Potapljanje na vdih

Potapljanje z monoplavutjo

Potapljanje na vdih je potapljanje, kjer potapljač namesto avtonomne podvodne dihalne naprave t. i. SCUBA uporablja tehniko zadrževanja vdiha.

Najbolj znane dejavnosti, ki vključujejo potapljanje na vdih so: podvodni ribolov, podvodno fotografiranje, sinhrono plavanje, podvodni nogomet, podvodni hokej, podvodni nogomet, podvodno ciljanje na tarčo ter snorkalne, Izraz "potaplanje na vdih" pogosto povezujemo tudi s tekmovalnim potaplanjem ali tekmovalno apneo.

To je adrenalinski šport, ki pritegne največ pozornosti ko tekmovalci poskušajo doseči največjo globino, čas ali razdaljo z enim samim vdihom.

Zgodovina

Potapljanje na vdih so prakticirali predvsem v antiki za ribolov, nabiranje gob ter biserov, reševanje potopljenih dragocenosti ter pomoč pri vojaških akcijah.

V starih časih je bilo potaplanje na vdih, brez pomoči mehanskih naprav edino možno potapljanje, z izjemo občasno uporabo trsja ter usnjenih mehurjev. Potapljači so se srečevali s podobnimi problemi kot danes in sicer dekompresijsko beleznijo ter nezavestjo v globokih vodah-Deep Water Blackout. Zaradi tega je bilo v antiki veliko smrtnih žrtev

Potapljanje na vdih se je začelo v antični grčiji, saj tako Homer kot Platon omenjata spužve, katere so nabirali potapljači in so se uporabljale pri kopanju.

Otok Kalymnos je glavno središče potapljanja za spužve. Tako so začeli uporabljati uteži, da so se lažje ter hitreje potopili do dna. Nastala je disciplina Skandalopetra. Z uporabo oblikovanega kamna iz marmorja ali granita. S težo 8-15 kg ter hidrodinamično obliko, katerega so potapljači privezali na vrv ter spustili na dno, nato pa so ga potegne na površje.

Znane so tudi Japonske potapljačice Ama, ki pa so po tradiciji nabirale bisere pred 2,000 leti.

Sredozemsko morje ima veliko pomorskih poti. Kot rezultat je veliko razbitin ter ostrih zim, zato so bili potapljači pogosto najeti za reševanja. Zaradi nevarnosti ki so pretile pa so potapljači dobili za reševanje plačilo in sicer od globine 50m tretino in globlje od 90 polovico vrednosti. Tako so se potapljači spustili v globel ter izbrali najvrednejši predmet.

Potapljače so uporabljali kot vojskovanje in sicer za postavljanje podvodnih barikad

Tekmovanja

V prostem potapljanju sta združena v dve svetovni organizaciji AIDA Internacional in CMAS.

Večina vrst tekmovalnega potaplanja je skupno to, da je induvidualni šport, ki temelji na posamezniku. Trenutno je devet uradnih disciplin, ki so priznane s strani AIDA ter CMAS.

Bazenske discipline

Statična apnea (STA): časovno zadrževanje zraka

Dinamična apnea s plavutkam (DYN): Podvodno plavanje v bazenu na razdaljo, pri tem si športnik pomaga z uporabo plavuti ali monoplavut

Dinamina apnea brez plavutk (DNF): Podvodno plavanje brez uporabe pripomočkov.

Globinske discipline

Konstantna obtežitev (CTV): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah ter uporabo plavuti ali monoplavuti.

Konstantna obtežitev brez plavuti (CNF): Športnik se spusti in dvigne na maksimalno globino le z uporabo lastne sile v nogah ali rokah brez uporabe plavuti ali monoplavutu

Prosti potop (FIM): Potapljač se spusti v globino brez kakršnihkoli pripomočkov za pogon pod vodo. Z rokami vleče ob vrvi do maksimalne globine in nazaj.

Spremenljiva obtežitev (VWT): V tej disciplini je dovoljena uporaba sani z balastom za doseganje najgloblje točke. Potapljač lahko dodaten balast pusti na dnu in mora izplavati s svojimi lastnimi močmi, pri čemer je dovoljena uporaba plavuti in vlečenje ob vrvi.

