Črni zobnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Črni zobnik
ilustracija cele rastline
ilustracija cele rastline
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Solanales (razhudnikovci)
Družina: Solanaceae (razhudnikovke)
Rod: Hyoscyamus (zobnik)
Vrsta: H. niger
Znanstveno ime
Hyoscyamus niger
L.
Hyoscyamus niger

Črni zobnik (znanstveno ime Hyoscyamus niger[1]), je strupena rastlina iz družine razhudnikovk[1], ki izvira iz Evrazije[1], danes pa je razširjena že po celem svetu.

Opis[uredi | uredi kodo]

Črni zobnik je enoletna ali dvoletna zel, ki prvo leto najpogosteje požene le venec listov, drugo leto pa razvije od 30 do 100 cm visoko steblo, ki je močno olistano, lahko razvejano ali pa ravno. Steblo in listi so pokriti z mnogo lepljivimi dlačicami.

Listi so nekoliko mesnati, na steblo nameščeni premenjalno. Spodnji listi so pecljati, zgornji pa sedeči. V dolžino dosežejo med 6 in 15 cm, občasno pa lahko vse do 40 cm. Oblika listov je različna. Spodnji imajo od pet do sedem krp, srednji tri trikotne krpe, zgornji pa imajo le še po dva zobca.

Zvonasti cvetovi se razvijejo od junija do oktobra na vrhu rastline in so umazano rumene barve z vijoličnimi ali rjavimi žilami. Združeni so v grozde, iz njih pa se razvijejo majolikam podobne glavice, v katerih so majhna razbrazdana semena svetle barve.[2]

Cela rastlina ima neprijeten vonj. Predvsem semena so bogata s tropanskimi alkaloidi, ki so v večji količini strupeni toksini, v manjši pa zelo učinkovita zdravila; rastlina jih vsebuje 0,045–1,14 %, predvsem veliko (tudi v primeri z volčjo češnjo) hiosciamina in skopolamina.[3] Vsebuje še atropin,1 kalistegin, vitanolid, tiraminske derivate, flavonolne glikozide (kvercitin, rutin, kaempferol), lignanamide in lignane, med njimi kumarinlignane: novoodkriti kleomiskozin A metil eter, venkatazin, hiozgerin, kleomiskozin A in kleomiskozin B,[4][5] atroscin[2] in nealkaloidne učinkovine

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Črni zobnik raste na pognojenih, torej z dušikom bogatih pustih tleh in neobdelanih površinah. Pogosto se razrašča po razvalinah ter ob poteh in grapah. V Sloveniji je precej redka, zato zaščitena rastlina.

Uporabnost[uredi | uredi kodo]

V pretekosti so toksine črnega zobnika uporabljali v kombinaciji z drugimi naravnimi toksini kot anestetik, pa tudi v psihadeličnih napojih[1][6][7] . Zaužitje teh toksinov je povzročalo halucinacije ter občutek letenja[8], največ pa so jih uporabljali v Evropi, Aziji in Arabiji[9], v srednjem veku pa se je uporaba razširila tudi v Anglijo. O rastlini in njenih učinkih je pisal že Plinij starejši, ki je pisal, da so napoje iz črnega zobnika za doseganje posebnih stanj uporabljale apolonove svečenice. Rastlino je poimenoval Herba Apollinaris[1].

Alkaloidi, ki jih vsebuje črni zobnik so isti kot pri volčji češnji, zaradi česar na telo učinkujejo na enak način[10]. V manjših dozah se najprej pojavijo halucinacije[1] in razširjene zenice, ki jih spremlja nemirnost in rdečica. Pri zaužitju večjih količin se pojavi bruhanje, hipertenzija in v skrajenm primeru smrt.

Kljub temu pa rastlina ni strupena za vse živali. Z njo se namreč prehranjujejo gosenice nekaterih vrst metuljev.

Pred uporabo hmelja v pivovarstvu so za okus pivu dodajali črni zobnik[11]

Cvetovi črnega zobnika

Strup črnega zobnika naj bi kot način za umor Hamletovega očeta v svoji drami uporabil William Shakespeare[6][12].

Zobnikovo olje (Oleum Hyoscyami) so sicer v preteklosti kuhali iz listov črnega zobnika in ga uporabljali za zdravljenje ušesnih vnetij, pa tudi kot sredstvo proti revmatizmu[10].

Prav iz zobnika sta nemška lekarnarja P. L. Geiger in L. Hesse leta 1833 prvič izločila hiosciamin (oba stereoizomera: L- in D-hiosciamin) in po 1880 L-hioscin, kasneje imenovan skopolamin.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Roberts 1998, str. 31
  2. ^ 2,0 2,1 Janez Kromar (1979): Strupene rastline. Založba Borec, Ljubljana, str. 80.
  3. ^ Andrew Chevallier (1998): Enciklopedija zdravilnih rastlin. DZS, Ljubljana, str. 219.
  4. ^ Sajeli Begum et al (2010): Study of anti-inflammatory, analgesic and antipyretic activities of seeds of Hyoscyamus niger and isolation of a new coumarinolignan. v: Fitoterapia 81, str. 178, 183.
  5. ^ T. Sengupta (2011): Antiparkinsonian Effects of Aqueous Methanolic Extractof Hyos cyamus niger Seeds Result From its Monoamine Oxidase Inhibitory and Hydroxyl Radical Scavenging Potency. V: Neurochem Res 36, str. 177.
  6. ^ 6,0 6,1 Anthony John Carter MB FFARCS (marec 2003). "Myths and mandrakes" (PDF). Journal of the Royal Society of Medicine 96: 144–147. doi:10.1258/jrsm.96.3.144. PMC 539425. 
  7. ^ A. J. Carter (1996-12-21). "Narcosis and nightshade". British Medical Journal 313 (7072): 1630–1632. PMC 2359130. 
  8. ^ Schultes & Smith 1976, str. 22
  9. ^ Joseph Perez, Janet Lloyd, The Spanish Inquisition, Yale University Press, 2006, ISBN 0300119828, ISBN 9780300119824, str. 229 opomba 10]
  10. ^ 10,0 10,1 Bohinc, P. (1983). Slovenske zdravilne rastline. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
  11. ^ Dan Rabin, Carl Forget (1998). The Dictionary of Beer and Brewing. Taylor & Francis. xii. ISBN 9781579580780. 
  12. ^ "Hebenon". Webster's Revised Unabridged Dictionary (1913 + 1828). 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]