Egipčanska knjiga mrtvih

Prizor iz Knjige mrtvih prikazuje tehtanje srca pokojnika oz. posmrtno sodbo. Če je srce lažje od peresa boginje Ma'at, boginje pravice in resnice, je duši pokojnika dovoljeno oditi v Amenti, egipčanski raj. Težja srca zlih požre zver Amamat. Povsem desno stoji bog Thoth, ki zabeleži vse človekove misli, besede in dejanja v času njegovega življenja, zapisuje pa tudi rezultate sodbe, ki bo določila nadaljnjo usodo človekove duše. (Papirus Hunefer, XIX. dinastija, obdobje Setija I., 1313-1301 pr. n. št.)

Egipčanska knjiga mrtvih (Pert em hru - Prebujanje v svetlobo, Vstajanje v dan, Vstopanje v resnično življenje) je ena izmed najstrejših zbirk religijskih besedil na svetu, ki je najverjetneje nastala v 3. tisočletju pr. n. št. Papirusovi zvitki so bili namenjeni kot pomoč pokojnemu, da je lažje prišel v onostranstvo. To besedilo je moral pokojni prebrati pred Anubisom na tehtanju srca. Zatem je Anubis potehtal srce in odločil, kakšno naj bo njegovo posmrtno življenje.

V uporabi je bila skozi vso staroegipčansko zgodovino. Sporočilo knjige je ostajalo enako, spreminjala pa se je oblika njenega zapisa:

• Prvotne zapise predstavljajo hieroglifi na stenah piramid iz Starega kraljestva (okoli leta 2600 – 2100 pr. n. št.)
• Kasneje so jo zapisovali po sarkofagih iz Srednjega kraljestva (okoli leta 2000 – 1600 pr. n. št.)
• V tretjo stopnjo uvrščajo zvitke papirusa, najdene ob mumijah iz Novega kraljestva (okoli leta 1500 – 1000 pr. n . št.)