Džuang Džov

Džuangdzi (莊子) Džuang Džou (莊周)
Rojstvo	莊周 okoli 369 pr. n. št. Šangčju
Smrt	okoli 286 pr. n. št.
Državljanstvo	Song
Poklic	filozof, pisatelj, pesnik
Obdobje	Antična filozofija
Regija	Kitajska filozofija
Šola/tradicija	Taoizem Filozofski skepticizem
Vplivi Obodbje Džou, Kitajska filozofija: Konfucij, Laodzi, Modzi, Hui Ši, Jang Džu
Vplival na Taoizem, Kitajski budizem, Zen budizem, in druge filozofije vzhodne Azije, Alana Wattsa, Aleisterja Crowleyja

Džuangdzi
»Džuangdzi« v pečatni (na vrhu), tradicionalni (v sredini), in poenostavljeni (na dnu) kitajski pisavi.
Tradicionalno kitajsko	莊子
Poenostavljeno kitajsko	庄子
Hanju pinjin	Zhuāngzǐ
Dobesedni pomen	'učitelj Džuang'
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Zhuāngzǐ Bopomofo ㄓㄨㄤ   ㄗˇ Gvojeu Romatdzjh Juangtzyy Wade–Giles Chuang¹ Tzŭ³ Mandarinščina Yale Jwāngdž IPA [ʈʂwáŋ.tsɹ̩̀] Vu Romanizacija Tzaõ-tzy Jue: kantonščina Yalska romanizacija Jōngjí IPA [tsɔ́ːŋ.tsǐː] Džjutping Zong1zi2 Min Nan Tâi-lô Tsong-tsú; Tsng-tsú Min dong Fudžov BUC Cŏng-cṳ̄ Srednja kitajščina Srednja kitajščina tʂjang-tzí Stara kitajščina Baxter–Sagart (2014) [ts]raŋ tsәʔ
Zhuang Zhou
Tradicionalno kitajsko	莊周
Poenostavljeno kitajsko	庄周
Hanju pinjin	Zhuāng Zhōu
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Zhuāng Zhōu Bopomofo ㄓㄨㄤ   ㄓㄡ Gvojeu Romatdzjh Juang Jou Wade–Giles Chuang¹ Chou¹ Mandarinščina Yale Jwāng Jōu IPA [ʈʂwáŋ ʈʂóʊ] Jue: kantonščina Yalska romanizacija Jōng Jāu IPA [tsɔ́ːŋ tsɐ́u] Džjutping Zong1 Zau1 Min Nan Tâi-lô Tsong Tsiu Srednja kitajščina Srednja kitajščina tʂjang tʃjuw Stara kitajščina Baxter–Sagart (2014) [ts]raŋ tiw

Džuang Džov [džuáng džôv-] (pinjin: Zhuang Zhou [dʒuˈɑːŋ ˈdʒoʊ]), Džuangdzi [džuángdzí] (kitajsko: 莊子; pinjin: Zhuangzi [ˈʒwæŋˈziː], dobesedno 'učitelj Džuang') ali Čuang Cu [čuánk cú], kitajski filozof, * okoli 369 pr. n. št., Šangčju, Kitajska, † okoli 286 pr. n. št. Velja za utemeljitelja taoizma, napisal je pomembno taoistično delo, ki se imenuje po njem, Džuangdzi (Zhuangzi).

Življenje

O Džuangdziju je znanega zelo malo, celo podatek, da je živel v 4. stoletju pr. n. št., ni docela zanesljiv. Rodil se je v mestu Meng v državi Song, ki je danes znana kot provinca Henan. V tem času je na Kitajskem soobstajalo sedem držav, ki so se vojskovala druga z drugo. Preživljal se je s poučevanjem. Znan je bil po svojih idejah in spisih.

Legenda pravi, da je kralj Vej iz države Ču slišal zanj in ukazal, da ga pripeljejo na njegov dvor. Hotel ga je postaviti za glavnega ministra, a se je Džuangdzi le nasmehnil in dejal: ˝Pojdite stran, ne silite me....Raje imam, da uživam v svoji svobodni volji.˝

Delo

Glavni vir o Džuangdziju predstavlja istoimenska knjiga Džuangdzi, ki je imenovana po njem, napisana pa je bila po njegovi smrti. Obsežno delo, znano pod nazivom Džuangdzi, ni v celoti izključno delo filozofa tega imena. Še najbolj zanesljivo lahko to trdimo o prvih sedmih poglavjih, zbranih pod podnaslovom "notranja poglavja", čeprav avtorji niti glede teh ne izključujejo možnosti, da so tudi prva poglavja zapisali njegovi učenci. Res pa ta poglavja vsebujejo piščeve najbolj iskrive in originalne misli. Vsako od teh sedmih poglavji ima naslov, ki povzema obravnavano temo in tudi te naslove pripisujejo glavnemu avtorju.

Vpliv

Džuangdzi je vplival na kitajsko kulturo, saj je vselej veljal za enega največjih pisateljev in mislecev klasičnega obdobja. Njegov pretanjeni, sofisticirani in mistični taoizem je zato prežel vso kitajsko kulturo in njen značaj; za nekatere poznavalce je največji kitajski filozof.

Ko je budizem vstopil na Kitajsko, je nanj vplival stik z taoistično vero in filozofijo. Tedanji prevajalci so budistične svete spise prevajali z taoističnim besednjakom, ker so budizem dojemali kot nekakšno tujo obliko taoizma. V obdobju dinastije Tang, je taoizem vključeval značilne budistične elemente, kot so samostani, vegetarijanstvo, prepoved uživanja opojnih substanc, doktrino praznine ter zbiranje svetih besedil v »trojno urejenost«. Kasnejši taoisti so ponovno poskušali očistiti taoizem budističnih vplivov.

Viri

• Jing, D. D., Zi, Z., Zi, L. 1992. Klasiki daoizma. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana.

• Zhuangzi. internet. 2014. 22. 11. 2017. Dostopno na naslovu: https://plato.stanford.edu/entries/zhuangzi/

Literatura

• Ce, Č. 2000. Kje je Tao in druge zgodbe. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.

• Zi. Z. 2004. Klasik Dežele južne rože. Ljubljana: Sophia.

• Rošker, J. 2005. Iskanje poti : spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1, Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

• ZI. Z., Ce. Č., Zi. L, 1992. Klasiki daoizma. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana.