Velika njorka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Velika njorka
Velika njorka, kot jo je upodobil George Edward Lodge
Velika njorka, kot jo je upodobil George Edward Lodge
Ohranitveno stanje taksona
Status none EX.svg
izumrl  (o. 1844)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Charadriiformes (pobrežniki)
Družina: Alcidae (njorke)
Rod: Pinguinus
Bonnaterre, 1791
Vrsta: P. impennis
Znanstveno ime
Pinguinus impennis
(Linnaeus, 1758)

Velíka njórka (znanstveno ime Pinguinus impennis ali Alca impennis) je bila ptica neletalka iz reda pobrežnikov Charadriiformes. Z višino 75 cm je bila največja predstavnica družine njork Alcidae. Lovili so jo zaradi hrane in perja za blazine vse do vsaj 18. stoletja.

Njeno bivalno področje je obsegalo otoke severne Kanade, Grenlandijo, Islandijo, Norveško, Irsko in Britanijo, sčasoma pa so jo iztrebili. Zadnji par so pobili 3. julija 1844 na Islandiji.

Velike njorke so bile izvrstni plavalci in so se s pomočjo kril potapljale pod vodo. Za razliko od drugih njork, velika njorka ni bila sposobna leteti in zaradi tega je bila tudi tako nemočna pred človekom.

Velika njorka je dala izvirno ime za pingvine, saj v valižanščini pen gwyn pomeni 'bela glava', kar se nanaša na izrazito belo liso na glavi. Ko so raziskovalci na južni polobli našli podobne ptiče, so jih imenovali z enakim imenom.

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Velika njorka, Leipzig

Velika njorka je ena od mnogih vrst, ki jo je švedski botanik in zoolog Carl Linnaeus (Carolus Linnaeus) opisal v svojem delu Systema Naturae iz 18. stoletja. Analiza DNK je potrdila njeno zvezo z ostrokljuno njorko (Alca torda) kot najbližjem živem sorodniku. Bila je tudi v bližnjem sorodu z malo njorko (Alle alle), ki je odšla po povsem različni evolucijski poti. Zaradi velike podobnosti z ostrokljuno njorko, veliko njorko včasih uvrščajo v rod Alca, a je proučevanje fosilnih ostankov veliko njorko uvrstilo v poseben rod Pinguinus, ki je zelo blizu z rodovi ostrokljune, male in tankokljune njorke (Uria aalge) - Alca, Alle in Uria. Ti štirje rodovi tvorijo družino Alcidae.

Opis[uredi | uredi kodo]

Velika njorka je bila visoka med 75 do 85 cm in težka okoli 5 kg. Bila je največji član družine njork in reda Charadriiformes. V času evolucije je izgubila sposobnost letenja. Samci in samice so bili po velikosti in izgledu podobni. Hrbet so imeli svetleče črne, trebuh bel. Vrat in noge so imeli kratke, glavo in krila majhne. Ptice su bile debele zaradi gostega sloja maščevja, ki je bilo potrebno za vzdrževanje toplote. V obdobju vzgajanja mladičev se jim je razvil širok bel pramen okoli oči, ki je po tem obdobju prešel v belo-siv trak med očmi in uhljem. Poleti je bilo grlo temno rjavo, pozimi belo. Imele so velik kljun dolžine okoli 11 cm, ki je bil zakrivljen navzdol. Kljun je bil prežet z globokimi belimi žlebovi. Krila so bila dolga samo 15 cm, najdaljša peresa na krilih pa 10 cm. Stopala in kremplji so bili črni, plavalna kožica pa črno-rjava. Noge so imele nameščene povsem na koncu trupa, da so služile za plavanje in potapljanje. Mlade ptice so imele pisane belo-črne vratove in manj vidne žlebove na kljunu.

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Ptica je živela v hladnih obalnih vodah severnega Atlantika, vzdolž obale Kanade, severovzhodnih ZDA, Grenlandije, Islandije, Irske, Norveške in Velike Britanije. Atlantik je zapustila samo zaradi razmnoževanja. Njihove kolonije so za gnezdenje zahtevale skalne otoke s poševnimi obalami zaradi omogačanja pristopa. Ker je bila to velika omejitev verjamejo, da nikoli niso imele več kot 20 kolonij. Znanih je samo osem njihovih kolonij za gnezdenje: Papa Westray na Orkneyski otokih ob Škotski, St. Kilda na Škotskem, Ferskih otokih, Grimzi in Eldi na Islandiji, otoki Penguin in Funk blizu Nove Fundlandije in Bird Rocks v zalivu Svetega Lovrenca v Kanadi. Domnevajo da je ta vrsta imela kolonije tudi na Cape Codu v državi Massachusetts (ZDA). Pozimi se ta ptica selila južnije. Njene kosti so našli na Floridi, v Gibraltarju, Franciji, Španiji in celo v Italiji.

