Jah (mitologija)
| Jah Jˁḥ | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
Egipčanski bog | ||||||
 | ||||||
| Ime v hieroglifih |
| |||||
| Kultno središče | Tebe in Hermopolis | |||||
| Simbol | otroške kite, brada, palica, včasih atef | |||||
| Ustrezniki | ||||||
| Sorodni bogovi ustreznik | Tot, Honsu, Oziris | |||||
Jah, Iah ali Aah (egipčansko jꜥḥ,[1] koptsko ⲟⲟϩ) je bil božanstvo lune v egipčanski religiji. Beseda jꜥḥ pomeni "Luna".[2]
Čaščenje[uredi | uredi kodo]
V Novem egipčanskem kraljestvu (16.-11. stoletje pr. n. št.) je bil manj pomemben bog, povezan z Luno. Pomembnejša sta bila Tot in Honsu. Zaradi funkcionalnih povezav med njimi bi ga lahko istovetili s katerim koli od teh božanstev.
Jah je včasih veljal za odraslo obliko Honsuja, ki ga je vse bolj vpijal. Še naprej se je pojavljal v amuletih in občasno v drugih prikazih. Po videzu je bil podoben Honsuju, imel na glavi enake lunarne simbole in občasno enaka tesna oblačila. Od njega se je razlikoval po tem, da je namesto otroških stranskih kit običajno nosil lasuljo in včasih atef z drugačnim simbolom na vrhu.[3] Jah je sčasoma postal tudi Jah-Džehuti, bog nove lune.[4] V tej vlogi je prevzel lunarni vidik Tota, znanega tudi kot Džehuti. Tot je bil tudi bog znanja, pisanja in računanja. Simboli luninih men so se uporabljali za zapisovanje ulomkov.[5]
Jah se je asimiliral tudi z bogom smrti Ozirisom, morda zaradi Luninega mesečnega cikla umiranje in ponovnega rojstva.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Allen, James P. (2000). Middle Egyptian: An Introduction to the Language and Culture of Hieroglyphs. Cambridge University Press. str. 436.
- ↑ Ebeling, Erich, Edzard, Dietz-Otto (2005). Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie. De Gruyter. str. 364. ISBN 978-3-11-018535-5.
- ↑ Wilkinson, Richard H. (2003). The Complete Gods and Goddesses of Ancient Egypt. Thames & Hudson. str. 111.
- ↑ Remler, Pat. (2000). Egyptian Mythology A to Z: A Young Reader's Companion. Facts On File. str. 1.
- ↑ S. Quirke, A.J. Spencer. The British Museum Book of Ancient Egypt. London, The British Museum Press, 1992.