Roman Tominec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Roman Tominec
Portret
Rojstvo12. januar 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})
Ljubljana
Smrt23. februar 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) (91 let)
Ljubljana
NarodnostSlovenec
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg SHS
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik, teolog, umetnostni zgodovinar, profesor, redovnik
Verska opredelitev
rimskokatoliška

Roman (prv. Leon) Tominec, slovenski frančiškan, duhovnik, teolog, umetnostni zgodovinar in profesor, * 12. januar 1900, Ljubljana, † 23. februar 1991, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 12. januarja 1900 v Ljubljani, kot peti izmed desetih otrok v družini.[1][2]

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Od leta 1906 do 1910 je obiskoval osnovno šolo Ledina.[1] Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji, leta 1916 pa je vstopil v frančiškanski red.[1] Z vstopom v redovniško življnje je šolanje nadaljeval na redovni gimnaziji v Kamniku, kjer je maturiral leta 1918.[1] Študiral je bogoslovje na Teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1922 pa je odšel V München študirat umetnostno zgodovino in filozofijo.[1][2] Študij v Münchnu je končal leta 1926.[2]

Po vrnitvi v Ljubljano je bil kaplan v frančiškanskem konventu, lektor filozofije v Kamniku in Ljubljani, ter katehet na obrtni šoli.[1][3] Leta 1930 sta z bratom Angelikom ustanovila ustanovila zavarovalni odsek III. reda Pax et Bonum, prek katerega sta s hrano in drugimi dobrinami pomagala ljudem iz socialnega dna.[4][3] Pred in med drugo svetovno vojno sta kot kurata delovala v zaporih, kjer sta mlade poučevala verouk, ter poročevala pare.[1]

Med okupacijo[uredi | uredi kodo]

Med okupacijo Slovenije je podpiral OF, čeprav je komunizem in boljševizem obsojal.[3] Odpora do sodelovanjem z okupatorjem ni skrival, zaradi česar je bil večkrat zaprt.[3] Prvič, maja 1942, zaradi opravljenega rekviema za Toneta Tomšiča.[1][2] Bil je obsojen na izgon v Fucecchio, vendar je bil zaradi bolezni septembra izpuščen.[1] Drugič, Aprila 1943, ko so partizanski aktivisti na zvonik frančiškanske cerkve izobesili uporniško zastavo, zaradi česar je bil obtožen sodelovanja z OF, ter a ponovno zaprt.[1][2] Tretjič je bil aretiran decembra 1944, ter marca 1945 izgnan iz Ljubljane.[1][2] Zatočišče je našel v Hrenovicah na Primorskem, kjer je z bratom Angelikom dočakal konec vojne.[1][2][3]

Pritisk komunistične oblasti[uredi | uredi kodo]

Povojna komunistična oblast je leta 1947 hotela izgnati frančiškane iz Ljubljane, vendar sta bratom Angelikom uspela to preprečiti.[3] Kasneje je komunistična oblast želela, da se Tominec pridruži novoustanovljeni narodni cerkvi, ki ni imela povezave z Rimokatoliško cerkvijo.[3][4] Želeli so tudi, dan Tominec nasprotuje škofu Antonu Vovku, vendar je vse zahteve je zavrnil, zaradi česar je bil v kasnejšnih letih deležen pritiskov in kazni s strani Udbe.[3][4][5] Pritisk je dosegel vrhunec, ko je bil Tominec zaslišan kar 56-krat v enem samem letu.[4] Bil je tudi kaznovan za malenkosti, kot je poučevanje verouka v napačnih učilnicah, ali pa predavanje o Plečniku v družinskem krogu, pri katerem je uporabljal diapozitive.[3]

Po 2. svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Od junija 1945 do 1946 je poučeval verouk na učiteljišču v Ljubljani, ter na bežigrajski gimnaziji.[1][3] Leta 1951 je postal honorarni predavatelj, 1954 pa docent na Teološki fakulteti v Ljubljani.[1] Med drugim je pomagal pri premiku cerkve sv. Krištofa na Gospodarskem razstavišču na novo lokacijo za Bežigradom, kjer je leta 1959 postal župnik.[1] Tam je, kot prvi v Ljubljani, uvedel atvomatizirano zvonenje zvonov.[1]

Umrl je 23. februarja 1991 v Ljubljani.

Književnost[uredi | uredi kodo]

Tominec se je med drugim ukvarjal tudi s prevajanjem in pisanjem knjig.[2] Začel je med 2. svetovno vojno, ko je napisal zbirko misli Dnevi v Bogu.[2] Pisal je tudi v zaporu ter bolnišnicah, kjer je med drugim napisal knjigo Skrivnost poslednjega usmiljenja.[2] Pisal je tudi članke o vzgoji in molitvenike za mlade, med katerimi so najbolj poznane duhovne vaje Ob tihih urah.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 1,15 "Tominec, Roman - Slovenska biografija". Pridobljeno dne 1. marec 2021.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 2,9 "p. Roman Tominec - intervju". Pridobljeno dne 1. marec 2021.
  3. 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 "Glasnika pravičnosti in dobrote - Družina". Pridobljeno dne 2. marec 2021.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 "Patra kot tarča okupatorjev in Udbe - Dnevnik". Pridobljeno dne 1. marec 2021.
  5. "Zamolčane skrivnosti udbovca Janeza Zemljariča - Nova24TV". Pridobljeno dne 1. marec 2021.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]