Vir illustris

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Insignije pretorskega prefekta Ilirika (Notitia Dignitatum

Vir illustris (slovensko slavni mož) je bil v pozni antiki uradni naslov najvišjih senatorskih položajev v Rimskem in Bizantinskem cesarstvu.

Vsi senatorji so se sprva naslavljali z vir clarissimus (zelo slaven mož), od sredine 4. stoletja pa se je naslov razdelil na vir illustris in vir spectabilis (občudovanja vreden mož). Slednji je bil nižji od vir illustris.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izvor[uredi | uredi kodo]

Navada, da se je v pozni antiki k imenom rimskih senatorjev dodajal naslov vir clarissimus, se je razvila postopoma v prvih dveh stoletjih našega štetja.[1] V 4. stoletju se je število senatorjev zelo povečalo. Naslov vir clarissimus je postal zelo običajen in izgubil svoj sijaj in se zato razdelil na dva naslova: vir spectabilis za senatorje z višjim položajem in vir illustris za tiste z nižjim.[2] Naslov vir illustris se je prvič pojavil leta 354 za pretorijanskega prefekta.[3] Nekaj desetletij se je uporabljal nedosledno, potem pa vedno bolj dosledno,[4] morda zaradi uradne kodifikacije časti, ki jo je leta 372 uvedel cesar Valentinijan I.[5]

Položaji[uredi | uredi kodo]

Položaji, ki so imeli pravico do naslova, so se s časom spreminjali. Notitia dignitatum iz zgodnjega 5. stoletja omenja naslednje položaje:

Naslov se je pogosto podeljeval tudi konzulom[7] in priložnostno nižjim uradnikom. V teh primerih lahko naziv kaže na razširitev meril za podeljevanje ali preprosto za častno podelitev naslova posamezniku.[8]

Kasnejši razvoj[uredi | uredi kodo]

Illustres so kmalu začeli šteti za aktivne člane senata. Do sredine 5. stoletja od spectabiles in clarissimi niso več pričakovali sodelovanja v senatu. Med vladanjem cesarja Justinijana I. so vsi senatorji veljali za Illustres,[9] kar je naslov razvrednotilo, podobno kot naslov clarissimus stoletje pred tem. Visoki uradniki so se zato začeli naslavljati z vir gloriosus ali gloriosissimus in vir magnificus.[10]

Pisne oblike[uredi | uredi kodo]

V starodavnih napisih in rokopisih se je bolj pogost naslov inlustris.[11] Ker so bili illustres podskupina clarissimi, se je naslov pogosto pisal kot "vir clarissimus et illustris", zlasti v uradnih dokumentih.[12] Krajši naslov se je običajno okrajšal kot "v. i." (množina "vv. ii."), "v. inl." ali "vir inl.", daljši pa kot "v. c. et inl."[13]

V merovinškem in karolinškem obdobju sta bila udomačena naslova vir inluster in viri inlustres.[14]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hirschfeld (1901), str. 580-582 (=Hirschfeld (1913), str. 647-649).
  2. Jones (1964), str. 525-528.
  3. Cod. Theod. 11, 1, 6: "Rufini viri clarissimi et inlustris praefecti praetorio".
  4. Hirschfeld (1901), str. 595 (=Hirschfeld [1913], str. 664-665); Berger (1915), str. 1072-1073.
  5. Jones (1964), str. 142-123; Näf (1995), str. 20; P. Heather. "Senatorial Careers". V The Cambridge Ancient History, Volume 13 (1998), str. 188-191.
  6. Not. dign. or. 2-15; Not. dign. occ. 2-13; Berger (1915), 1074-1077.
  7. Berger (1915), 1078, 29-44.
  8. Berger (1915), 1078-1079.
  9. Ulpian (1, 9, 12, 1).
  10. Näf (1995), str. 21-22.
  11. T. Mommsen. Theodosiani Libri XVI cum Constitutionibus Sirmondianis. Prolegomena. Zürich: Weidmann, 1905. str. cxlvii.
  12. Hirschfeld (1901), str. 596-598 (=Hirschfeld [1915], str. 665-667).
  13. Berger (1916). str. 1070, 29-38; TLL, Volume 7, 1, str. 397, 1-5.
  14. Henry d'Arbois de Jubainville, [www.persee.fr/doc/crai_0065-0536_1887_num_31_2_69305 "L'emploi du titre de vir inluster ou vir inlustris dans les documents officiels de l'époque mérovingienne"], Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, 31, 2 (1887), str. 167–168.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Berger, A., 'Illustris', Realencyclopädie der Classischen Altertumswissenschaft]]. IX (1915), str. 1070-1085.
  • Hirschfeld, O., 'Die Rangtitel der römischen Kaiserzeit', Sitzungsberichte der Berliner Akademie (1901), 579-610, reprinted in Kleine Schriften (Berlin: Weidemann, 1913), str. 657-671.
  • Jones, A.H.M., The Later Roman Empire 284-602, A Social, Economic, and Administrative Survey (Oxford: Blackwell, 1964, repr. Johns Hopkins UP, 1986)
  • Löhken, H., Ordines Dignitatum (Köln: Böhlau, 1982)
  • Näf, B., Senatorisches Standesbewusstsein in spätrömischer Zeit (Freiburg: Universitätsverlag, Freiburg, 1995)