Teodebert I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Teodebertov zlati solidus iz leta 545

Teodebert I. (francosko Thibert ali Théodebert) je bil frankovski kralj Avstrazije, ki je vladal od leta 533 do svoje smrti, * okoli 500, † 547 ali 548.

Bil je sin kralja Teoderika I. in oče kralja Teodebalda.

Viri podatkov[uredi | uredi kodo]

Večina védenja o Teodebertovem življenju izvira iz Zgodovine Frankov, ki jo je v drugi polovici 6. stoletja napisal Gregor Tourski. Nekaj podatkov izvira tudi iz avstrazijske dvorne korespondence, znane kot Avstrazijska pisma, pesnitev Venancija Fortunata, članka v Prokopijevih delih[1] in nekaj drugih virov.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Teodebert se je med očetovo vladavino izkazal kot sposoben vojščak. Okoli leta 516 je porazil dansko vojsko pod poveljstvom njenega kralja Higelaka, ki je napadla severno Galijo. Njegov ugled je še povečal niz pohodov proti Vizigotom v Septimaniji.[2]

Po očetovi smrti se je moral vojskovati s svojima stricema Hildebertom I. in Klotarjem I. za očetovo nasledstvo. Teodebertove vojaške veščine so nazadnje prisilile Hildeberta, da je popustil in bratovo kraljestvo prepustil svojemu nečaku.[2] Skupaj sta nato napadla Klotarja, ko je njuno vojsko zajelo neurje, pa sta ga zaprosila za mir.

Ko so se odnosi med frankovskimi kralji umirili, se je Teodebert zapletel v vojno z Goti, ki se je začela, ko je bizantinski cesar Justinijan I. poskušal ukrotiti Ostrogote v Italiji. Justinijan je v Teodobertu našel idealnega zaveznika, ker je Avstrazija mejila na Ostrogote v severni Italiji. Cesar je Teodebertu radodarno plačal za njegovo pomoč, Teodebert pa se je izkazal za nezanesljivega zaveznika, ker je v vojni iskal predvsem plen in izpolnitev svojih zahtev do severne Italije. Nazadnje se je izkazalo, da se je moral Justinijan s Franki vojskovati vsaj toliko kot z Ostrogoti.

Zdi se, da je Teodebert užival v rasti svoje moči na evropskem prizorišču. Iz njegove korespondence je razvidno, da je zahteval obsežna ozemlja v okolici Avstrazije, med njimi tudi bizantinska.[3] Po padcu Rimskega imperija so frankovski vladarji vedno kazali nekaj podrejenosti do bizantinskih cesarjev, Teodebert pa se s položajem podrejenega kralja ni strinjal. Začel je kovati denar s svojo in ne cesarjevo podobo, kot je bilo v navadi, zato ne preseneča, da je bizantinski letopisec Agatij omenjal konstantinopelske govorice in sumničenja, da namerava Teodebert napasti Trakijo.

Teodebert je imel, tako kot drugi frankovski vladarji, več žena, če jih je in kadar jih je hotel. Kot dedič očetovega kraljestva je bil zaročen z Vizigardo, hčerko langobardskega kralja Vaha. Takšna politična igra je bila med merovinškimi kralji redka. Vizigardo je kmalu odslovil v korist Devterije, Galo-Rimljanke, ki jo je spoznal na pohodu v južni Galiji. Njeni privrženci z ravnanjem z Vizigardo niso bili najbolj zadovoljni, morda zaradi političnih posledic, in so zahtevali, da jo bo sprejme nazaj. Teodebert se je z njo ponovno poročil, vendar je kmalu zatem umrla.

Teodebertovi sodobniki ga niso hvalili samo zaradi vojaške hrabrosti, ampak tudi zaradi njegovega pokroviteljstva nad galsko cerkvijo. V zvezi s tem mu je posebno priznanje dal Gregor Tourski, vendar njegovo pobožnost omenja tudi Fortunat.

Teodebert je umrl v 14. letu svojega vladanja konec leta 547 ali na začetku leta 548. Nasledil ga je njegov in Devterijin sin Teodebald. Njegov prevzem oblasti je potekel mirno, kar v Merovinški dinastiji ni bilo običajno.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Procopius and Britain s Vortigern Studies website.
  2. 2,0 2,1 von Pflugk-Harttung, Julius Albert G., Wright, John Henry. The Early Middle Ages, Vol. 7, Lea brothers, 1905.
  3. Epistolae Austrasicae XX.
Teodebert I.
Rojen: 500 Umrl: 548
Predhodnik: 
Teoderik I.
Kralj Reimsa
534–548
Naslednik: 
Teodebald