisa je bila tudi Amunet upodobljena kot kača.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Die Altaegyptischen Pyramidentexte nach den Papierabdrucken und Photographien des Berliner Museums (1908), no 446.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Assmann, Jan (1995). Egyptian Solar Religion in the New Kingdom: Re, Amun and the Crisis of Polytheism. Kegan Paul International. ISBN 978-0710304650. 
  • Ayad, Mariam F. (2009). God's Wife, God's Servant: The God's Wife of Amun (ca.740–525 BC). Routledge. ISBN 978-0415411707. 
  • Cruz-Uribe, Eugene (1994). "The Khonsu Cosmogony". Journal of the American Research Center in Egypt 31. JSTOR 40000676. 
  • Guermeur, Ivan (2005). Les cultes d’Amon hors de Thèbes: Recherches de géographie religieuse (French). Brepols. ISBN 90-71201-10-4. 
  • Klotz, David (2012). Caesar in the City of Amun: Egyptian Temple Construction and Theology in Roman Thebes. Association Égyptologique Reine Élisabeth. ISBN 978-2-503-54515-8. 
  • Kuhlmann, Klaus P. (1988). Das Ammoneion. Archäologie, Geschichte und Kultpraxis des Orakels von Siwa (German). Verlag Phillip von Zabern in Wissenschaftliche Buchgesellschaft. ISBN 978-3805308199. 
  • Otto, Eberhard (1968). Egyptian art and the cults of Osiris and Amon. Thames & Hudson. 
  • Roucheleau, Caroline Michelle (2008). Amun temples in Nubia: a typological study of New Kingdom, Napatan and Meroitic temples. Archaeopress. ISBN 9781407303376. 
  • Thiers, Christophe, ur. (2009). Documents de théologies thébaines tardives. Université Paul-Valéry. 
  • Zandee, Jan (1948). De Hymnen aan Amon van papyrus Leiden I. 350 (Dutch). E.J. Brill. 
  • Zandee, Jan (1992). Der Amunhymnus des Papyrus Leiden I 344,Verso (German). Rijksmuseum van Oudheden. ISBN 90-71201-10-4. 


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]