Slovenska planinska pot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Knafelčeva markacija z dodatno oznako Slovenske planinske poti na pohorski bukvi

Slovenska planinska pot je planinska pot od Maribora do Ankarana in se razteza po severnem in zahodnem delu slovenskega planinskega sveta. Slovenska planinska pot je nastala na podlagi vzora francoskih planinskih poti (predvsem do konca 40-ih odprte GR5), ki so nastale po vzoru ameriških, predvsem Apalaške poti.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ivan Šumljak, 1959

Ideja o povezavi najlepših hribovitih in gorskih predelov v Sloveniji se je porodila Ivanu Šumljaku (1899-1984) že leta 1950. Prvotna ideja je bila krožna pot, ki bi zaobjela celotni slovenski planinski svet, vendar so zaradi nasprotovanja takratne oblasti in nepoznavanja terena do leta 1953 speljali zgolj del do Postojne. Po večkratni menjavi vodstva markacistov se je pod taktirko Živojina Prosenca, znanega kot tožilca na Dachauskih procesih, Slovenska planinska pot od Postojne speljala do konca šestdesetih do Ankarana in tam ustavila.

Prvi Vodnik po Slovenski planinski transverzali je izšel 1958 leta. Od svojega nastanka je doživela nekaj sprememb. Do leta 1993 - 80 kontrolnih točk, od 1993 - 2003: 69 točk (leta 2001 je bila ena točka spremenjena), od leta 2003 - 2011 71 kontrolnih točk, od 2011 do 2013 pa 75 kontrolnih točk. Dolžina po reliefu (tista, ki je običajno navedena kot dolžina SPP) znaša 599 km, skupnih vzponov je 45,2 km in spustov 45,5 km. Ob poti je 58 planinskih koč, tudi dva muzeja (Slovenski planinski muzej v Mojstrani in bolnica Franja) in Škocjanske jame, ki sodijo v dediščino UNESCO.

Zadnja sprememba imena je bila sprejeta leta 1991, ko jo je upravni odbor PZS s sklepom preimenoval v Slovensko planinsko pot. Dopolnjen vodnik, ki je v pomoč pohodnikom pri pripravi ture in orientaciji na poti, je bil izdan leta 1994, zadnji pa leta 2012.[2]

V vseh letih je Slovensko planinsko pot uspešno prehodilo okoli 9500 planincev.

Slovenska planinska pot ima tudi svojo razširjeno različico, ki ima trenutno 35 kontrolnih točk po vsej Sloveniji.

Potek poti[uredi | uredi kodo]

Slovensko planinsko pot lahko začnemo v Mariboru ali Ankaranu ali kjerkoli. Pohodnik mora o prehojeni poti voditi dnevnik, v katerega mora odtisniti poseben žig, ki je namenjen samo tej poti in ga je mogoče dobiti v kočah na posebno prošnjo in s priloženo planinsko izkaznico, oskrbnik pa se mora tudi podpisati. Običajni žig koče ne velja. Na vrhovih velja žig vrha. Poleg žiga je treba pripisati tudi datum obiska. Svoj obisk je potrebno tudi vpisati v vpisno knjigo. Če na vrhu ni žiga, velja kot dokument fotografija, podpis planinskega vodnika, če gre za organizirano turo ali druge priče. Dokončanje Slovenske planinske poti ni časovno omejeno.

Slovenska planinska pot je sestavljena tako iz lahkih kot zelo zahtevnih odsekov, na kar opozarja tudi Vodnik.

Pohorje in severovzhodni del[uredi | uredi kodo]

Kamniško-Savinjske Alpe[uredi | uredi kodo]

Kamniško-Savinjske Alpe. Najvišji vrh na fotografiji je Storžič. Slikano iz Sv. Ambroža pod Krvavcem.

Karavanke[uredi | uredi kodo]

Stol (levo Potoški stol, desno mali vrh Stola)

Julijske Alpe[uredi | uredi kodo]

Prisojnik, pogled iz okolice Erjavčeve koče na Vršiču
Triglav z Debele peči

Jugozahodni del[uredi | uredi kodo]

Nanos

Stare točke[uredi | uredi kodo]

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. J., Kenda, Jakob (2021). Transverzala : potopisni roman. ISPO. ISBN 978-961-95094-0-1. OCLC 1303234814.
  2. Vodnik: [1]
  • Planinska zveza Slovenije
  • Slovenska planinska pot, Planinski vodnik, PZS, 1994, Dobnik Jože
  • Slovenska planinska pot, Planinski vodnik, PZS, 2012, Milenko Arnejšek - Prle, Andraž Poljanec

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]