Vinko Zevnik

Vinko Zevnik - Viktor Železnik
Vinko Zevnik - Viktor Železnik
Vzdevek	»Viktor Železnik«
Rojstvo	28. julij 1914; Praše
Smrt	28. oktober 1943 (29 let); Ledine
Rod/služba	NOVJ ter NOV in POS
Aktivna leta	1941–1943
Poveljstva	komandir čete in komandant bataljona
Oboroženi konflikti	Dražgoška bitka
Priznanja	Red narodnega heroja

Vinko Zevnik (partizansko ime Viktor Železnik), slovenski partizan in narodni heroj, * 28. julij 1914, Praše, † 28. oktober 1943, Ledine.

Življenjepis

Viktor Zevnik je po končani osnovni šoli v Mavčičah občasno služil kot pastir, mlinarski delavec, zidar, čuvaj lovišča in bil tudi tihotapec živine iz Jugoslavije v Italijo. Leta 1941 so ga Nemci po jugoslovanski kapitulaciji aretirali, poslali v zbirno taborišče za izgnance v Šentvid pri Ljubljani in ga julija izgnali v Srbijo. V izgnanstvu je bil nekaj časa poljski delavec pri županu v vasi Dobračevo blizu Užičke Požege. Že po prvih odporniških akcijah se je povezal s partizani, avgusta 1941 vstopil v Ariljsko četo, s katero je sodeloval v bojih s četniki pri vasi Pranjani in bil med organizatorji prve partizanske skupine slovenskih izgnancev, ki se je priključila Požeški četi Užičkega odreda. Novembra 1941 je bil sprejet v KPJ, imenovan za vodnika v novoustanovljeni Slovenski četi Ivan Cankar in se udeležil bojev v obrambi Užica. Po umiku Slovenske čete v Bosno, kjer se je ta priključila prvi proletarski brigadi NOPOJ (ustanovljena 22. decembra 1941 v vasi Rudo), je Zevnik sodeloval v bojih med 2. sovražnikovo ofenzivo. Februarja 1942 so ga skupaj s preostalimi borci iz ukinjene Slovenske čete vključili v zaščitno četo VŠ NOV in POJ. Od tu je bil po lastni želji premeščen nazaj v Ariljsko četo, kjer je ostal do julija 1942. Tedaj je prišla v VŠ NOV in POJ prva patrulja slovenskih partizanov, s katero se je avgusta 1942 vrnil v Slovenijo in bil dodeljen v Tomšičevo brigado. Konec leta 1942 je bil premeščen v zaščitno četo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in imenovan za vodjo desetine. Avgusta 1943 je bil v zaščitnem vodu Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko. Po kapitulaciji Italije je postal poveljnik 3. bataljona novoustanovljene Vojkove brigade. Ob nemškem prodoru v Sp. Idrijo 28. oktobra 1943 ga je v Ledinah hudo ranil minometni izstrelek; na poti v bolnico je ranam podlegel. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 1951.