Ekologija in obnašanje[uredi | uredi kodo]

Velika njorka seje gibala počasi in si pomagala s krili preko težjega terena. Imela je malo naravnih sovražnikov, v glavnem morske sesalce, belega medveda in plenilske ptice. Ni se bala ljudi. Ker niso letele in bile nerodne na kopnem so bile lahek plen ljudi, ki so jih lovili zaradi hrane, perja in kot primerke za muzeje in privatne. Življenjska doba je bila 20 do 25 let. Bile so odlični okretni plavalci, s krili kis o jih uporabljale plavuti. Verjamejo da so se lahko potopile do globine okoli 76 m in dolžine do 1 km. Dih so lahko zadrževale do 15 minut. Značilnost njihovega plavanja je bila velika hitrost in eksplozivno dviganje iz vode in pristajanje na kopnem. Pozimi so se ptice selile v južne kraje v parih ali manjših skupinah in nikoli cela kolonija. Hrano so našle v plitvi vodi, predvsem ribe dolžine 12 do 20 cm. Mladiče so hranile s planktonom in napol prebavljeno izpljunjeno ribo.

Razmnoževanje[uredi | uredi kodo]

Strokovnjaki menijo, da so si pari velike njorke ostajali zvesti vse življenje. Gnezdili so v podnožju pečin. Izvalili so po eno jajce vsako leto v obdobju od konca maja do začetka junija. Oba starša sta izdelala grobo gnezdo iz gvana, včasih pa tudi ne. Gnezda v kolonijah so bila zelo blizu skupaj. Inkubacija jajca je trajala šest tednov, ptiči so se tako izlegli v juniju. Pri hranjenju mladiča sta se same cin samica menjavala. Po dveh do treh tednih so mladiči zapustili gnezdo in odšli v vodo.

Izumrtje[uredi | uredi kodo]

Znano je, da so veliko njorko lovili že Neandertalci pred 100.000 leti, saj so njihove kosti našli v bližini njihovih naselbin. Slike te ptice so našli v jami El Pendo v Španiji in so stare 35.000 let, v francoski jami Cosquer pa so stare 20.000 let. Indijanci in Eskimi so zelo cenili meso te ptice pozimi. V kraju Port au Choix v Novi Fundlandiji v Kanadi so našli kosti osebe oblečene v oblačilo izdelano iz kože okoli 200 velikih njork, in datira izpred 2000 let pr. n. št.. Ocenjujejo da je populacija te vrste v času njenega maksimuma štela milijone osebkov, čeprav se nekateri znanstveniki s tem ne strinjajo. Vsaj od 8. stoletja so veliko njorko množično lovili zaradi mesa, jajc, kože in perja.

Preparirana velika njorka, Belgija.

Do sredine 16. stoletja so bile kolonije za gnezdenje velikih njork vzdolž evropske obale Atlantika skoraj popolnoma uničene zaradi masovne uporabe njihovega perja za izdelavo blazin [1]. Leta 1553 je bila velika njorka prvič uradno zaščitena, leta 1794 pa je Anglija prepovedala ubijanje te vrste zaradi perja. Leta 1775 je bil sprejt zakon, ki je prepovedoval lov velike njorke zaradi perja ali jajc - kazen je bila javno bičanje, čeprav je bil lov za uporabo kot ribiška vaba še vedno dovoljen. Zaradi ogoženosti so imeli preparirani primerki velike njorke in njihovih jajc visoko ceno. Zbiranje jajc je dodatno doprineslo k izumiranju. Zabeleženo je, da je bil zadnji primerek velike njorke v nekdanjem gnezdišču St.Kilda na Škotskem ujet in ubit v juliju 1840.

Zadnje znano gnezdišče velike njorke je ostal vulkanski otok Geiffuglasker na Islandiji. Bil je nedostopen ljudem. Leta 1830 je zaradi vulkanske erupcije otok potonil, ptice pa so našle zatočišče na bližnjem otoku Eldey, lo je bil z ene strani dostopen ljudem. Ko so kolonijo odkrili, je bilo v njej skoraj 50 ptic. Zaradi stalnega povpraševanja raznih muzejev so kolonijo popolnoma uničili. Zadnji par velike njorke je bil najden kako skrbi za jajce in ubit 3. julija 1844. Kasneje so trdili, da so videli primerke te vrste na Grand Banksu v Novi Fundlandiji leta 1852.

Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN)“ je to leto določila za njihovo izumrtje. Danes v muzejskih zbirkah obstaja okoli 75 jajc, 24 kompletnih okostij in 81 prepariranih primerkov. Čeprav so od sredine neolitika do 19. stoletja našli na tisoče posameznih kosti, obstaja samo majhno število kompletnih okostij.

Sklici in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Crofford 1989, p. 40
  • Cokinos, Christopher (2000). Hope is the Thing with Feathers: A Personal Chronicle of Vanished Birds. New York: Warner Books. ISBN 0-446-67749-3. 
  • Crofford, Emily (1989). Gone Forever: The Great Auk. New York: Crestwood House. ISBN 0-89686-459-6. 
  • Fuller, Errol (1999). The Great Auk. Southborough, Kent, UK: Privately Published. ISBN 0-9533553-0-6. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]