Brez omejitev- No Limit (NLA)

Atlet se spusti v globino na saneh z balastom, dvigne pa se lahko po želji z uporabo kakršnih koli pripomočkov. Najpogosteje se uporablja napihljiv balon ali pa jopič z napihljivimi prekati.

Za razliko od ostalih pri tej disciplini ne povzroča težav pomankanje zraka, temveč pritisk ter izenačevanje. Trenutni rekorder je Herbert Nitsch -214m 14.06.2007, Spetses v Grčiji.

Potaplanje na vdih kot rekreacija

Potaplanje na vdih je tudi rekreativna dejavnost, sproščanje, edinstvena izkušnja ter bistveno drugačna od potaplanja SCUBA.

Prednosti so:

• Manj opreme
• Večja mobilnost ter hitrost
• Nižji stroški potapljanja
• Krajši čas priprave
• Ni potrebno izvajati dekompresije pri globjih potopih

Izkušeni potapljači na vdih gredo lahko pogosto tako globoko kot Scuba potapljači ali celo globlje.

Fiziologija

Potapljaški refleks: padec srčnega utripa.

Refleks sprožimo že samo, če potopimo obraz v vodo v posodi, ker je že na obrazu dovolj receptorjev, da se sproži potapljaški refleks. Ta refleks je prisoten pri vseh sesalcih. Pri človeku je zelo izrazit v prvih mesecih življenja in počasi zakrni, če ga ne vzdržujemo, se pa lahko ponovno natrenira v kasnejših letih. Zanimivo je, da v topli vodi traja dlje, da se sproži potapljaški refleks. Po navadi traja 3 dni da ga ponovno pridobimo

Krčenje vranice: sproščanje rdečih krvnih celic, ki nosijo kisik

Blood shift: Pojavi le pri globjih potopih. To je obrambni mehanizem pred kolapsom pljučnega koša

Iz okončin se v vitalne organe(pljuča, srce, predel prsnega koša) izlije tudi do 1.5l krvi,ki nas varuje pred poškodbami pljuč. Hlajenje telesa: s hlajenjem telesa se nam zmanjša poraba kisika

.

Tehnika

Pri potapljanju na vdih gre za kombinacijo fizične pripravljenosti, telesne ter mentalne zmogljivosti. Različni športniki to sposkušajo dosečti na različnne načine.

Velika večina potapljačev to poskuša dosečti s povečanjem kondicije ter večanjem kapacitet pljuč, ki s pomočjo t. i. pakiranja ter hiperventilacije poskušajo povečati zalogo kisika v pljučih.

Trening

Trening lahko izvajamo na različne načine na prostem.

Eden izmed načinov je t. i. apnea spehod. Kjer se najprej nadihamo . To storimo z globokimi ter počasnimi 5 sekundnimi vdihi ter 10 sekundnimi izdihi(po zmožnostih čase povečujemo). Nato vdihnemo in zadržujemo zrak(do 1 minute), gremo na sprehod ob tem zadržujemo zrak dokler ne potrebujemo ponovnega vdiha. Športniki lahko na ta način naredijo tudi do 400m Ta način je dober za privajanje mišic za delo v anaerobnih pogojih ter toleranco CO 2.

Filmi

• Le Grand Bleu - The Big Blue (1988): romantični film o dveh svetovnih potapljačih na vdih ter njunim rivalstvu, Jacques Mayol ter Enzo Maiorca.
• Ocean Men (2001) : dokumentarec o umetosti ter znanosti potapljanja na vdih. Francisco "Pipín" Ferreras in Umberto PELIZZARI .
• Into the Blue (2004)
• The Freediver (2004)
• FreeDive (2005): Dokumentarec o svetovni rekorderki Tanyi Streeter, ki še vedno drži rekord No limit iz leta 2001 na globini -160m.
• Breathe A freediving film (2011): dokumentarec o Williamu Trubridg, svetovnem prvaku ter rekorderju iz Nove Zelandije.
• No Limits(2013): dokumentarec televizijske hiše ESPN o življenju in smrti francoske rekorderke Audrey Mestre.