Sevan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Narodni park Sevan
IUCN kategorija II (narodni park)
Lake Sevan.jpg
Pogled na jezero s samostana Sevanavank
Zemljevid prikazuje lokacijo Narodni park Sevan
Narodni park Sevan
Geografski položaj jezera Sevan
Lokacija Armenija
Koordinati 40°19′N 45°21′E / 40.317°N 45.350°E / 40.317; 45.350Koordinati: 40°19′N 45°21′E / 40.317°N 45.350°E / 40.317; 45.350
Razglasitev: 6. julij 1993

Sevan (armensko Սևանա լիճ, izg. Sevana lič) je največje jezero v Armeniji. Hkrati je največje jezero v Zakavkazju in sodi med največja jezera na svetu, ki ležijo na visokih nadmorskih višinah. Celotno jezero leži v provinci Gegharkunik na vzhodu države. V jezero priteka 28 pritokov, odteka pa le po reki Hrazdan (ali Razdan), ki se prične v mestu Sevan na severozahodni obali in teče skozi Erevan do izliva v reko Araks na meji s Turčijo.

Pred človeškimi posegi je bila gladina jezera na nadmorski višini 1.950 m, obseg obale je znašal 260 km, povprečna globina je bila priblližno 95 m, prostornina jezerske kotanje pa je znašala približno 58 km³, površina gladine je bila 1.360 km², priblližno 5 % celotne površine Armenije.

Hidrologi so zgodaj opazili, da odtok po Hrazdanu predstavlja le 10 % vse odtekle vode, kar 90 % pa je izhlapi. Že leta 1910 je Soukias Manasserjan (ki je naredil tudi načrt za zmanjšanje Aralskega jezera) objavil študijo Izhlapevanje milijard in stagnacija ruske prestolnice, kjer je predvidel znižanje globine na 45 m, vodo pa bi porabili za namakanje in proizvodnjo električne energije. V času Stalina so načrt nekoliko spremenili. Predvideli so znižanje gladine kar za 55 m (torej še 5 m več, kot je predvidel Manasserjan), obseg bi se tako zmanjšal na 80 km, prostornina vode v jezeru pa na samo 5 km³. Predvideli so še, da bi na novo pridobljenih površinah zasadili orehe in hraste, v preostanku jezera pa bi z naselitvijo ustreznih vrst postrvi kar podeseterili ribolov. Armenski vrhovni sovjet je te načrte potrdil brez posvetovanja s prebivalci ob jezeru.

Dela so se pričela leta 1933, ko so poglobili strugo Hrazdana in začeli graditi vodni predor 40 m pod prvotno gladino jezera. Zaradi druge svetovne vojne so vmes dela prekinili in jih dokončali leta 1949, ko je gladina jezera začela upadati za nekaj več kot 1 m na leto.

Jezero je pred hujšo ekološko katastrofo, primerljivo s tisto v Aralskem jezeru rešil obračun Hruščova s stalinizmom leta 1956, ko so preučili posledice tega projekta. Zaradi težav z nasadi orehov in hrastov in zaradi zmanjšanega ribolova so leta 1958 ustanovili Sevanski komite, ki si je zadal nalogo, da gladino jezera zviša »kolikor je mogoče« in primanjkljaj električne energije nadomesti s termoelektrarnami. Leta 1962 se je gladina stabilizirala na 18 m pod prvotno gladino, dve leti pozneje pa je začelo prihajati do cvetenja zaradi evtrofnih alg. Leta 1981 so dokončali 49 km dolg vodni predor med zbiralnikom na reki Arpa v bližini kraja Kečut južno od jezera in Arcvanistom na južni obali. Gladina se je povišala le za 1,5 m, zato so pričeli graditi še 22 km dolg predor od Vorotana do zbiralnika pri Kečutu. Dogradili so ga samo 18 km, saj so leta 1988 zaradi azerbajdžanske gospodarske zapore ustavili dela. Ker že zgrajenega predora zaradi pomanjkanja denarja ne morejo ustrezno vzdrževati in ker hidroelektrarne na Hrazdanu zaradi nezadostnih energetskih zmogljivosti obratujejo s polno močjo, je trenutno gladina stabilizirana na 20 m pod prvotno gladino, njena površina pa je približno 940 km².


Sedanje armenske oblasti so območje jezera razglasile za narodni park in poskušajo gladino še dvigniti, vendar Svetovna banka zaradi visokih stroškov noče odobriti nujno potrebnega posojila. Armenske ekološke organizacije trdijo, da je nekaj treba storiti, sicer utegne jezero biti čez 20 let mrtvo.

Med živalstvom velja omeniti endemične sevanske postrvi (Salmo ischachan). Njen obstoj ogrožata predvsem umetno naseljena belica (Coregonus lavaretus) iz Ladoškega jezera ter nenamerno naseljena zlata ribica (Carrasius auratus), medtem ko vpliv ravno tako naseljenih rakov (Astacus leptodactylus) ni znan. Sevanska postrv je tako kljub prepovedi ribolova na robu obstoja, zato pa ji bolje kaže v kirgiškem jezeru Issyk-kul (Issyk Kul), kamor so jo naselili.

Ob celotni jezerski obali je razvit kopališki turizem. Najbolj znan kulturni spomenik je samostan Sevanavank v bližini mesta Sevan, ki je prvotno bil na otoku, sedaj pa leži na polotoku. Ob zahodni obali leži tudi samostan Hajrivank, še nekoliko južneje pri Noratusu pa se nahaja pokopališče s kar okoli 900 hačkarji (nagrobniki). Upad jezerske gladine je tudi omogočil izkop precej najdb, starih dve tisočletji in več.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]