Tibor Škerlak
Tibor Škerlak, slovenski kemik, * 1913, † julij 1992, Sarajevo, Bosna in Hercegovina.
V obdobju med vojnama je doktoriral na takratni Tehniški visoki šoli v Münchnu (zdaj Tehniška univerza v Münchnu).[1] Poročil se je z literarno zgodovinarko Marjo Boršnik. Ob izbruhu druge svetovne vojne so ga aretirali Italijani in obsodili na smrt, a je ušel iz ječe in se vključil v narodnoosvobodilni boj, zakon z Marjo Boršnik, ki je leta 1943 rodila njuno hčer Francko, pa je zaradi večletne ločitve v vojnih razmerah razpadel.[2] Po pobegu se je z bodočo drugo ženo, pravnico in ekonomistko Silvo Exel Škerlak, spet vključil v odporniško gibanje, leta 1944 pa je bil zajet in poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. Kasneje so aretirali tudi njegovo ženo, ki pa je ravno v tem obdobju rodila njuno hčer, zato jo je Gestapo izpustil.[3]
Po osvoboditvi leta 1945 je Škerlak postal docent za teoretično in fizikalno kemijo na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer se je med drugim z Borisom Krajncem posvečal potencialu aromatizacije nafte. Nekaj let kasneje se je zapletel v konflikt z oblastjo, zaradi podpore resoluciji Informbiroja je bil leta 1949 aretiran, izključen z univerze in poslan na Goli otok.[1] Njegova žena se takrat kljub pritiskom ni želela ločiti od njega, zato je izgubila službo v Planski komisiji.[3] Na Golem otoku je ostal interniran do leta 1951, nekaj let kasneje pa je dobil položaj izrednega profesorja fizikalne kemije na Katedri za kemijo Filozofske fakultete v Sarajevu, zato se je z družino preselil v Sarajevo.[1]
V Sarajevu je ostal do konca življenja. Znan je bil kot mentor številnih diplomantov in, v kasnejšem obdobju, tudi po prenašanju znanja proizvodnim inženirjem. Leta 1964 je bil izvoljen za rednega profesorja na Naravoslovno-matematični fakulteti v Sarajevu, kjer je ustanovil Katedro za fizikalno kemijo in jo vrsto let vodil, vzpostavil pa je tudi podiplomski program »Kinetika in kataliza«. Upokojil se je leta 1984.[1][4]
V začetku julija 1992, na začetku obleganja Sarajeva med vojno v Bosni in Hercegovini, ga je ob prečkanju ulice ubil ostrostrelec.[4] Posthumno ga je Univerza v Ljubljani leta 1998 rehabilitirala.[5]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Dolinar, Marko (2021). »Boris Krajnc in drugi kemiki na dachauskih procesih«. Acta Chimica Slovenica. 68: S45–S65. doi:10.17344/acsi.2021.6987.
- ↑ »Francka Premk«. Skriti otroci. Muzej in galerije mesta Ljubljane. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. avgusta 2021. Pridobljeno 24. avgusta 2021.
- ↑ 3,0 3,1 Leskošek, Vesna. »Exel Škerlak, Silva«. Novi Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013 – prek Slovenska biografija.
- ↑ 4,0 4,1 Cacan, Merzuk (2012). »In memoriam: Tibor Škerlak (1913–1992)« (PDF). Glasnik hemičara i tehnologa Bosne i Hercegovine. 38: 69–71.
- ↑ Bešter Rogač, Marija, ur. (2019). »Razvoj Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo«. Študij kemije na Univerzi v Ljubljani 1919–2019 (PDF). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. str. 17. COBISS 302608640. ISBN 978-961-7078-07-7.
